Janez Juhant, teolog, filozof, pedagog, je član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Predaval je na univerzah doma in v tujini. Bil je dekan Teološke fakultete v Ljubljani. Janez Juhant se je skozi vse svoje bogato znanstveno, publicistično in pedagoško kariero ukvarjal z etičnimi, antropološkimi in religioznimi vprašanji človeka modernega časa, tudi skozi vidike dialoga v globalni multikulturni družbi. Vedno pa so ga zanimali tudi idejni tokovi v slovenski zgodovini. Vseskozi ostaja družbeno aktiven, še posebej na različnih kulturnih področjih. Janez Juhant je tudi predsednik društva Združeni ob Lipi sprave.
Spoštovani profesor Janez Juhant, globalna pandemija koronavirusa odpira številna vprašanja, ki presegajo področje medicine. Nenadoma se je »svet ustavil«, delovanje družb je »postavljeno na glavo«. Ljudje smo se zaradi različnih ukrepov za zajezitev okužb znašli v popolnoma novem položaju. V spletnem časopisu Časnik ste ob tem zapisali: »Človeške vezi se tudi ob fizični ločenosti krepijo s sočutjem in skrbijo za stisko bližnjega, z voljo po sodelovanju, medsebojnem zaupanju in opogumljanju.« Kako vi doživljate sedanji čas , ko smo tudi v Sloveniji že tretji teden v povsem drugačnem ritmu življenja, kot smo ga bili vajeni?
Zame se ritem življenja ni dosti spremenil, edino, da so odpadle kake zunanje obveznosti (ki se tudi nam upokojencem namnožijo!), ker sem le doma in seveda nimam neposrednega stika z ljudmi. Tudi za razliko od drugih duhovnikov, ki so zdaj še bolj izolirani, imam privilegij, da mašujem sestram karmeličankam, ki so zaprte v klavzuri, v njihovi kapeli, tako da mašujem na svojem delu kapele za oltarjem, medtem ko so sestre na drugi strani in se tudi same obhajajo, tako da smo primerno oddaljeni.
Živim na vasi ob gozdu in sem v tem času napravil še nekaj butar in razcepil preostala drva, z gospodinjo sva uredila vrt, cepil sem jablane. Okoli hiše je treba vedno kaj postoriti, lahko pa grem tudi v bližnji hrib. Sicer imam več časa za duhovno poglabljanje, v kar me (upam vse nas!) sili nastali položaj. Veliko sem za računalnikom in pišem o Lambertu Ehrlichu, pa še kak komentar in podobno.
Slovenski škofje so sprejeli izredne ukrepe za preprečevanje virusnih okužb in širjenja COVID-19 zelo hitro, že 13. marca 2020. Šlo je za zelo pogumno, a povsem pravilno odločitev, saj se je s tem zaščitilo zdravje in življenje vernikov in prispevalo k uspešnem soočanju z epidemijo. Dr. Janez Juhant, ker ste tudi dober poznavalec slovenske zgodovine, s katerim zgodovinskim obdobjem v zgodovini krščanstva na Slovenskem bi lahko primerjali sedanjo odločitev slovenskih škofov, da so do nadaljnjega odpovedane vse svete maše, podeljevanje nekaterih zakramentov in sploh vsa srečanja znotraj župnijskih skupnosti?
Takih ukrepov v zgodovini ne poznam, pa tudi način maševanja je bil z latinsko sv. mašo drugačen. Sv. maše so bile v začetkih krščanstva sicer v družinskih krogih. V zadnjih stoletjih pa je duhovnik maševal praktično sam z ministrantom ali organistom na koru, ki sta morala znati latinsko odgovarjati duhovniku. Ljudje so bili v spoštljivi oddaljenosti od duhovnika, a skupaj v polnih cerkvah. Kolikor mi je znano, so bile sv. maše tudi v časih epidemij, saj kot potrjujejo cerkve, posvečene zavetnikom zoper kužne bolezni, posebno sv. Rok (Kalvarija nad Šmarjem pri Jelšah, Kamnik, Mali grad, Moste pri Komendi idr.), so se ljudje ob kužnih boleznih zatekali k tem svetnikom.
