Že nekaj časa se na javnih demonstracijah v Sloveniji kažejo simboli, ki so povezani z nekdanjo komunistično oblastjo, na primer titovke z rdečo zvezdo. Opazno je tudi nasprotovanje parlamentarni demokraciji, na primer z zahtevami po neposredni demokraciji in s parolami »oblast ljudstvu« ter nasprotovanje zasebni lastnini z lepljenjem napisov »Naše«. Zasebna lastnina je v nasprotju s komunistično »družbeno lastnino« osnova za kapitalistični družbeni in ekonomski sistem. Eden od najvidnejših kritikov komunističnega ekonomskega sistema, ki je že zgodaj napovedal njegov propad, je dr. Ljubo Sirc. Študiral je pravo in ekonomijo. Med 2. svetovno vojno je najprej deloval v skupini Pravda, ki se je zavzemala za upor proti okupatorjem, vendar se je uprla tudi nadvladi in metodam Osvobodilne fronte, ki so jo »upravljali« komunisti. Med vojno je pobegnil v Švico z namenom, da bi zahodnim silam pojasnil, kaj se zares dogaja v Jugoslaviji. Ob koncu vojne se je vrnil s prekomorsko partizansko brigado. V prvih letih po vojni je bil na Nagodetovem procesu najprej obsojen na smrt, potem pa so mu kazen spremenili v dolgoletno zaporno. Po izpustitvi iz zapora je pobegnil v Veliko Britanijo in tam doktoriral ter deloval kot predavatelj in publicist. Svojo življenjsko zgodbo je popisal v knjigi Dolgo življenje po smrtni obsodbi (Nova obzorja, Ljubljana, 2010).
Zahod ni razumel
Po ilegalnem odhodu v tujino, v dramatičnih razmerah, ko doma nikakor ni mogel dobiti službe in je uvidel, da ga jugoslovanska tajna policija hoče narediti za svojega obveščevalca, je dr. Ljubo Sirc v tujini začel objavljati študije in članke o komunističnem sistemu v Jugoslaviji. Ob tem je presenetljivo večkrat naletel na nerazumevanje in nasprotovanje uglednih ekonomistov na Zahodu. V svoji knjigi to opisuje na primeru svojega obiska v Pakistanu, kamor je bil povabljen kot predavatelj. Njegovim tezam o komunističnem ekonomskem sistemu je nasprotovalo več ekonomskih strokovnjakov, med njimi iz harvardske univerze v ZDA. Ljubo Sirc se na več mestih v svoji knjigi spominja še drugih takih primerov in ugotavlja, da ti strokovnjaki niso zares vedeli, kako deluje komunistična ekonomija. Nekatere od mnogih značilnosti, ki jih je takrat opisoval dr. Ljubo Sirc, so bile razmere v jugoslovanskem kmetijstvu, v težki industriji in rasti proizvodnje. Iz jugoslovanske statistike je bilo na primer razvidno, da je »bila leta 1952 kmetijska proizvodnja v Jugoslaviji za polovico manjša kot leta 1939«. Nominalne stopnje rasti so bile v gospodarstvu sicer visoke, vendar je bila proizvodnja neuravnotežena in stvari so ležale v skladiščih. Postopno so se v komunistični Jugoslaviji sicer razmere spreminjale, vendar ne tako, da bi proces gospodarskega propada zaustavil. Tudi tako opevano samoupravljanje ni prineslo pravih rezultatov, ker ni spodbujalo resnične ustvarjalnosti in odgovornosti, ampak je bilo po nadzorom komunistične partije. Gospodarska kriza je bila vse večja, sistem je uspeval le še s krediti z Zahoda. Zdi se, da so to tisti, ki danes v Sloveniji gojijo nostalgijo po nekdanjem sistemu, oziroma ga v ekonomiji oponašajo, to popolnoma pozabili.
