Imel sem napisanih že kar nekaj odstavkov neke bolj ali manj dolgočasne razprave o levici in desnici na slovenskem, pa sem se nenadoma spomnil na prihajajoči praznik dneva državnosti. Tako sem vrgel proč napisano in se raje osredotočil na iskanje skupnega kot pa na poudarjanje razlik. Ker, čeprav so razlike globoke in bodo take ostale še naprej, moja duša ob takšnih praznikih potrebuje tisti občutek, da nas nekaj vendarle združuje. Zato sem se tudi z veliko žalostjo prenehal udeleževati državnih proslav ob dnevu državnosti: le te so postale prostor za politično obračunavanje ali norčevanje iz domoljubnih čustev, namesto da bi ljudem vlivale upanje, pogum in ponos. Upanje, da bomo imeli v prihodnje boljšo državo, pogum, da končno spoznamo in priznamo napake iz preteklosti in ponos, da je država, ki jo imamo, veliko vredna.
Pogosto opažam, da nekateri ljudje sleherni domoljubni vzgib takoj označijo kot ekstremizem ali nacionalizem. Živimo v času povezane Evrope, ko na prvi pogled izgleda, da so nacionalna vprašanja dokončno rešena ali celo pozabljena, ter se vsako sklicevanje na domoljubnost zdi nepotrebno in nevarno. Imamo skupno politično telo, odprli smo državne meje in celo izpostavili skupno zakonodajo. Nekatere izkušnje iz preteklosti nam namigujejo, da nas lahko občutek enotnosti in edinosti vara. Če pogledamo na petdesetletno »bratsko« sožitje v Jugoslaviji vidimo, da se je zgodba navkljub dolgoletnim prizadevanjem zvezne oblasti za postopno zmanjševanje narodnih razlik z raznimi demografskimi politikami končala precej tragično. Po drugi strani imamo fenomen vztrajanja Baskov v Španiji pri njihovih zahtevah za samostojnost. Ali pa izbruh nacizma v Nemčiji kot posledica velikega ponižanja zaradi Versaillskega sporazuma. Nekateri vzgibi so naravni, in zato močnejši od človeka samega; zato je tudi prav, da se jih goji z zdravo mero ter dopusti, da brzdano cvetijo. Če se jih zatira, lahko izbruhnejo nekontrolirano v ekstremnih oblikah. Sicer je vedno tako, da se zarečenega kruha največ poje.
Domoljubje je torej prej naravna potreba človeka kot pa umetni izum družbe. Prej obratno, kar je umetno in nenaravno so multikulturna družba, mednarodna oblast ali pa enotni svetovni jezik. Samostojna država je posoda, ki ščiti kulturo in jezik pred erozijo časa. Pravi čudež se mi zdi, da je Slovenska beseda preživela toliko stoletij, tako močno izpostavljena prepihu zgodovine. Ni jasno, če bi še dolgo preživela na tak način v današnjem času, brez neke krovne države, zlasti če se ozremo na kretenizem sodobne materialistične družbe, ki živi samo še za zadovoljevanje telesnih potreb in ne zna ceniti lepe besede v maternem jeziku, preprostega običaja ali slovesnega protokola, češ, da so to le še nostalgični ostanki nekega preživelega časa, ko je bil človek manj intelektualno razvit ter zaradi tega bolj vraževeren. Ampak to ne drži.
Obstaja prispodoba, ki jezik primerja z mrežo ribiča, s katero človek »lovi« misli in pojme, ki plavajo po visoko abstraktnemu univerzumu naše zavesti. Prefinjenost, natančnost in oblika mreže bodo določali velikost in vrsto »rib«, ki jih bomo sposobni ujeti. Če je to res, potem sta naša sposobnost razmišljanja in umevanja na nek način določeni s specifičnostjo našega jezika. Zato jezik ni le estetskega pomena in ga ne bi mogli nadomestiti angleščina ali kitajščina. Morda sta slednji dandanes najbrž resda bolj koristni za dobičkonosne namene, vendar človek ne živi samo od denarja.
