Minulo nedeljo je moj domači kraj (spet) doživel prometni infarkt. Kar se zgodi vsaj enkrat na leto, kajpak zaradi znamenitega kolesarskega maratona Franja. Še dobro se spomnim, kako smo ob zvoku policijskih siren, ki so napovedovale karavano kolesarjev, mulci takoj zdrveli k cesti in bučno navijali. Tokrat je bilo drugače – ker sem se moral v popoldanskih urah odpraviti na nujno pot na Štajersko, prevoziti pot po že odprti cesti do Vodic in naprej do Kamnika in Tuhinjske doline ni bil niti najmanj lahek opravek, saj sem moral po poti prehitevati številne zapoznele kolesarje.
Ko sem kasneje že pozabil na bližnja srečanja z ljudmi na dveh kolesih, sem pozornost znova usmeril na dogodke prejšnjega tedna. Med njimi je seveda izstopala obsodba Janeza Janše, Antona Krkoviča in Ivana Črnkoviča v zadevi Patria. No, zdi se, da sta bila slednja bolj kot kaj drugega »kolateralna škoda« pri skoraj dokončnem uničenju prvaka opozicijske SDS. Političnega nasprotnika namreč najlažje uničiš tako, da ga narediš za krivega preko pravosodnega sistema, ki naj bi deloval neodvisno od politike. Vsaj v demokratičnih državah je tako, da sojenje ne bi smelo biti odvisno od takšnih ali drugačnih političnih interesov, če je bil že v totalitarnih sistemih pravosodje predvsem instrument za zatiranje takšnih ali drugačnih sovražnikov. Pri tem je prav prišlo predvsem angažiranje »nižjih« sodelavcev, ki so do oblastnikov nastopali skrajno servilno, do »sovražnikov« pa diktatorsko in zatiralsko. Boris Kidrič je takšne osebke posrečeno imenoval »biciklisti«. To so bili tisti, ki so upogibali hrbet in pritiskali navzdol. In prav tu sem našel nekakšno tiho vzporednico med kolesarskim maratonom ter aktualnim političnim ter družbenim dogajanjem.
Če je bil politični »biciklizem« dosedaj v domeni pouličnih agitatorjev, pa je takšno vlogo v zadevi Patria odigralo kar samo sodišče, ki je praktično povsem ugodilo temu, kar je v obtožnem predlogu zapisal tožilec Andrej Ferlinc (in pred njim Branka Zobec Hrastar). Tudi glede višine kazni je sodnica povsem sledila predlogu tožilca. Toda pri tem je treba najprej razčistiti, kakšna je razlika med obtožnico in obtožnim predlogom. Pri obtožnici je namreč potrebno preverjanje njene pravnomočnosti in to ne samo s strani enega sodnika, medtem ko obtožni predlog obsega kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen manj kot tri leta zapora, zadevo pa obravnava zgolj okrajno sodišče. Pri tem se je celo mogoče strinjati z mnenjem tožilca Andreja Ferlinca, ki je izrazil razočaranje, da afero Patria kot nekakšno bagatelno zadevo obravnava okrajno sodišče, čeprav proces dejansko obravnava korupcijo kot rak rano slovenske družbe. A prav v tem grmu tiči zajec – če bi šli botri procesa v projekt obtožnice, bi bila verjetnost obsodbe zelo majhna, v primeru, ko je o (ne)krivdi odločala ena sama sodnica, pa »strici« niso imeli težkega dela pri določanju izida sodbe. Tako se je po 25 letih na nek način ponovila bizarna repriza predkazenskega postopka v zadevi JBTZ – komunistična oblast se je tedaj želela odkrižati Janeza Janše tudi s pomočjo razvpitega stenograma Kučanovega zagovora v Beogradu, saj je bil stenogram državna skrivnost, morda tudi z dokumenti, ki naj bi jih Janši aprila 1988 izročil hotelir Vinko Levstik. A je ostalo pri dokumentu, ki je bil označen kot »vojaška skrivnost«, teh oznak pa ni bilo na kopiji, ki jo je v uredništvo Mladine dostavil Ivan Borštner. Torej nihče, še najmanj Janša, ni mogel vedeti, da je bil dokument, ki je postal corpus delicti v zadevi JBTZ, dejansko vojaška skrivnost. A to ni bilo pomembno ne za CK ZKS ter njeno politično policijo, pa tudi ne za JLA.
A v zadevi Patria ni toliko bistveno dejstvo, da se želijo Janše kot dolgoletnega voditelja SDS, ki slovi kot politik z debelo kožo, znebiti za vsako ceno. To se je namreč navsezadnje poskušalo tudi na druge načine. Namreč, leta 2005 je bil z izbiro dobavitelja osemkolesnih oklepnikov na javnem razpisu zadan hud udarec zelo pomembni kartelni združbi, namreč tisti, ki je sklepala posle z državo za vojaške oklepnike – seveda mimo razpisa. Ni dosti manjkalo, pa bi državi prodala tudi osemkolesnike, o nakupu katerih je sicer odločila Ropova vlada in s predstavniki podjetja, ki naj bi osemkolesnike izdelalo, podpisala pismo o nameri. Vendar se je zalomilo: zgodile so se volitve, oblast se je zamenjala, pristojnost za omenjeni nakup pa je bila podeljena obrambnemu ministrstvu, tedaj pod vodstvom Karla Erjavca, ki je nato na javnem razpisu izbralo Patrio. In seveda je sledil jok in stok, ker je botrom, ki so načrtovali nov veliki posel, padel načrt v vodo. In ti botri niso bili slučajno povezani s politično opcijo, ki ji Janša predstavlja poosebljeno zlo. Pa čeprav je Erjavec že leta 2008 zatrdil, da če bi se Janša vmešaval v izbirni postopek pri osemkolesnikih, bi sam odstopil, saj ne bi želel biti zgolj lutka. Ne glede na Erjavčeve siceršnje verbalne akrobacije v tem primeru predsedniku DeSUSa lahko verjamemo. Pa čeprav je bil tudi sam najprej na prangerju zaradi oklepnikov, a očitno ni bil prava tarča.
Skratka, nesrečni osemkolesniki so postali hvaležno sredstvo za obračunavanje. Pa ne samo z Janšo, ampak z vsemi tistimi, ki se ne strinjamo s splošno izraženim mnenjem, da je z obsodbo Janše zmagala pravna država. Takšno mnenje pa zelo radi razširjajo tisti, ki (v prenesenem pomenu besede) ne vozijo osemkolesnikov, ampak dvokolo (bicikel), se klanjajo pred »strici« in hkrati izvajajo pritisk na vse, ki mislijo/mislimo drugače. Takšen način obračunavanja nas seveda spominja na neke druge čase. A z obsodbo trojice Janša-Črnkovič-Krkovič se zadeva ni zaključila. Nasprotno, glavni boj za vladavino prava se šele začenja. Za zdaj je zmagovalec slovenski Lance Armstrong, a le do tedaj, ko se bo vsem na očeh izkazalo, da je pod vplivom poživil…
Pripis uredništva: Gašper Blažič je novinar tednika Demokracija. Zgornji komentar je njegovo osebno stališče.
Foto: Podnapisi.net
