Priznam, zelo mogoče je, da nas bo vse, ki smo se kdaj za nekaj časa, kot zame pričujejo starejša besedila na tem portalu, ali pa celo vseskozi navduševali nad madžarskim premierjem, nekoč, morda kmalu, zelo sram. Da bo razgradnja njegove vseobsegajoče oblasti na Madžarskem mučna in dolgotrajna. In da bo pri tem naplavilo marsikaj, zaradi česar nas bo še bolj sram. Vse to je mogoče, pa vendar se je bilo v minulem tednu težko postaviti na stran njegovih tožnikov in sodnikov v Evropski ljudski stranki in zunaj nje.
Napačna dilema
Nimam namreč občutka, da bi se Orbanovi nasprotniki naloge lotili tam, kjer bi bilo treba. Ker absolutna oblast po že stari modrosti kvari absolutno, je zelo verjetno, da bo, če ni že zdaj, večina energije madžarskega premierja usmerjena v to, kako čim bolj podaljšati čas svojega obvladovanja madžarske države. A priložnosti, da bi na to učinkovito opozoril. ni izkoristil že Evropski parlament. Raje je svoji afektirani nizozemski članici iz vrst Zelene levice dovolil, da spiše obsežen prosti spis, v katerega je vpletla vse najbolj divje fantazije vsega site od resničnosti odtujene zahodne elite, ki svojo odtujenost prikriva z domnevno sočutnim obravnavanjem perečih svetovnih problemov.
Evropska ljudska stranka je napako ponovila. Namesto da bi zgolj razkrinkala izjemno preprosti cilj za lepo zvenečim pojmom “neliberalna demokracija”, je dovolila, da se je spopad v bistvu zreduciral na soočenje Orbana in Junckerja. Kar je bil za Madžara izjemno lahek teren. Če naj bi čistost krščanskodemokratskih idealov predstavljal nekdanji dolgoletni luksemburški premier, ki je, mimogrede povedano, Luksemburg vodil precej dlje kot Orban doslej Madžarsko, potem se je res težko odločiti. Morda delamo Luksemburžanu krivico in je videl že precej boljše čase, toda kot predsednik Evropske komisije je za preveč Evropejcev postal simbol zablodelosti bruseljskih institucij. Vrhu tega je s svojo “krščanskodemokratsko” politiko doma in v Bruslju bistveno prispeval k strahovitemu upadu vsebinske relevantnosti krščanskodemokratske in zmerno konservativne politike na zahodu Evrope.
Vse to je seveda prispevalo, da Viktor Orban za marsikoga po Evropi ni navaden potentat, ki se oklepa stolčka (in pri tem resda zna vreči povprečnemu Madžaru dovolj drobtin), temveč dobrodošla alternativa brezbarvnim evropskim voditeljem, zlasti tistim, ki se kitijo, da so konservativci, pa kot papagaji ponavljajo vse najpomembnejše zamisli socialnih liberalcev. Da danes Orbanov prestiž daleč presega omejen domet Madžarske, je vsaj toliko zasluga njegovih zahodnoevropskih kritikov kot njega samega.
Ni bil vedno “Viktator”
Lahko bi rekli, da je Orbanov evropski vzpon omogočil isti somrak osrednjega toka zahodnoevropske konservativne politike, ki mnogim razočaranim Evropejcem narekuje nekritično navdušenje nad Putinovim teatralnim “obnavljanjem krščanskih vrednot”.
Na tej točki me bosta bralka in bralec upravičeno vprašala, zakaj na Madžara ne zlivam toliko gnojnice kot na njegovega ruskega kolega, čeprav se nekje na dnu zavedam, da bo ob koncu Orban verjetno scela pristal v njegovem objemu. Razlog je preprost.
Ni mi znano, da bi Putin kadar koli v svoji karieri iskreno zagovarjal kakšno demokratično idejo. Začel je kot postsovjetski aparatčik, ki stavi zgolj na betonsko silo, in v tem duhu nadaljuje do danes. Z vidika demokratičnih sprememb s konca osemdesetih je v najboljšem primeru strašilo. Pri Orbanu je izhodišče povsem drugačno. Leta 1989 je predstavljal mlado demokratično Madžarsko proti partijski gerontokraciji. In da, velik del krivde za njegovo preobrazbo v “Viktatorja” pripisujem zahodnim političnim elitam, ki so po letu 1990, kot to počno danes, narobe odčitale srednje- in vzhodnoevropski utrip. In namesto mladega liberalca Orbana tudi na Madžarskem raje stavile na preizkušene postkomunistične stare mačke tipa Horn in Medgyessy, češ da bodo zajezile domnevno endemični vzhodnoevropski nacionalizem.