“Ni lepšega kot žeti, kar si sejal. Najlepše pa je, ko vidiš, da je otrok v nečem boljši kot ti. Ko vidiš, da je ta mali človek sposoben znanje prenašati naprej. Pravzaprav je otrok edini način, da živiš večno,” je prepričan doktor fizike ter pobudnik in vodja Hiše eksperimentov Miha Kos.
Starši smo prvi učitelji svojemu otroku, poudarja Miha Kos, sin priljubljenega ilustratorja in karikaturista Boža Kosa ter pobudnik in direktor Hiše eksperimentov.
Kos je doktor fizike, navdušenec nad brskanjem za odgovori in vseživljenjskim učenjem. Njegova pisarna v tovarni znanja in navduševanja, stisnjena med hiše na Trubarjevi ulici, spominja na sprostitveno sobo. Ne manjka ne cvetlic ne visečih vreč, očetovih ilustracij in zabojev z literaturo.
Na vprašanja je odgovarjal bosonog, pogovor o radovednosti pa se je preusmeril tudi v ljudi, ki ne prepoznajo vrednosti in pomembnosti znanja.
Kako radovedni so po vaših izkušnjah učitelji? So lahko ohranili radovednost ali jih birokracija in natančno upoštevanje učnega programa odvračta od tega?
Vsi ljudje se rodimo radovedni, stvar našega okolja pa je, koliko radovednosti ohranimo. To velja za vse. Za otroke, starše in učitelje, politike, bankirje, kogarkoli. Stvar je samo v tem, ali svoji domišljiji daš krila in jo nadgradiš v kreativnost ali ne.
Učiteljem so jo verjetno okrnili s tem, da pri svojem delu nimajo več tako prostih rok. Veliko dela imajo z administracijo.
Kdo jim je to naložil? Kdo je izvolil vlado? Mi. Če dovolj ljudi razmišlja, če je dovolj ljudi radovednih in kreativnih, če ne odnehajo spraševati in niso kar takoj zadovoljeni z odgovori, ki jim jih servirajo, če se zadovoljijo s povprečjem in si ne želijo izvedeti še nekaj več, potem nastopijo težave. Če pa si radoveden, glodaš naprej, sprašuješ, boš zagotovo našel nove rešitve.
Več ko je ljudi, pametnejši je narod. Pravijo, da ima vsak tako vlado, kot si jo zasluži. Pametnejši ko bomo, bolj kreativne politike bomo imeli. Znali bomo biti kritični, razmišljali bomo …
Znali bomo oceniti, ali je slaba banka sploh potrebna ali ne, kako je z dokapitalizacijo, je potrebna ali ne. Kako je s privatizacijo, prodajanjem slovenskih podjetij …
Dobro bi bilo, da bi ljudje to razumeli, da se ne bo zgodilo nekaj takega, kot se je v Veliki Britaniji z brexitom, ko je bilo dan po referendumu v iskalnikih najpogostejše vprašanje, kaj je to Evropska unija. To je tipični primer ignorance in držanja ljudi v nevednosti. Upam, da ne namenskega.
Vsi na glas poudarjamo, da potrebujemo na znanju temelječo družbo ljudi, ki kritično razmišljajo. Na drugi strani imamo Hišo eksperimentov, ki tudi po 20 letih ostaja taka, kot je, namesto da bi se konkretno razširila, pa čeprav se najbolj konkretno bori za te cilje.
Omenili ste slabo banko. V enem od intervjujev ste že poudarili, da si želite, da bi nekdo znal konkretno predstaviti, kaj to sploh pomeni. Zdi se mi, da je vse več stvari, ki jih ne razumemo, zato se z njimi raje ne ukvarjamo, namesto da bi ubrali ravno obratno pot.
To je največja napaka! Napaka, ki jo delamo zato, ker nismo radovedni. Zakaj ne vprašamo, ne rečemo, razložite mi tako, da bom razumel. Ljudje, ki imajo oblast, so odvisni od nas, nam morajo razložiti, kako delujejo stvari.
