Dvajseto stoletje je bilo za Slovence obdobje dveh svetovnih vojn, okupacije, neuspeha, da bi v nacionalno ozemlje vključili zgodovinski izhod na morje in večinsko slovenski del Koroške, revolucije, državljanske vojne, povojnih pobojev, kršenja človekovih pravic. Toda gledano iz zornega kota začetka 21. stoletja je bilo prejšnje stoletje za Slovenijo vendarle čas vzpona in uspehov. V manj kot sto letih je slovenska nacija uspela zavarovati obstoj slovenskega naroda, ki so ga ogrozili nasilni tuji nacionalizmi 19. stoletja ter druga svetovna vojna, v državno ozemlje je pridobila del Primorske in Prekmurje, na kulturnih temeljih je oblikovala nacionalno državo, preživela je obdobje komunizma, se ubranila JLA, se osamosvojila, včlanila v EU, NATO in OECD, uvedla evro s slovenskimi simboli na kovancih, se s Slovenci za mejo še tesneje povezala znotraj EU in Schengenskega območja ter bila najuspešnejša in najbogatejša država Srednje in Vzhodne Evrope. To je bilo stoletje dokončne uveljavitve Slovencev kot naroda.
Čas je, da postanemo tudi nacija.
To pomeni, da moramo začeti – tako kot smo bili vajeni spoštovati svoj jezik in kulturo – sedaj spoštovati tudi svoje ustanove, državo, njene simbole, zgodovino, vojsko, policijo, diplomacijo; da se moramo odreči lahkomiselnemu zavračanju in posmehovanju domoljubju in nacionalnim interesom. Ne zato, da bi izkazovali slepo poslušnost vsakokratni vladi ali častili malike državnosti, ampak zato, ker so državne ustanove in njeni simboli podobe vsega tistega, kar želimo enačiti s sodobno nacijo: so zaščitni znaki zagotovljenih pravic in svoboščin, demokratičnega odločanja, spoštovanja vsakega posameznika, strpnega in kulturnega medsebojnega sporazumevanja; so simboli ne samo etničnih Slovencev, ampak tudi vključevanja državljanov drugih etničnih pripadnosti.[1]
Sodobna Slovenija je država slovenskega naroda in bo to slovensko podobo še naprej ohranjala s prvim mestom slovenskega jezika in kulture (kje, naj bo sicer fizično in duhovno središče slovenskega?), a je hkrati tudi država vseh njenih državljanov. To pomeni, da je potrebno priznati materialni in kulturni prispevek k podobi sodobne Slovenije, ne samo avtohtonim manjšinam (preseči moramo duh devetnajstega stoletja in tedaj upravičenega boja za narodnostne pravice, ki nam je priboril Maribor, Primorsko, Prekmurje), ampak tudi vsem drugim: Slovencem v zamejstvu in po svetu, Bošnjakom, Hrvatom, Srbom, Albancem, Kočevarjem, nekdanji nemško govoreči skupnosti, na način, ki nacijo krepi in notranje konsolidira, tudi ko gre za vprašanje jezika. Nedavno razglašeni neuspeh projekta multikulturne družbe v velikih evropskih državah in ohranjanje nacionalne države kot temelja sodobnega miru in varnosti (tudi človekove varnosti) narekujeta utrjevanje položaja jezika kot osnovnega orodja nacionalnega dialoga in integracije – to velja tudi za slovenščino.[2]
In velja tudi za njeno nacionalno kuhinjo. Tako kot je kuskus postal del francoske kuhinje in curry del britanske, so lahko tudi čevapčiči del nove slovenske kuhinje, da le ob tem ne zanemarimo kranjske klobase. Zakaj ne bi (tako kot s klobasami počno v Nemčiji) tudi pri nas kranjsko ponujali v obratih hitre prehrane enako množično kot burek in čevapčiče? Zakaj ne McKranjska? Tudi naše vezi z Argentino se same ponujajo kot prispevek h globalizaciji kulture prehrane.
Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi določa, da je himna Republike Slovenije sedma kitica Prešernove »Zdravljice«. Zakonodajalec ni izbral osme kitice (»Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo …«); da se ni odločil za tretjo (»V sovražnike z oblakov …«) bi tudi lahko razumeli, težje razumljivo pa je, da se ni odločil ne za četrto (»Edinost, sreča, sprava …«) in prav tako ne za drugo (»Komu narpred veselo …«), ampak se je odločil za najbolj »internacionalno« in do drugih narodov skoraj naivno in dobrodušno pokroviteljsko besedilo, ki bi ga morali prej pričakovati od kake veliko večje nacije. Toda tisto, kar v Sloveniji za oblikovanje nacije najbolj potrebujemo, je vsebovano prav v drugi in četrti kitici: bratstvo, edinost, sreča, sprava. (Celó besedilo himne nekdanje SFRJ je bilo brez sledu internacionalizma ali komunistične ideologije, ampak pesem na temo slovanskega patriotizma.)
Biti nacija pomeni najprej vedeti, kdo smo, kaj smo bili, kako smo nastali, od kod smo prišli, kaj nas je oblikovalo, v kateri geopolitični in zgodovinski prostor sodimo, kam gremo in kaj hočemo, nato pa vse energije zastaviti za uresničitev tega, kar hočemo biti.
Znova moramo premisliti, za kaj smo se leta 1990, 1991 odločili, in to zavestneje sprejeti. Saj tedaj ni šlo le za beg iz Jugoslavije, ampak – tako upam – za globoko zavestno odločitev za drugačne vrednote.
Sodobni svet je presegel absolutiziranje države, kakor smo ga poznali v 19. stoletju, ko si je država za uveljavitev svojih interesov lahko privoščila vse, tudi uporabo vojaške sile in teptanje človekovih pravic. Evropska unija je v tem pogledu v svetovnem merilu naredila največji korak pri postavljanju meja pri uveljavljanju sebičnih interesov držav, zato je za Slovenijo močna Evropska unija najboljše zagotovilo prihodnosti. Evropska unija ostaja najboljši kraj pod soncem.
Toda tudi v EU države ohranjajo svoje nacionalne interese in so jih še vedno enako ognjevito pripravljene braniti z vsemi dovoljenimi sredstvi, ali z njimi trgovati. Slovenska nacija – če vidi vrednost v svoji ohranitvi – se mora vključiti v to najbolj civilizirano obliko uveljavljanja svojih interesov z vsaj enako gorečnostjo kot mnoge večje evropske nacije.
[1] O ključnem pomenu institucij države v The origins of political order (Profile books, 2011) piše Francis Fukuyama: » … uspešna liberalna demokracija potrebuje tako državo, ki je močna, enotna in sposobna, da na svojem ozemlju uveljavi zakone, kakor tudi družbo, ki je močna in kohezivna in sposobna od države terjati odgovornost. Ravnotežje med močno državo in močno družbo je tisto, ki napravi demokracijo učinkovito …« [Prevod avtorja po angleškem izvirniku.]
[2] Britanski premier Cameron je glede multikulturne družbe povedal: »V skladu z doktrino državnega multikulturalizma smo spodbujali ločeno življenje različnih kultur, ločenih med seboj in ločenih od večine. Ni nam uspelo zagotoviti vizije družbe, kateri bi si želeli pripadati. Tolerirali smo ločene skupnosti, ki so se obnašale v nasprotju z našimi vrednotami … Doma moramo zgraditi močnejše družbe in identitete. Iskreno povedano, potrebujemo veliko manj pasivne tolerance zadnjih let in veliko aktivnejši liberalizem. Pasivno strpna družba sporoča svojim državljanom: pustimo te na miru, dokler spoštuješ zakone. Je nevtralna glede vrednot. Toda verjamem, da mora iskreno liberalna dežela narediti veliko več; verjeti mora v določene vrednote in jih aktivno promovirati.«
Prejšnji francoski premier Sarkozy je bil v svojih izjavah še ostrejši: »Kdor pride v Francijo, sprejme, da se stopi v enotno skupnost, v nacionalno skupnost, in če tega noče sprejeti, ne more biti dobrodošel.« Generalni sekretar Sveta Evrope, norveški socialdemokrat Thorbjorn Jagland pa je za Financial Times povedal: »Kot ga razumemo danes, multikulturalizem omogoča razvoj vzporednih družb znotraj držav … To je potrebno ustaviti. Prav tako je jasno, da so nekatere vzporedne družbe razvile nevarne radikalne ideje … Moramo biti previdni, da ne razumemo napačno multikulturalizma, saj je različnost kultur zaželena. Toda moramo se osredotočiti na to, kar družbe drži skupaj.«
Pripis uredništva: razmišljanje je avtor objavil v knjižici Dežela priložnosti, ki je izšla pri Založbi Družina.
