Dobri dve leti sta minili od izbruha finančnega poloma v mariborski nadškofiji, ter leto od takrat, ko sem na teh straneh ugotavljal, da božji mlini meljejo počasi. A pred letom sem še gojil upanje, da bo zgodba slej kot prej vendarle dobila epilog. Z vso resnico, sprejetjem odgovornosti, pokoro, če bi se pokazalo kot potrebno, tudi s kazenskim pregonom.
Čeprav se je v tem času nekajkrat govorilo, da bo menda v kratkem objavljeno poročilo, se ni zgodilo nič takega. Tudi govorice o morebitnih odstopih nekaterih iz samega vrha slovenske Cerkve se niso uresničile. O največji finančni polomiji v mladi državi se skorajda več ne govori. Videti je, da se uresničujejo besede enega izmed najvplivnejših teologov v državi, da so verniki že marsikaj požrli, bodo pa še tole.
Zdi se, da je res tako. Lansko pomlad je pater Bogdan Knavs s svojim pozivom še uspel razburkati ozračje, pridružili smo se mu nekateri od komentatorjev, od takrat pa že skoraj leto dni vlada popoln mir, morda bi se sicer bolje prilegal izraz otopelost. Kar kaže predvsem na to, da smo nad stanjem, vsaj zaenkrat, obupali.
Nikoli več ne bo, kot je bilo
Morda se bo komu zdelo neprimerno, da na teh straneh in v teh krogih uporabljam citate nekdanjega predsednika države. A se mi zdi uporaba Kučanovih besed čisto na mestu za stanje v slovenski Cerkvi. Že mogoče, da se navzven zdi, da smo verniki še enkrat več požrli, kar so nam vrli dostojanstveniki skuhali, a pozabili nismo. Le vrnili smo se v župnije, kjer živimo svoj vsakdan. Skupaj z duhovniki, patri, kateheti in sožupljani še naprej z veseljem poklepetamo po maši, pomagamo pri čiščenju in obnovi cerkve, sodelujemo pri pripravi maš in organizaciji župnijskih praznikov. Beremo, pojemo, ministriramo in te dni po šmarnicah igramo nogomet. V župnijah je večinoma še vedno vse, kot je bilo.
Četudi je morda navzven videti, da se ni nič spremenilo, pa nas drobni občutki vsake toliko časa opomnijo na nerazčiščeno zgodbo. Ko se, denimo ob branju pastirskega pisma, ujamemo pri razmišljanju o dvojni morali.
Včasih, nedolgo tega, smo bili priložnosti, ko je v župnijski vsakdan posijal žarek iz višjih logov cerkvene hierarhije, veseli. Danes je, žal, drugače. Med verniki in vodstvom slovenske Cerkve je zazijal širok prepad, za katerega ne verjamem, da ga bomo prav kmalu uspeli premostiti, saj v zadnjem letu nisem opazil niti najmanjšega znamenja, ki bi obetalo pozitivne premike.
Zdi se, da slovenska Cerkev, podobno kot država, svojih problemov ni sposobna rešiti sama. Ali nam bi torej lahko iz stiske pomagala kakšna vatikanska trojka?
Foto: Nadškofija Ljubljana