Morda je nekaj primerjave z vojnim obdobjem, ko so Nemci iz Gorenjske in Štajerske izgnali skoraj vse duhovnike. Verni moški so sami vodili pogrebe, potem je prišlo par nemških duhovnikov. V od Italijanov zasedeni ljubljanski pokrajini je bilo spet drugače. Najprej naj bi po ukazu partije vladal kulturni molk – ki se ga k sreči niso držali, saj ne bi imeli objavljenih ne Balantičevih pesmi, ne drugih kulturnih stvaritev in dogodkov (najbrž tudi ne svetih maš!), ki so lajšale Slovencem težki čas. Svete maše so bile od partijskih komisarjev včasih po vaseh prepovedane ali ljudje ustrahovani, da niso mogli k njim. Na »osvobojenih ozemljih« se ni smelo pokopavati določenih ljudi – v kolikor niso bili sploh vrženi v brezna. Drugič so spet partizani šli (propagandno?) k mašam, a včasih verni sploh niso mogli k maši zaradi borb, terorja itd. Komunisti (tudi Italijani) so požgali ali porušili cerkve (Žužemberk, Ajdovec, Grahovo).
Papež Frančišek je pred nekaj dnevi dal zanimivo primerjavo, ko je sedanji čas »korona karantene« primerjal s puščavo, kjer se mora človek soočiti sam s seboj in s tistimi, s katerimi je skupaj na poti. Ali ni to odlična prispodoba sedanjega trenutka, tako na osebni, občestveni, kot tudi planetarni ravni?
Vsaka karantena (francoski izraz pomeni štiridesetdnevno zaprtje) spominja na Jezusovo bivanje v puščavi, post, osamitev, pot vase, poglabljanje in duhovno osveščanje smisla življenja. Sodobni ljudje smo v marsičem otopeli, se pozunanjili ali (pretirano) poudarjamo družbeno-ekonomske in finančne učinke, zanemarjamo pa socialne in človeške vezi, ki nas čustveno in duhovno povezujejo. Kriza nas je vsaj začasno ustavil. Potreben bo globlji premislek, ne le zunanjih dejavnosti, tudi smiselnosti vsega dosedanjega početja, pretiranega spodbujanja gospodarstva, včasih le za bogatenje nekaterih … Ali ne bi denarja, ki ga bomo zdaj vlagali v ohranitev gospodarstva, že prej lahko vložili za omogočanje življenja številnim v Afriki, latinski Ameriki – je pa problem, kako to urediti zaradi (pokvarjenih) diktatorjev, slabih navad, ki smo jih Evropejci v stoletjih prenesli tja.
Lambert Ehrlich je zapisal: »Bela rasa, krščanski narodi, krščanski državniki so tekom stoletij nad drugimi narodi strašno grešili in groza nas more biti bodočnosti, ako bo Bog zahteval obračune od krščanskih narodov.«
Italijanski duhovnik Giuseppe Berardelli je odstopil respirator mlajšemu človeku in zanj umrl, podobno kot v Auschwitzu Kolbe ali v mariborskem zaporu pri Nemcih duhovnik Izidor Završnik. Ta požrtvovalni italijanski duhovnik je prosil papeža Frančiška, naj gre prek praznega Trga Sv. Petra. Nadvse simbolna je bila ta spokorna molitev papeža Frančiška na petek pred tiho nedeljo, ko je v dežju sam korakal čez trg in potem molil ob podobi križa in matere Božje za odvrnitev kužne bolezni. Vsakemu in vsem je potrebna samota, premislek in presoja, kje sem, kje smo, kam gremo, toliko bolj je to nujno spričo smrti, ki ni le zdaj, pač pa je stalen opomin človeku. Niso zaman naši predniki ugotovili: »Delaj tako, kot da boš večno živel in moli tako, kot da boš jutri umrl.«
Če se vrnemo v Slovenijo in pogledamo na njeno aktualno politično dogajanje. Ker se je v Sloveniji ravno v dneh ob razglasitvi epidemije zamenjala tudi izvršna oblast po odstopu predsednika Vlade RS Šarca, se je morala nova vladna ekipa dobesedno čez noč soočiti z vsemi izzivi te velike zdravstvene krize. Zapisali ste: »Ljudje izražajo olajšanje, da so se stranke dogovorile za Janševo vlado, ker se z njo v krizi počutijo bolj varne.«
Res je, to olajšanje in predvsem zaupanje v vladne ukrepe izraža vedno več prebivalcev Slovenije. Kako bi razložili ta paradoks, še pred nekaj meseci v praktično vseh levih slovenskih medijih (ki pa obvladujejo velik del v slovenskem medijskem prostoru) »demonizirani« Janez Janša oblikuje novo vlado … in ljudje mu vedno bolj zaupajo?
