Ta ugotovitev velja tudi za kristjane v Sloveniji. To pa toliko bolj, ker živimo v družbi, ki je v globoki verski, moralni, gospodarski, politični in finančni krizi.
Kristjan je po svoji teološki naravi vedno v krizi, ker trajno stoji pred temeljnim izzivom, kako svojo odrešenost živi na osebni in družbeni ravni, ker je član Cerkve, ki je vesoljni zakrament odrešenja. Zrel kristjan se namreč vedno zaveda dejanskega stanja v katerem živi in poslanstva, ki ga nosi v sebi kot poslušalec Božje besede, ki oblikuje njegovo vest in navdihuje njegovo delovanje v moči milosti, ki jo je prejel. To velja za vse, ki smo prejeli zakrament krsta, ki nas je vključil v skupnost odrešenih.
V Evropi in Sloveniji se kristjani tega teološkega dejstva zavedamo v obliki spoznanja, da najgloblja vsebina našega delovanja in pričevanja potrebuje novo raven odgovorov na vprašanja in stanja, ki nas sedaj morijo in jih doživljamo kot globalno krizo. Naš sedanji izziv je, dati dovolj močan navdih, novo dozo evangeljskega kvasa, da bo prekvasil sedanjo otrplo družbo, ki ne vidi prave prihodnosti ne zase in ne za svoje potomce.
Katoliški izobraženci v Mariboru o tem silno pomembnem poslanstvu veliko razmišljamo. V času oblikovanja celovitega odgovora na sedanje krizno stanje smo prepričani, da mora pravi kristjan v tem času vztrajati in pri snovanju novih oblik delovanja in spoštovati naslednje temeljne notranje drže:
– Biti pošten. Pomeni, da lahko živi le od svojega dela in ne na račun drugega. Posebno ne na račun ubogih.
– Biti odločen. Pomeni, da v primerih, ko je potrebno nastopati odločno, tako tudi ravna. Posebno odločen mora biti pri vzgoji otrok, kajti neodločnost vodi k temu, da postanejo mladi nevzgojeni in razvajeni. Biti odločen je še posebno opomebno v politiki, pri snovanju in izvajanju dobrih političnih odločitev.
– Biti vztrajen. Predvsem to pomeni, da mora biti vztrajen pri svojih pravih odločitvah.
– Biti kritičen. Pomeni, da mora biti kristjan v vsakdanjem življenju kritičen do vsake nepravilnosti. Misli naj trezno, celovito in na dolgi rok. Posebno pomembno je, da je kristjan kritičen v javnem življenju. Pri tem pa se mora zavestno izogibati, da njegova kritičnost ni žaljiva.
– Biti odkrit.
– Znati odpuščati. Kako ne bi kristjan odpuščal, kakšen Jezusov učenec bi bil, ko pa je že on v molitvi Očenaša, ko je učil učence, govoril: “…odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom…” S kakšno pravico bi torej prosili Boga odpuščanja, če sami ne bi hoteli ali znali odpuščati svojim dolžnikom. S kakšnim obrazom bi se obračali k Bogu, sami pa ne odpuščali? Kristjan se mora torej zavzemati za spravo in odpuščanje na vseh področjih, posebno za spravo na nacionalni-slovenski ravni. Sprava in odpuščanje pa mora temeljiti najprej na razjasnitvi problema in spoznanju zgodovinske resnice …
– Kristjan je v svojem bistvu človek sprave in to tako, da ni nobena stran prizadeta. Odpuščanje mora biti prostovoljno, popolno in dokončno brez kakršnega koli kasnejšega pogrevanja le tega. Odpuščati mora tako, kakor je Bog nam odpustil. To pa ne pomeni, da morajo kristjani vseskozi trpeti ponižanja, žalitve in trpeti krivice. Odpuščati torej ne pomeni, da lahko gre vse mimo pravnih norm. Kristjan naj bo tisti, ki se vseskozi bori za spravo in odpuščanje. Naj se torej trudi, da bo on tisti, v katerem bodo neverujoči spoznali Jezusovo delovanje.
Če in ko bomo kristjani v Sloveniji spoštovali in se držali omenjenih pravil, ki so v skladu z Jezusovim evangelijem, bomo šele postali kristjani, vredni tega imena. To nikakor ni lahko, je pa nujno in to Jezus od nas pričakuje in zahteva.
Kristjan je dolžan spoštovati zakone države v kateri živi. Še bolj pa je odgovoren Božjim normam. Lahko rečemo: če bi spoštovali in se držali desetih božjih zapovedih, bi drugih zakonov sploh ne potrebovali.
Kristjan v politiki naj s svojim delom vzbuja optimizem, pravičnost, poštenost. Pri svojem delovanju naj ne skriva svojega prepričanja, bahavost pa naj mu bo tuja. Naj torej deluje in nastopa tako, da mu bodo volivci upravičeno zaupali in da bo njegova beseda res nekaj veljala.
Prepričani smo, da je takšno zadržanje kristjana vsebina in cilj nove evangelizacije, ki nam nalaga odgovornost do sebe in neverujočih, ko bodo primerjali in ocenjevali skladnost besed z našimi dejanji.
Prav danes, ko je zaupanje v institucije v Sloveniji razrahljano do temeljev, ko dana beseda že skoraj nič ne velja, ko družba postaja vse bolj potrošniška, je nujno, da se kristjani vrnemo k svojim koreninam – evangeliju, ki je veselo oznanilo za vse ljudi. Če si bomo torej skupaj z mnogimi sodržavljani, ki jim je Slovenija ljuba in nadvse draga domovina, ki so jim blizu trdna družina, pravičnost, solidarnost, pravično plačilo za pošteno opravljeno delo, denar pa zgolj sredstvo, ki služi za človeka vredno življenje, iskreno prizadevali za uveljavitev teh vrednot, se nam ni bati prihodnosti.
Novo evangelizacijo moramo kristjani v Sloveniji prepoznati kot svoj del odgovornosti za vzpostavitev pravične, socialne, kulturne in ekonomsko uspešne države; in ob tem jasno in odločno opozoriti, da pri tem računamo na Božjo pomoč, kar pomeni, da smo prepričani, da ni mogoča pravična in uspešna družba, ki Boga ne priznava, ali ga, kot doživljamo v Sloveniji, odriva na rob, iz šolskih in javnih prostorov, medijev, javnosti in mu dopušča možnost obstoja zgolj v skriti zasebnosti.
Kljub temnim oblakom, ki so se zgrnili nad Slovenijo, ni razlogov, da ne bi zaupali v Božjo pomoč in se veselili prihodnosti skupaj z neverujočimi, ki zagovarjajo podobne vrednote.
V Mariboru, junij 2013
Skupina katoliških izobražencev v Mariboru
