Odločitev, da Slovenija postane samostojna država, je dejanje, s katerim se po svojih posledicah za usodo naroda komaj lahko primerja kateri drugi dogodek iz naše narodne preteklosti.
Na plebiscitu je glasovalo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, od katerih se jih je za osamosvojitev izreklo 95 odstotkov (ali 88,5 odstotka vseh). Da je plebiscit uspel, je bilo znano že nekaj po 22. uri, ko so prešteli okoli 60 odstotkov glasov. Predsednik Demosa Jože Pučnik je takrat izrekel znameniti stavek, da Jugoslavije ni več in da gre zdaj za Slovenijo.
Če se ne bi pravočasno odcepili od Jugoslavije, bi bila Slovenija danes ena kriznih središč na balkanskem pogorišču…
Slovenci se zelo radi s kom poistovetimo in … pogosto mi nekaj pravi, da smo skregani z ljubeznijo do domovine prav zaradi stavka, izrečenega januarja 1990 (Milan Kučan):
»O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.«
Pomanjkanje domoljublja
Nekega zvečera sem na TV (TV3) v oddaji ODKRITO ujela del pogovora o domoljubju. Najbolj sem si zapomnila učiteljico z osnovne šole Šmartno ob Paki, ki je – iz vsakodnevne prakse – pripovedovala o pomanjkanju domoljublja tako v učnih načrtih, kot med učitelji, otroki in njihovimi starši.
Vse, kar je povezano z domoljubjem ima celo negativen prizvok.
Ali sploh želimo biti aktivni državljani? Ljubiti Slovenijo?
V zadnjih 29 letih smo bili državljani priča maličenju moralnih vrednot, bili smo priča ropanju domovine. Bili smo priča delitvi državljanov na prvorazredne in drugorazredne.
Pa smo kaj storili, da teh anomalij ne bi bilo? Smo se kdaj uprli?