Polagoma kljub propagandi vendar državljani spoznavajo, kako pomembno je sodelovanje in preseganje ločitve, ki so jo s terorjem uzakonili komunisti in jo žal nekateri njihovi nasledniki še kar hočejo vzdrževati s pogosto zelo negativističnimi ali celo zlaganimi stališči o Janezu Janši in SDS in sploh krščanskemu delu naroda. Prav je, da je ob sestavljanju koalicije prišlo na dan, kako nepristna, skregana in predvsem neučinkovita je bila prejšnja vlada in hvala Bogu, da sta vsaj dve stranki to spoznali in javno priznali v dobro države in njenih prebivalcev. A pristno, zavzeto in odločno delovanje, ki je potrebno v teh časih, je zahtevno in pogosto ni všeč državljanom, ker terja od nas spremembe. Zdaj nas je virus prisilil, da se spremenimo. Koliko bo nujnost sprememb delovala dolgoročno na osebni in družbeni ravni očiščevalno, bomo šele videli.
Žalosten sem nad pritlehnimi napadi novinarjev na politike, ki izgorevajo v skrbi za nas vse, zraven jim podtikajo nedokazane in smešne (če ne bi bilo žalostno) očitke kot na primer pri gospodu Toninu glede mask, ko vsi vemo, kako je z dobavljanjem zaščitnih sredstev v teh kriznih časih. Spomnite se, spoštovani novinarji nazaj, kako ste ga, od iskanja zaščitnih sredstev izmučenega »masirali«, zakaj jih ne priskrbi, a prejšnjih oblastnikov niste vprašali, zakaj jih niso oni. Zakaj dvojna merila? Ali kaj naj izumi za vas ministrica v teh razmerah, spoštovani maturanti? Ljudje, poglejte vendar po svetu, kako se streže tem kriznim razmeram?
A treba bo drugačno razmišljanje in delovanje tudi v gospodarstvu, financah, upravi, sodstvu, medijih. Samooskrba zahteva vključevanje, ne razdiranje in izključevanje, torej v čim širše soglasju vseh. Prvi korak je narejen s to koalicijo, a žal opozicija še ne kaže volje za to, zato sem zapisal, da se nekateri težko poslovijo od Leninovega gesla: »Vseeno je koliko jih propade …«
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Prof. Janez Juhant, ste tudi član Programskega sveta RTV Slovenija, kamor vas je predlagala Slovenska škofovska konferenca za mandatno obdobje 2018-2022.
Priznati moramo, da nas je poročanje RTV oziroma sploh odnos do nove vlade razočaral, kot plačnike prispevka za RTV pa prizadel. Vidna je velika razlika v odnosu RTV do prejšnje vlade, kjer je bila nekritična in »prizanesljiva« v primerjavi do sedanje, kjer je neobjektivna in tudi neprofesionalna.
Delite naše mnenje, da tako ne gre več naprej? Prihodnost javne RTV Slovenija je lahko samo v tem, da jo spoštuje širok krog državljanov Slovenije, ki plačuje prispevek.
Seveda je utemeljena kritika na mestu, a prefinjene oblike poniževanja, potvarjanja in izkrivljanja resnice v novinarstvu, še posebej na nacionalni TV, so odraz nizke kulture, neprofesionalnosti in včasih celo (dirigirane?) zlonamernosti. Sam kot svetnik stalno opozarjam vodstvo RTV, pogosto tudi javno na vključevanje vseh ljudi, dogodkov ter enakopravno obravnavo pred mediji, posebno vernih, in na demokratičnost v medijskih sporočilih in komentarjih. Če mediji določene stvari zamolčijo, potvarjajo delno ali v celoti resničnost in ljudi zavajajo. Žal je tega v naših medijih (tudi nacionalnih) še vse preveč. Delno gre za neprofesionalnost, delno zelo trdožive ideološke usedline polpretekle delitve, ki novinarjem preprečuje čist pogled. Včasih gre celo za politično načrtovane obračune, ki so jih deležni ljudje, ki se zavzemamo, da se pri nas končajo privilegiji »socializma« in se uveljavi demokratični red ter človekove pravice za vse.
Živimo v izrazito odprtem zgodovinskem trenutku. Globalna pandemija se dotika številnih družbenih podsistemov: od šolskih, družbeno-socialnih, do gospodarskih, finančnih in mednarodno-geopolitičnih. Janez Juhant zelo ste spoštovan in tudi v svetu uveljavljen poznavalec modernih teoloških in filozofskih tokov.
