Politične odločitve so tiste, ki so sprejete na podlagi neke družbene vizije. Če vizije ni, tudi prave politike ni. Nadalje, če ni ne dojemanja, ne občutljivosti za pravičnost, družbene vizije ne more biti. Če ni razumevanja človeške narave in z njim opredelitve dobrega in zla, potem se razprava o pravičnosti nima kam upreti, marveč se izgubi v burnih oceanih filozofske špekulacije. Dobro in zlo pa nista pojma, ki bi se ju dalo sproti določati ob kavi ali pa v državnem zboru na ukaz združenih narodov. Prav tako nista nekaj relativnega, odvisna od vesti vsakega človeka. Obstajajo določene zakonitosti, skupne za vse ljudi, ki so nespremenljive. Človek pa je tako močno potopljen v subjektivnosti lastnega zgodovinskega položaja, da je glede razumevanja dobrega in zla precej kratkoviden, kar je razsvetljenstvo v lastni nadutosti, žal, spregledalo. Zato se moralo ne sme določati arbitrarno glede na modne muhe ali na trenutne potrebe družbe, temveč je treba biti zelo previden. Od vseh človeških družbenih organov je za tovrstna vprašanja še najbolj pristojna religija, ki mora usmerjati človeka k spoznanju dobrega in zla, ta pa si potem zgradi državo, ki ustreza temu razumevanju. Ravno tu se skriva tista neločljiva povezava med politiko in religijo, ki obstaja zaradi same narave stvari.
Politika je torej nekaj, kar je povezano z razumevanjem človeka in z urejanjem okolja, v katerem živi. Da bi politika in religija ne bili povezani, bi bilo treba religijo na nek način odrezati od morale in jo potisniti v območje zasebnosti ali čustvenosti, s čimer bi človeštvu odstranili moralno žlezo. To je možno in se v določeni meri že dogaja v liberalizmu. Liberalizem je sam po sebi nesposoben proizvajati moralnost, vendar jo črpa iz zalog preteklosti. Ko so zaloge izčrpane, nastopi stanje idejne poljubnosti, v katerem je 2+2 lahko hkrati 4, 5 ali 6, odvisno od trenutnega razpoloženja.
Krščanska demokracija je v Evropi nastala kot želja po reševanju problema politike in religije znotraj okvirov liberalističnega umevanja. Tradicionalni kulturi v svetu je poskusila izboriti čim več maneverskega prostora, kakršen je pač bil, in je pri tem igrala konstruktivno in nekonfliktno igro. Ne da bi zanemarjal vse pozitivne dosežke takšne drže, bi rad izrazil domnevo, da je bilo to gibanje delno zlorabljeno na prefinjen in subtilen način. Krščanska demokracija si je naredila relativno škodo s tem, da je priznala in utrdila položaj agnostičnega liberalizma na družbenem področju in podzavestno podprla zasebno – amoralno religijo in s tem, da se ni zoperstavila določenim slabim elementom neoliberalističnega modela na gospodarskem področju. Tudi, če je s tako držo pripomogla k dolgoletnemu blagostanju in miru v Evropi, je do neke mere žagala vejo, na kateri sedi. In sedaj ji Evropa pravi: »Hvala lepa za vaše sodelovanje, ne potrebujemo vas več«.
Če krščanska demokracija nima kake posebne vizije, potem je smisel takšnega gibanja vprašljiv. Če obstaja krščanska politična stranka z vizijo, ki je bolj ali manj ista, kot jo imajo nekatere druge nekrščanske stranke v parlamentu, ni potrebe, da se takšna stranka imenuje krščanska samo zato, ker se v statutu omenjajo judo-krščanske korenine Evrope. Krščanska demokracija, če bo zgolj skupnost poštenjakov, ki podpirajo parlamentarizem, tržno ekonomijo in Evropsko unijo in se dobro razumejo s škofom, bo ostala pri 4%, ker volivci (zlasti krščanski) pač ne bodo videli razlike med takšno ter drugo, nekrščansko stranko. In se bodo, kakopak, odločili za slednjo, ki nekako bolje obvlada državniški posel.
Pa vendar, to pomanjkanje vizije ni težava le krščanske demokracije, temveč celotne Evrope. Ob pomanjkanju moralnih žlez je postalo vprašanje pravičnosti skorajda nerešljivo in je družbena vizija prepuščena tistemu edinemu dejavniku, ob katerem se je človeštvo še sposobno zediniti: gospodarsko blagostanje. Namesto pravičnost, politiko skrbi »bussiness«. Takšno pomanjkanje vizije pripelje do stanja apolitičnosti, kjer nihče več ne ve, koga naj bi volil, ker nihče nima nobenih konkretnih idej. Celotna politika je odpovedala pri vladanju ter zgolj še upravlja in se za vsako pičlost izgovarja na vsemogočno »stroko«, ki izvaja pontifikat nad državno stvarnostjo. »Stroka spregovorila, politični spor končan«, bi se moral glasiti novi rek.
Krščanstvo nosi v sebi védenje, ki lahko reši nastalo situacijo. Zavedati se moramo, da je zadeva večplastna in da ni rešljiva kar čez noč. Vendar glede na to, da je celoten problem apolitičnosti in pomanjkanja vizije konec koncev problem morale in vrednot, se zdi, da je krščanstvo edino naravno zdravilo za Evropo. Morda ne v obliki neke »žlahtne konzervativne stranke« miroljubnih poštenjakov, temveč kot intelektualna in politična sila, ki se resnično opira na krščansko izročilo in v kateri vsak posameznik verjame, kar zagovarja in javno pove, kar verjame; a si hkrati ne dela utvar, da bo na hitro spremenil svet. Takšna politična sila bi morebiti uspela popraviti zdrave vezi med politiko in moralo ter med politiko in vero. Kakšna naj bo dejanska implementacija družbenega programa takšne politike pa je vprašanje, ki ga je potrebno reševati z veliko mero zgodovinskega znanja, politične modrosti, načelnosti, ponižnosti in vere. Ker, čeprav se v politiki ne sme »prodajati odrešenjskih idej«, kot pravilno ugotavlja znani slovenski teolog, je krščanska politika brez vere na žalost le še embalaža brez vsebine, ki vsake štiri leta znova preveri srečo na volilni loteriji.
Foto: Michael Cashman
