Kako voščite slavljenki za njen 32. rojstni dan? Gotovo ne s preveč resnice – voščila, če niso ravno od najbližjih prijateljev, navadno niso zelo iskrena. Naša domovina spet praznuje. Tokrat sicer ne rojstni dan, ampak dogodek, ki se je zgodil 6 mesecev prej – ko smo z zelo prepričljivim glasom povedali, da hočemo živeti v samostojni in neodvisni državi. Kaj bi bil ta dogodek, če ga primerjamo z življenjem mladenke?
To dete so pričakovali in si ga želeli že zelo dolgo. Ko je napočil čas, da do njega pride, se je bilo zanj treba tudi odločiti. Pari v današnjem svetu prenehajo uporabljati kontracepcijo, naš narod pa se je na prvih demokratičnih volitvah po 2. svetovni vojni na cvetno nedeljo, 8. aprila 1990, odločil, da vzame usodo v svoje roke. Vzporednice lahko potegnete sami.
Da se trudiš zanositi, ne razbobnaš vsem. Tudi ko ženska zanosi, počaka še nekaj časa, nekaj pregledov, da se prepriča, da je vse v redu. Tudi z našo državo je bilo tako – po treh mesecih, šest mesecev pred datumom rojstva, smo vsem na glas povedali kakšna bo naša prihodnost. Na plebiscitu 23. 12. 2022 je bila več kot jasno izražena volja naroda, 26. 12. 2022 pa je bilo uradno objavljeno to, kar smo vsi že dobro vedeli.
Nosečnost je lahko težavna in tudi pri nastajanju naše države ni bilo enostavno. Plebiscit je zahteval uresničitev volje v 6 mesecih – torej do 26. junija 1991. A naše dete se je (tudi iz taktičnih razlogov) rodilo dan prej – 25. junija 1991. Dobilo je rojstni list v obliki Deklaracije o neodvisnosti in Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Naslednji dan so se na Trgu republike zbrali prijatelji in se poveselili ob novem rojstvu.
Ni minil niti en dan pa je naše dete že napadel tujek, infekcija, s katerim se je dete bojevalo 10 dni in ga naposled premagalo. JLA je po treh mesecih, 25. oktobra 1991, dokončno zapustila našo domovino. Nekaj mesecev kasneje je dete bilo tudi krščeno in tako pridruženo mednarodni skupnosti, ostalo pa je zgodovina.
Le da ni. Prvih nekaj let smo bili vsi navdušeni, kako hitro se naše dete uči novih stvari. Še sosedje so ploskali prvim stabilnim korakom, prvim besedam, prvi samostojnosti. V osnovni šoli smo se solidno odrezali in s trudom nabrali kar nekaj točk za vstop v želeno srednjo šolo – leta 2004 smo se vpisali v EU in NATO. Vpisali smo se k »ta boljšim«. Sledila so lepa leta napredka in čas za odločitev za nadaljevanje študija. Tam se je pa zalomilo. Prišlo je leto 2008 in kriza. Na faksu smo se malo izgubljali, malo menjavali vlade, nekaj poskusili spacati, in obrnilo se je desetletje, ki mu nekateri dodajo pridevnik »izgubljeno«.
Kje pa je ta naša mladenka danes? V kakšnem stanju?
Pri skoraj 32 letih bi že lahko vedela, kaj želi od življenja. Mogoče bi lahko vsaj vedela, v čem je dobra, da bi se osredotočila na tisto. Lahko bi si postavila kakšen dolgoročen cilj – npr. gradnjo hiše ali ustvarjanje družine. Vse, samo sprijazniti se ne sme s povprečjem in melanholijo.
Draga Slovenija, če bi bila 32-letna mladenka in jaz tvoj prijatelj, bi ti napisal: zelo si lepa, samo zresni se malo. Postavi si nov strateški cilj, prepoznaj svoje prednosti, dovoli ljudem ustvarjalnost, bodi odprta za življenje! Nočem ti istih besed ponavljati ob 40. rojstnem dnevu.
Drage Slovenke in Slovenci, ob dnevu samostojnosti in enotnosti vam želim ponosa in navdušenja za domovino!