Odgovornost zdaj pomeni, da vsak zagotovi pravico drugemu, da ne bi bili okužen, torej se vsak sam omeji, da drugi ne bo prizadet.
Ob omejitvenih ukrepih se rado govori o človekovih pravicah, a potrebna je tudi odgovornost, da drugi lahko pride do teh pravic. Verjetno nas virus najbolj izziva pri odgovornosti vseh nas za stare(še), ki jih sodobni način življenja vse bolj izključuje iz družbe. Kako jim dopustiti dostojno umreti, če mogoče ob svojih dragih, ko pride njihov čas. Dr. Voljč je že opozoril v teh razmerah na pomen paliativne oskrbe, se pravi: kako stati ljudem v najvažnejšem trenutku poslavljanja od življenja ob strani in jim olajšati odhod/prehod. Vprašanje, kaj lahko (več) naredijo zanj njegovi najdražji. Gotovo pa vsakega, posebno nas starejše, epidemija zdaj toliko bolj sprašuje tudi po smislu življenja in tudi smrti, kot (najpomembnejšem) delu življenja. Pogosto odgovornost za starejše prelagamo le na zdravstveno in strežniško osebje v domovih ali doma.
V tej krizi se je pokazalo, kako je osebje preobremenjeno in potrebno pomoči in verjetno bo dolgoročno to treba ustrezno izboljšati. Bomo sposobni najti in razviti oblike boljšega sožitja? Požrtvovalnost zdravstvenih, političnih, delavcev civilne zaščite, prostovoljstva itd. kaže, da pripravljenost je. Nujno jo bo na vseh ravneh poglabljati in dopolnjevati in posebno mlade vzgajati za sodelovanje. Ni dovolj imeti polna usta »ranljivih«, obenem še prsta ne premakniti, da bi njihove rane tudi sami olajšali.
Kakšen je vaš teološko-filozofski pogled na »svet po koronavirusu«?
Tomaž Halik je dejal, da je bistvo krščanstva in človekoljubnosti dotakniti se ran trpečega, ranljivega človeka, z njim čutiti, mu pomagati. Kriza zgovorno potrjuje, da to ne more biti le delo navdušenih prostovoljcev in pristojnih služb, pač pa se mora dotakniti nas vseh. Bomo zmogli nove oblike sožitja starih in mladih. Se bomo dogovorili in omejili, da bi tudi prihodnjim rodovom še omogočili življenje in preživetje na Zemlji. V svetu in pri nas se veliko govori o etiki, poštenosti, resnicoljubnosti. Iz posvetovanj in lastnih premišljevanj vse bolj prihajam do stališča, da vsak izmed nas in vsi skupaj s svojimi držami to vzpostavljamo in zagotavljamo. A k temu se bo treba še vzgajati, zato potrebujemo duhovnih ljudi, etičnih osebnosti, poštenih avtoritet – staršev, vzgojiteljev, javnih delavcev in vseh drugih.
Spoštovani dr. Janez Juhant. 8. aprila praznujemo 30 letnico prvih svobodnih in demokratičnih volitev, na katerih je ključno zmago za samostojno slovensko državo osvojil Demos. Kako danes, iz perspektive 30 let, gledate na takratni čas? Kakšno vlogo so znotraj Demosa in sploh v slovenski demokratični pomladi imeli slovenski katoličani?
S hvaležnostjo in ponosom se spominjam tistih dni, ko smo se odločili za svobodno in demokratično Slovenijo. Hodil sem po okoliških župnijah maševat, da je poslanec SKD prišel do ljudi. Dobivali smo se pri meni in se skoraj vsak dan dogovarjali, kako čim bolje nastopiti, da bi zmagali na volitvah, kot je rekel gospod Oman. Slabo je javno znano, koliko smo takrat storili duhovniki, da so DEMOS-ove stranke zmagale, kako so se zavzeli škofje z dr. Šuštarjem na čelu. Drug drugega smo opogumljali in kolikšno podporo so nudili katoliški Slovenci po svetu. Hvala Bogu za ta milostni čas. Neprijetno pa sem bil presenečen, ko je kasneje politik SKD očital, da se duhovniki vmešavamo v politiko – posredno je veljalo to meni, ker sem javno kritiziral politične odločitve v SKD.
Še danes v Sloveniji marsikdo ne zna razlikovati med zavzemanjem za družbeno pravičnost in demokracijo, do česar imajo pravici vsi državljani, tudi škofje in duhovniki, ter na drugi strani med neposrednim vmešavanjem v politični posel.