Od tega je odvisno, ali bom v to ali ono banko vložil denar ali ga ne bom, bom nekoga volil ali ne. Zelo pomembno je, da se ljudje tega zavedamo.
En glas nič ne šteje, niti deset glasov, na žalost štejejo samo glasovi stotisočev, ki ne vejo, za kaj glasujejo. To je tisto, kar je treba spremeniti.
Ko bo večina ljudi vedela, za kaj glasuje, ter se odločala na podlagi tega, kaj kdo ponuja in kaj je do zdaj že storil, bodo stvari drugačne.
Za to si je treba prizadevati in temu je namenjena tudi Hiša eksperimentov. Njen namen ni, da bi ljudi navdušili nad fiziko, kemijo ali biologijo, pač pa si prizadeva za to, da bi ljudje več razmišljali, bili bolj radovedni in da jim ne bi bilo vseeno. Da bi si upali vprašati tisto, česar ne razumejo. Da bi raziskovali. Vsak človek, ki je radoveden, je hkrati tudi raziskovalec. Ni treba imeti bele halje in očal z dioptrijo 20, da si znanstvenik.
To je bistveno in to je tisto, kar neko družbo povzdigne nad drugo.
Hiša eksperimentov je letos praznovala 20 let delovanja. Kaj je po vašem mnenju spremenila? Želje so verjetno širše.
Seveda. Mi znamo nahraniti radovednost naše regije, nimamo pa dovolj sredstev. V 20 letih smo razvili množico aktivnosti v smislu razvijanja radovednosti in kreativnosti, vendar kapacitete ne zadoščajo. Pamet imamo, potrebujemo “samo” denar in prostor. Ponekod, kjer ustrezni centri znanosti že stojijo, razumejo, da je denar in prostor “samo”, medtem ko so znanje in ideje tisto, kar je težko dobiti.
Za postavitev nakupovalnega središča ne potrebuješ ideje, potrebuješ samo denar in prostor. Pa smo po postavitvi novega nakupovalnega središča bolj pametni? Presodite sami.
Človek se lahko vsak dan nauči česa novega. To lahko zagotovo enkrat unovčiš, tako da napreduješ v nekem okolju, da najdeš to, v čemer uživaš, da tvoje delo postane hobi, da se znaš ustaviti, da se zavedaš posledic dejanj, še preden jih narediš. Vse to je posledica kritičnega razmišljanja, radovednosti, posledica dozdajšnjih problemov.
Problemov se ne smemo bati! Vsak človek jih ima. Z vsakim rešenim problemom smo pametnejši. Naučiti se moramo uživati v reševanju težav.
Kaj pa je življenje drugega kot reševanje zaporednih problemov, izzivov ali kakorkoli jih imenujemo?
Nekateri sanjajo o tem, da bi preležali vse dni. Kaj bi imeli od tega? Preležanine, atrofijo v glavi, na koncu pa bi postali rastline. Tega ne razumem, tako kot ne bom nikoli razumel, zakaj je ideal mnogih zadeti na loteriji. Bolj se veselim denarja, ki ga sam zaslužim. Zavedam se, da imam krasno življenje, čeprav nimam jahte, počitniške hiše, drage ure, oblek in čevljev.
Kako ste se dokopali do teh spoznanj? Je to stvar vzgoje, vam je to “dal” tudi padec s šestih metrov s sedežnice pri šestih letih, za katerega ste mislili, da ga ne boste preživeli?
Da, tudi to je bila zame dragocena izkušnja. Vsaka izkušnja, tudi če je slaba, nam enkrat v življenju koristi.
Vsem, ki so pesimistični in menijo, da je nekaj, kar se jim je zgodilo, najbolj obupna stvar na svetu, polagam na srce: težava, ki je pred vami, vam bo dala orodja, ki vam bodo enkrat v prihodnosti pomagala. Vsaka stvar, pa če je še tako bridka, vam bo enkrat koristila.
Nočem biti tisti, ki uči druge. Nekatere slovenske pregovore sem doumel šele takrat, ko sem jih občutil na lastni koži. Življenje je Hiša eksperimentov. Tako je.
Pogovarjala se je Alenka Teran Košir, več lahko preberete na siol.net.