Samostojna država nam ponuja možnost, da uresničujemo lastno vizijo pravičnosti. Takšno, ki se najbolj ujema z našo kulturo in z našim narodnim značajem. Če bi bili kot narod le manjšina v neki drugi, večji državi, bi morali našo družbeno stvarnost degradirati na nivo subkulture, prav zaradi te odtujenosti od prevladujočih družbenih zakonitosti. Po drugi strani je vprašanje pravičnosti eno največjih političnih in moralnih vprašanj, reševanje katerega predstavlja velik privilegiji, ki nas dela »bolj ljudi«, »bolj narod« ter bolj civilizirane. Slovenci imamo na primer možnost, da si zamislimo družbo, v kateri je bogastvo porazdeljeno, brez tajkunov ali velikih mednarodnih korporacij, a ne v obliki državne lastnine. Izpostavimo lahko družbo manjših lastnikov in podjetnikov, kjer je vsak sebi gospodar. Družbo, ki je socialno čuteča, vendar ne vzpodbuja lenobe. Družbo, ki bo te cilje uresničevala, ne z državnim terorjem in nasiljem temveč s politikami vzpodbujanja inovativnosti in ustvarjalnosti. To možnost imamo, a se je ne zavedamo.
Samostojna država je celica, ki ščiti tradicionalne vrednote in ohranja raznolikost na svetovni ravni. Raznolikost je bogastvo; je namreč tisti dejavnik, ki v meni vzbuja zanimanje do drugih. Če bi bilo povsod enako, tega zanimanja ne bi moglo biti. Paradoksno, globalizirana multikulturna družba, ki najbolj modruje o raznolikosti, to raznolikost dolgoročno uničuje, ker iz svetovne družbe dela brezokusno čorbo. V tem kontekstu so suverene, samostojne države tiste, ki lahko v globaliziranem svetu zajezijo prelivanje in uničevanje lokalnega kulturnega bogastva.
Bolj pomembna in v zadnjem času aktualna pa je druga posledica globalizacije. Vidimo, da obstaja neka težnja po svetovni oblasti, po »globalnem redu«, kot se nekateri izražajo. Ta trend se nekako uresničuje v Evropi preko inštitucij Evropske unije, počasi pa je že moč zaznati nekatere negativne posledice takšne centralizacije oblasti, kot naprimer aktualna afera Monsanto, nadzor nad osebnimi podatki ali razne direktive Evropske komisije, ki ves čas kršijo načelo subsidiarnosti in s tem posiljujejo suverenost narodov. Res, da centralizacija in skupne Evropske ustanove prinašajo določene prednosti, kot so dvig kakovostnih standardov ter nižanje cen, hkrati pa predstavljajo določeno pravno zaščito pred samovoljo lokalnih oblastnikov. Toda za kakšno ceno! Globalna oblast, kot si nekateri prizadevajo izpostaviti, odpira vrata najhujšemu izmed totalitarizmov: totalitarizem, od katerega se ne da zbežati, ker je vsepovsod. To je oblast, ki je tako oddaljena od navadnih ljudi, da jo je nemogoče nadzorovati. Razpršena med tisočerimi uradi poklicnih birokratov brez konkretne odgovornosti, ki nemalokrat delujejo kot agenti korporacij ali interesnih skupin.
Čeprav smo na stopnji, ko noben narod na svetu ni več čisto povsem suveren, se je danes bolj kot nikoli prej potrebno zavedati bogastva samostojnosti. Ni vseeno ali oblast izbiramo sami ali nam jo postavijo od zunaj. Ni vseeno ali so naša podjetja v Slovenskih ali v tujih rokah. Ni vseeno ali bomo govorili slovensko ali nemško ali kitajsko, niti ne, ali bodo naši otroci peli »Zdravljico«, »The Star-Spangled Banner« ali »İstiklâl Marşı«. Če bomo gojili naše slovenstvo še naprej, če bomo ohranili naša »nebesa pod Triglavom«, kot se je nekoč izrazil Cankar, če bomo uspeli ostati zvesti prednikom ter znali črpali navdih iz zgodovinskih korenin, če se bodo naši otroci po šolah še naprej učili Prešerna, če bodo naše hribe in doline še naprej krasili tisočeri zvoniki in če bomo ostali nekakšen zeleni otok lokalne kulture, v katerem je prav vsak dobronameren človek dobrodošel, potem mene osebno nič ne moti, če se bomo v večnosti prepirali o partizanih in domobrancih in bo ta dialektika prešla v identiteto naroda. Ker potem smo nehote uresničili cilj enih in drugih: to je, da smo gospodar na svoji zemlji, svobodni in suvereni. In da imamo nek skupen dom pod zvezdami.