Zadnjega tako in tako duhovniki več ne počnemo – takrat je bilo to nujno, saj so bile DEMOS-ove stranke v daleč neenakopravnem položaju v volilni tekmi v primerjavi s post-komunističnimi. Še danes se kaže ta neenakopravnost. Post-komunisti so ne glede na demokratična izhodišča še vedno v prednosti zaradi usedlin bivšega sistema v gospodarstvu, upravi, sodstvu in medijih. Nova vlada je prvi tak resen korak v preseganje delitev in v dobro samostojne Slovenije, ki smo jo ustanovili pred 30. leti in ta proces je nujen za skupno dobro, čeprav zahteva poguma, tveganja in prisebnosti. Tega želim kljub kritičnim časom tej vladi in vsem nam državljanom.
Študirali ste tudi v Innsbrucku v Avstriji. Prav to območje je v sosednji Avstriji še posebej prizadeto z velikim številom okuženih s koronavirusom.
Ohranjate prijateljske in strokovne stike z vašimi kolegi? Kako se je ta del Avstrije soočil z boleznijo koronavirusa?
Imam redne stike s kolegi, še vedno sodelujemo v strokovnih in drugih razpravah, ravno zdaj smo prestavili religijsko-filozofski forum iz 12. junija na jesen (16. oktober), imamo torej stike. Moj profesor in rektor v zavodu (nazadnje sva se srečala lani junija v Innsbrucku), pri katerem sem doktoriral iz filozofije, ima 91 let, je prebolel raka, a še vedno dela. Prosil sem ga, da mi razvozla stenografsko opombo v Ehrlichovem seznamu ocen iz Canisianuma in ravno te dni mi je odgovoril, da sta s kolegom, ki je bil tudi vodja (regens) v zavodu odgovorila zanimivo opombo o našem mučencu, ki je bil tudi innsbruški doktor. Objavil jo bom v knjigi. Sicer so bili na Tirolskem zelo na udaru epidemije tudi zato, ker so oblasti predolgo dovolile množično smučanje-turizem, od katerega dežela živi. Sestre usmiljenke so mi rekle, da so zdaj že dlje časa izolirane v sobe, podobno tudi drugi.
Prof. Janez Juhant, približujemo se Veliki noči, največjemu krščanskemu prazniku. Najprej praznujemo Cvetno nedeljo, s katero se pričenja neposredna priprava na Veliko noč. Letos bodo vsi obredi v slovenskih cerkvah opravljeni brez navzočnosti vernikov. Prosili bi vas, da kot duhovnik namenite nekaj misli našim bralkam in bralcem, vsem, ki bomo letos praznike obhajali doma, v družinskih in drugih krogih. In tudi vsem ljudem dobre volje, ki jim velikonočno sporočilo prinaša novega upanja, da je svetloba močnejša od teme, da je življenje močnejše od smrti!
Letos bomo zaradi koronavirusa bolj kot prej doživeli Kristusov križev pot in njegov Veliki petek. Tudi ukrepi izolacije spodbujajo k samo-izolaciji in sprejemanju sebe kot nepopolnega, omejenega in ranljivega človeka.
»Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!«
Stiska ljudi na intenzivnih oddelkih opominja, da je vsak čas lahko tam tudi vsakdo izmed nas. Vsi smo smrtni in ne le v teh časih, pač pa je stalno smrt treba vključevati v proces življenja. To me in vse nas spodbuja, da svojo nebogljenost delimo z drugimi, in kot pravi Levinas
»N (n)a obličju D(d)rugega odkrijemo svoj človeški obraz. Zrcali se na Trpečem Jezusu na križu in sveti v velikonočno jutro. V veri in zaupanju, da je On prehodil pred menoj (nami) to pot v Božjem imenu, tudi mene (nas) opogumlja, da grem(o) za njim in delim(o) stiske sester in bratov, da bi vsi premagali smrt, odprli grobove svojih minljivih človeških sanj in zasanjali z Vstalim v Velikonočno jutro.«
Od tam sveti luč za darovanje trpečim, za delitev človeških stisk, tudi v tem času in tudi v teh razmerah. Povezanost, sočutje, upanje v to Kristusovo moč, ki odpira pregraje in meje v večnost, naj spremlja nas, še posebej pa vse trpeče in zapuščene. Vsem pa naj da moči, da bi življenje delili in ga doživljali kot skupno dobro, v katerem z Njim postajamo odrešeni, prenovljeni in ga sposobni deliti med seboj.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Pogovor je bil pred tem objavljen na spletnem portalu Slovenec