»Čari« komunizma
O komunističnem sistemu lahko poleg ekonomskega vidika razmišljamo tudi družboslovno. Kako, kdaj in zakaj je sploh prišlo to te ideje? Misel o enakopravnosti oziroma enakosti vseh ljudi je že zelo stara. Zametke najdemo že v Platonovem pisanju o državi. Znana je namišljena država Utopija na samotnem otoku, ki si jo je zamislil Thomas More, angleški filozof in humanist (1487 – 1535). Dr. Janez Evangelist Krek, slovenski duhovnik, politik, sociolog, ki je deloval v 19. stoletju in pred 1. svetovno vojno v 20. stol., v svoji knjigi Socializem (Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana, 1925) opiše vrsto primerov, ko so razne verske sekte na krščanski osnovi ustvarile skupnosti, v katerih so živeli po komunističnih načelih. V glavnem je šlo za skupno lastnino, marsikje tudi skupno urejanje zakonov med možmi in ženami. V nekaterih primerih je vidno močno uveljavljanje volje vodij, na primer v skupnosti Oneide v državi New York v 19. stoletju, ki jo je vodil J. Humphrey Noyes in še v drugih pred 19. stol. v ZDA. Kot skupnosti po komunističnem vzoru so znani so tudi židovski kibuci v Izraelu, ki obstajajo še danes. O nasilnosti komunističnih voditeljev v Evropi v 18. stoletju najbolj priča francoska revolucija, ki je žrla nasprotnike in v veliki meri tudi svoje pripadnike in je bila v tem predhodnica komunizma v 20. stoletju. Mnogi so se s komunističnimi idejami naslanjali na krščanski nauk in celo govorili, da so bili prvi kristjani pravi komunisti, ki so imeli vse skupno. Morda je tudi to pripomoglo k zmotni ideji, da se kristjani lahko v boju za družbeno pravičnost pridružijo komunistom. Past se je skrivala v tem, da je komunistična ideja zahtevala popolno kolektivno podreditev in posameznikova svoboda in dostojanstvo nista bili pomembni. Za vzdrževanje države po taki ideji je seveda potreben tudi popoln nadzor, ki ne dopušča svobode, čeprav so imeli komunisti ravno besedo svoboda pogosto na ustnicah. Brez svobode pa tudi ni ustvarjalnosti in odgovornosti. Ti dve lastnosti pa sta nujni za gospodarstvo in blagostanje skupnosti.
Krivda kapitalizma
Ko razmišljamo o grozotah komunizma in zločinih, ki jih je zagrešil v Evropi in drugod po svetu, se zdi kapitalistični sistem na prvi pogled kar odrešilen. Ko danes gledamo razvite zahodne države, kjer imajo delavci, v primerjavi s slovenskimi, dobre plače (na primer Avstrija, Nemčija, Skandinavija), je večje blagostanje, kot v nekdanjih komunističnih državah, očitno. Vendar je bilo v zgodovini pod kapitalizmom veliko izkoriščanja in zatiranja delavcev. Nedvomno je to vodilo k uporom in iskanju drugačnih družbenih ureditev in tako se je pojavila tudi komunistična ideja. Zanimivo je, da so bila ta vprašanja zmeraj povezana predvsem z delavci v tovarnah, komunizem pa se je z oktobrsko revolucijo najbolj uveljavil v fevdalni, predvsem kmečki Rusiji. Zanimivo je tudi to, da je bila komunistična država Sovjetska zveza v veliki meri slovanska, utemeljitelj komunizma v 19. stoletju v Evropi Karl Marx pa je imel o Slovanih bolj slabo mnenje, imel jih je za smeti Evrope. Za Slovence, ki jih je imenoval Korošce, je na primer menil, da niso vredni, da bi bili samostojen narod. O tem piše dr. Janez Evangelist Krek v knjigi Socializem.
Kje je rešitev?
Vprašanja pravične družbene ureditve so še danes in tudi v Sloveniji zelo aktualna. Najbrž ne bodo nikoli rešena, vsaj idealno ne. Dr. Ljubo Sirc je po svoji težki, a bogati življenjski izkušnji prišel do zaključka, da je sicer treba stalno iskati boljše rešitve, vendar v imenu kakšne idealne družbe ali ideologije nikakor ne smemo žrtvovati ljudi. Opisuje, kako ga je v zaporu potem, ko je bil obsojen na smrt, v celici nekega večera obšla misel, »da je edina rešitev, da so ljudje dobri in strpni drug do drugega«. Teh besed ni težko povezati z Jezusovimi besedami v evangeliju, ko je na vprašanje, katera je prva zapoved odgovoril: »Prva je: ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo; druga pa je tale: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« (Mt 22, 34 – 40; Lk 10, 25 – 28). Če bi človeštvo spoštovalo to zapoved, ne bi moglo priti do totalitarnih nasilnih oblasti in držav, ne do zlorab zasebne lastnine, pa tudi ne do zlorab vere. Tudi glede vloge zasebne lastnine je Jezus povedal svoje, ko je bogatašu, ki je želel biti deležen večnega življenja, svetoval, naj proda vse in razda ubogim (Mt 10, 23 – 26; Lk 18, 24 – 27). To zveni zelo zahtevno za današnje čase in ljudi, tudi verne, morda celo za Cerkev. Imamo pa tudi ustavo, temeljno pogodbo med izvoljeno oblastjo in ljudstvom v parlamentarni demokraciji. V njej je opredeljena vloga zasebne lastnine takole: » Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija« (67. člen Ustave Republike Slovenije). Torej ne samo ekonomska vloga, ki bi jo lahko v kapitalizmu razumeli kot maksimiranje dobička, temveč tudi socialna in okoljska, ki sta vezani na odgovornost za vse ljudi.
Foto: blog Trik.kitaj