Ena najiskrenejših in vizionarskih izjav Staneta Dolanca je bila izrečena 9. septembra 1972 v Splitu: »Mora nam biti popolnoma jasno, da smo mi komunisti v tej državi na oblasti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.« Kaj res nikoli ne bo? Dosledni izvrševalec Dolančeve »oporoke« Milan Kučan že desetletja vzdržuje partijsko oblast, tako formalno kot neformalno. Parlamentarna demokracija je ponosnim dedičem KPS različnih frakcij nepomembna motnja in Potemkinova vas, ki je namenjena predvsem tujini. Oblast in vpliv zadnjega predsednika CK KPS in nekdanjega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana, ki nam vedno znova s svojimi besedami in dejanji dokazuje, da volk dlako menja, narave pa nikoli, sta osupljiva. Volk in lisjak v isti osebi je pred nekaj dnevi politikom in drugim državljanom spet dokazal, da preprosto ne gre brez njega.
Bodimo konkretni. Kučanov politični nos je zaznal, da naj bi napočil čas za postavitev spomenika osamosvojitve, ki naj bi na Trgu republike (revolucije) izpodrinil spomenik revolucije. Prvovrstno vest so v hipu pograbili politiki vseh barv ter mediji vseh vrst in lastnikov. Je to mogoče? Se je na stara leta spreobrnil? Le kaj ima za bregom? Predvsem to vprašanje je na mestu, kaj ima zvitorepec za bregom. Ali odvrača pozornost od nesposobne vlade ali pokriva pobalinsko ukinjanje, oprostite, združevanje muzejev. Ali nas pripravlja na skorajšnje vračanje kipov iz Pivke na Brdo, ali je bilo dogajanje na Čebinah in Orlah celo zanj nekoliko preveč izzivalno? V svežo Kučanovo žemljico je nemudoma ugriznila tudi vlada, ki je pobudo takoj posvojila. Do morebitne postavitve novega spomenika bo vsekakor še dolga pot, saj vlada v zanjo tako značilni maniri še ni naredila niti osnutka časovnice niti ni pridobila soglasja ljubljanskega despota. Kje so še razpisi in revizije razpisov tako za urbanistični kot za likovni del spomenika!
Novi spomenik na Trgu republike
Le zakaj bi moral prvi v množici spomenikov iz komunističnega časa pasti spomenik, ki ga je ustvaril Drago Tršar? Z likovno-estetskega vidika namreč spomeniku ni kaj očitati. Ker je zaradi abstraktnosti dokaj nemoteč, naj ostane na robu trga; odstraniti bi bilo potrebno le kvader z zapisom o namenu in pomenu spomenika ter ga velikodušno podariti aktualni ministrici za kulturo. Zanimivo, da se tokrat ni nihče obregnil ob Kardeljev spomenik, na katerem je ideolog revolucije upodobljen kot (z)vodnik proletariata ali zaslepljenih vosovcev, ki so vsi brez obrazov. Ta spomenik bi oblast morala odstraniti takoj po osamosvojitvi ali pa leta 2006, takoj potem, ko je sodišče odločilo, da je prodajna pogodba, s katero je bil spomenik kupil politik Danijel Malenšek, nična. Skratka, spomenik »revolucije« naj ostane, odstraniti pa je potrebno Kardeljev spomenik. Novi spomenik osamosvojitve ali rojstva demokratične republike naj bo občutno višji od Tršarjevega in postavljen na sredo trga. Čas bi že bil, da bi tudi narodne »heroje«, ki nemirno počivajo na nekdanji cesti zahodno od parlamentarne palače, pospravili na pokopališče, kamor spadajo; v posvečeno ali neposvečeno zemljo.
Tito znova potuje na Gorenjsko
Potovanje kipa maršala Tita, ki ga je izdelal hrvaški kipar Antun Augustinčić, je prav zanimivo. Še nikoli ga na njegovi poti ni spremljalo toliko polemik kot letos, dvainosemdeset let po začetku komunistične revolucije v Jugoslaviji. Kip je najprej stal na Gospodarskem razstavišču. Od tam so ga prestavili v Tivoli pred Muzej revolucije (danes famozni »muzej Aste Vrečko«). Osamosvojitelji so ga za krajši čas konfinirali v depo, od koder so ga ponosni častilci kulta JBT osvobodili in postavili na Brdo. Z Brda so ga domoljubni muzealci z vsemi potrebnimi papirji preselili v pivški muzej. Od tam naj bi ga v kratkem jugonostalgični »strokovnjaki« z vsemi častmi in pozornostjo znova prepeljali na Brdo. Ja, kaj pa preostane drugega, tako piha politični veter, tako narekuje Kučan.
