Ko so se pred več kot desetletjem tu in tam pojavili grafiti LDS = HDZ, so bili liberalni demokrati seveda blazno užaljeni. Za malo se jim je zdelo, da jih kdo v njihovi razsvetljenosti primerja z avtokratsko, po njihovem kar fašistoidno Tudjmanovo druščino. No, eno je treba priznati: primerjave med slovensko in hrvaško stranko niti danes ni.
Eni kot teflon, drugi …
Hrvaška demokratična skupnost je, kot kaže, v nedeljo še drugič v mesecu dni namahala vladajoče socialdemokrate premierja Zorana Milanovića, tokrat na lokalnih volitvah. Kljub številnim pretresom, menjavi vodstva in (vnovični) izključitvi prejšnje voditeljice je obdržala vse svoje trdnjave. Še več: prvič po letu 2001 se ji nasmiha vsaj košček oblastne pogače v Zagrebu, ki bo očitno ostal Bandićev. Nemara bo po enem mandatu posta ponovno zavladala tudi v Splitu, uspeh pa je že uvrstitev v drugi krog na socialdemokratom najzvestejši Reki.
Liberalna demokracija Slovenije je komaj opazno s težavo izvolila novega predsednika, starega znanca iz slavnih časov Toneta Anderliča. V javnomnenjskih raziskavah je praktično ni, strankine finance so v razsulu, notranjost parlamenta se zdi zanjo nedostopna bolj kot kadar koli.
Zakaj?
Pa vendar sta bili obe stranki v devetdesetih videti abonirani na oblast, LDS sicer za privlačnejšo fasado “mešanih koalicij”. A če se je HDZ pobrala že dobro leto po uničujočem porazu leta 2000 (in zgodbo po podobno hudem porazu decembra 2011 ponavlja letos spomladi), je šlo z njeno slovensko tovarišico po prvem porazu samo navzdol. Pri tem ni po dolgoletnem lomastenju po sceni, korupcijskih aferah, notranjih obračunih, menjavah vodstva in članstva stranke od prvotnega HDZ-ja na prvi pogled ostalo praktično nič. Razen imena in blagovne znamke, ki je očitno še vedno magnet, saj daje dobršnemu delu Hrvatov občutek, da so za njo varno spravljene nekatere svetinje.
K neuspehu in zatonu LDS po drugi strani ni prispevalo samo, da se kot de facto glavna dedinja prej vladajočih struktur ni ločila in se niti ni poskušala ločiti od povojne politične mitologije, niti tam ne, kjer so bila njena bremena najočitnejša. Vedno bolj se kot težava slovenske različice levice kaže tudi njeno neresno jemanje “buržoazne strankarske demokracije” kot take. Zato so praktično vse njene stranke samo pol zares mišljene kot dolgoročni projekt, v drugi polovici pa so (in so bile) preprosto cenen potrošni material. Pomemben je blok, stranke v njem nimajo prav dosti avtonomije; še Pahor si jo jemal zelo bojazljivo. Tako je bilo že v slavnih časih LDS. Čeprav je obvladovala Slovenijo, zase ni mogla (in bržkone niti hotela) zagotoviti trajnega mesta pod slovenskim strankarskim soncem. Zlahka so jo zamenjali najprej socialni demokrati in nato Pozitivna Slovenija. Kot je simbolno vloga Alenke Bratušek enaka vlogi slavljenega državnika Janeza Drnovška.
Foto: LDS
// //
