Nekdanji bolgarski premier Bojko Borisov jo je vsekakor odnesel bolje kot njegovi romunski kolegi, navsezadnje tudi bolje kot Franc Kangler. Čeprav so ga tako rekoč zamenjali na ulici, je tri mesece pozneje spet dosegel relativno večino na volitvah. Še več: njegova stranka z zvenečo kratico Gerb je postala sploh prva, ki se ji je od leta 1990 to posrečilo dvakrat zapored.
Polom zmernežev
V omenjeni luči se za povsem iz trte zvite ne kažejo niti domneve, da je Borisov tako zlahka in hitro odstopil zato, ker je vedel, da bi imel, če bi svoj mandat peljal do rednih volitev julija, za uspeh precej manj možnosti. Zdaj, ko je Bolgarijo vmes vodila prehodna vlada, je spomin na njegove stranpoti že malo zbledel. Osemindevetdeset od 240 sedežev sicer še ne pomeni jamstva, da bo stari predsednik vlade tudi novi. Vse tri preostale parlamentarne stranke se namreč javno izrekajo proti vstopu v njegov kabinet.
Toda na prvi pogled najbolj presenetljivo je, da so ostali igralci po protestih popolnoma enaki kot pred njimi. Drugouvrščeni socialisti, tretjeuvrščeni predstavniki znatne turške manjšine in skrajno nacionalistično gibanje Napad so ostali na istih mestih, na katerih so bili že leta 2009. Res je štiriodstotni volilni prag vrata sobranja zaloputnil listam, ki so jim volivci namenili skoraj četrtino glasov, ampak niti tam ni posebej navdihujočih pojavov. Res pa nastaja občutek, da so zunaj ostali prav glasniki normalnosti, zmerne konservativne in liberalne sile. Kot kaže, se dokončno poslavlja od politične scene z zgodovino bogata Zveza demokratičnih sil. Prehodila je dolgo pot od nekakšnega bolgarskega Demosa na volitvah do najpomembnejše in dvakrat vladajoče bolgarske konservativne stranke ter slednjič do relativno obrobne parlamentarne stranke. Potem ko sta ji hrbet obrnila dva njena najeminentnejša predstavnika, nekdanji premier Ivan Kostov in nekdanja zunanja ministrica Nadežda Nenski (bolj znana kot Mihajlova), ni od nje po teh volitvah ostalo domala nič.
Nič bolje se niso odrezali liberalci, katerih zastavo je tokrat najviše dvigala bivša evropska komisarka in ministrica Meglena Kuneva, a se njeni novi grupaciji ni uspelo prebiti v sobranje, kakor Kunevi pred dvema letoma ni uspelo postati predsednica države. Kje so časi, ko je vsaj za bolgarske razmere liberalno Nacionalno gibanje Simeon Drugi pod vodstvom zadnjega bolgarskega carja Simeona na volitvah dobilo absolutno večino. Tokrat sta bila za nekdanjo carjevo stranko pripravljena glasovati le slaba dva odstatka Bolgarov, ki so prišli na volišča.
Pragmatizem Evropske ljudske stranke
Bolgarska realnost tako slejkoprej ostajata stara znanca in rivala Borisov in vodja socialistov Sergej Stanišev. Gotovo je bil nekdanji telesni stražar komunističnega samodržca Živkova v zadnjih letih bolj na udaru javnosti zaradi svojih vzorcev obnašanja, koruptivnih dejanj, domnevnih zvez z mafijo in avtoritarnih potez. V zadnjih dneh se je nadenj zgrnila še obtožba o poskusu ponarejanja volilnih izidov. A če je Borisov v nasprotju z imenom svoje stranke, ki obljublja evropski razvoj Bolgarije, za svobodomiselne državljane postal pravo strašilo, niti opozicijski socialisti ne morejo veljati za nekakšne apostole in poroke liberalne demokracije. Če odmislimo, da sta Borisov in nekdanji socialistični predsednik Parvanov čisto lepo shajala in si nekako razdelila interesne sfere v državi, jih bremeni tudi nelahka dediščina Moskvi verjetno najbolj vdane komunistične predhodnice, od katere so se – kot še marsikatera druga primerljiva stranka – le površno distancirali.
Izid bolgarskih volitev in stanje na bolgarskem strankarskem prizorišču zastavlja navsezadnje težka vprašanja o kritični presoji partnerjev znotraj velikih evropskih strankarskih družin. Če pri Robertu Ficu in Victorju Ponti vsaj na eno oko mižijo evropski socialisti in demokrati, se do Bolgara Borisova že kar preveč pragmatično vedejo v Evropski ljudski stranki. Navsezadnje Gibanje za evropski razvoj Bolgarije nima niti jasnega konservativnega profila, kot se ga da recimo izrazito razbirati pri Viktorju Orbanu, v določeni meri tudi pri Traianu Basescuju.
Foto: Wikipedia