In še nekaj besed o kultnem kipu Tita, brezdomca. Augustinčić je dal vliti vrsto (skoraj) enakih kipov, ki stojijo v Kumrovcu, Velenju, Beogradu, Sarajevu, Skopju, Podgorici, Pivki (trenutno) in še kje. Številne reprodukcije torej, ki so značilne za grafike ali nabožne kipe. Zato ne moremo trditi, da gre umetniško stvaritev, ampak za serijo ulitkov, ponujeno v čaščenje sporne zgodovinske osebnosti. Žal je priznani umetnik izpolnjeval pričakovanja partije in se verjetno tudi ni branil denarja. Škoda, kajti malokateri kipar se je družno s pokojnim Augustinčićem lahko pohvalil, da njegova stvaritev stoji na tako uglednem mestu, kot je ploščad pred palačo OZN.
Tito je bil na Brdu le »podnajemnik« v ukradenem gradu
Posestvo Brdo ima zanimivo zgodovino. Osrednja stavba na posestvu je seveda grad, ki je v osnovi renesančen in velikokrat prenovljen po potrebah trenutnih lastnikov in okusu časa. Lastniki, ki so se tekom stoletij menjavali, so grad vedno kupili in pošteno plačali, vključno s knezom Pavlom Karađorđevićem. Civilizacijsko normo kupoprodajnih pogodb je prekinila komunistična revolucija. »Ljudska« oblast je grad zaplenila in ga dala v preužitek diktatorju Josipu Brozu. Grad so za njegove potrebe prenovili po okusu nezakonitega »podnajemnika« in njegovega lakaja Ivana Mačka, kar najbolj zgovorno ilustrira lovsko tihožitje z jato fazanov na steni velike dvorane/jedilnice. Opremo so dopolnjevali tako, da so jo kradli v drugih gradovih ali naročali pri režimu dopadljivih umetnikih in arhitektih. To so zgodovinska dejstva, ki negovalcev vrednot revolucije in častilcev kulta Josipa Broza seveda ne prepričajo. Nikakor se ne morejo sprijazniti s tem, da je bil Augustinčićev kip odstranjen in prepeljan v muzej, kamor pač sodi. Na javnih mestih, kaj šele pred protokolarnimi zgradbami v Italiji, zaman iščemo Mussolinijev kip, prav tako v Nemčiji Hitlerjevega pa v Baltskih državah Stalinovega, mi pa nikakor ne moremo pospraviti Tita z njegovo tovarišijo vred v muzeje in bridki zgodovinski spomin. Kako je v jedrni Afriki s čaščenjem pokojnih diktatorjev, slovenske safari političarke niso poročale. Ugibamo lahko, da so prav tam dobile nov zalet za vzvratno vožnjo Slovenije v rdečo diktaturo. Je trideset let nezakonitega Titovega posedovanja Brda zadosten razlog, da se na Kučanovo komando za razvnemanje kulturnega boja tja iz muzeja vrača Augustinčićev kip, ki je celo vprašljive umetniške vrednosti? Z ogromnim krvavim nahrbtnikom vred, seveda.
V Parku Sveta Evrope do nadaljnjega nič novega
Pred predsedniško palačo še vedno na mimoidoče rjove Boris Kidrič. Prihajajo se mu klanjat tako imenovani socialni demokrati s predsednico stranke na čelu. Častilci kulta prvega komunističnega predsednika vlade se iz strahospoštovanja ritensko umikajo po razdrapani ter zapleveljeni ploščadi. Bedno dogajanje na zunanjem robu jedrne Evrope.
Za konec današnjega razmišljanja si postavimo še nekoliko izzivalno vprašanje. Ali bo Kidrič deložiran in Parka Sveta Evrope šele tedaj, ko bo rdeča buržuazija z globoko državo iskala prostor za spomenik prvemu predsedniku Republike Slovenije? Zna biti, da je tako že dogovorjeno, čeprav samostojna Slovenija nikoli ni bila njegova intimna opcija. Zanj, ki ne strelja kozlov, izbira predsednike vlad in jih predčasno sestopa z oblasti, izbira favorite za predsednika/-co republike, podira ali premešča spomenike in duši objektivno zgodovinsko znanost, ni pregrad in ne mej. Tudi Kidrič bo padel, če bo takšna Kučanova volja ali oporoka.
In potem se levičarji sprašujejo o nasilju v šolah. Dokler bodo postavljali za zgled vojne zločince, tudi učenci v šolah ne morejo biti deležni nenasilne vzgoje. Pravilna vzgoja bi bila, ko bi v šolah učili: Tako kot je delal nasilnež JBT, ni demokratično.