Pet stebrov sodobnih družbenih ureditev.
V demokratičnih, svobodnih ureditvah so radi skrbeli zato, da bi pravo veljalo za vse. Enakost pred zakonom naj bi bila zagotovljena tudi z neodvisnostjo pravosodne veje oblasti od izvršilne in zakonodajne. V medsebojnem nadzorovanju so odkrili učinkovit mehanizem, ki je omogočal obliko družbene in politične svobode, ki jo danes pozna svet. Vendar svet že dolgo ni več tako preprost, da bi osnovni demokratični sistem lahko vzdržal pritiske tistih, ki vedno težijo za monopolom oblasti.
Prva temeljna sprememba se je zgodila z razširitvijo medijev iz tiskane osnove na elektronsko. Hitler, Stalin, Tito in vsi drugi zločinci so gradili svoje vladavine s pomočjo absolutne podreditve medijev. Države, ki so se izognile totalitarizmom XX. stoletja, pa so zgradile pluralno medijsko pokrajino. Dejstvo je, da so mediji vedno ideološko okuženi in stopnja njihove okuženosti je toliko večja, kolikor bolj prizanesljivi so do »naših«. Pri nas je znano, da je stopnja okuženosti medijev tako visoka, da smemo govoriti o servilnosti, ki se začne že na FDV-ju (kjer še vedno v popolni tajnosti preverjajo plagiat AB…) in se nadaljuje v vseh večinskih medijih do te mere, da jim razgledani državljani ne morejo več verjeti, čeprav pomembno in odločilno vplivajo na naše politične odločitve (volitve) in teme naših pogovorov. Pri presojanju njihove resnicoljubnosti je tudi pomembno, o čem mediji ne govorijo. Medije lahko prištejemo k vejam oblasti kot 4. vejo, ki ni izvoljena, ni pod nadzorom javnosti in je zato sila problematična komponenta družbene stvarnosti.
Posebno v zadnjih desetletjih se je zelo razmahnilo lobiranje. Počasi a zanesljivo smo vsi prevzeli ameriški model kupovanja političnih glasov. Delovanje lobijev v korist naročnika je tako pristransko, da ga lahko imamo za umazano nadaljevanje gospodarskega tekmovanja, kjer je dovoljeno vse in kjer države uporabljajo svoje tajne službe, da pomagajo domačim podjetjem, v čemer med Ameriko ali Kitajsko ni nobene bistvene razlike. Ni več ne prijateljev, ne sovražnikov, vsak je proti vsem in vsi proti enemu…
Kompleksnost sodobnega sveta in sredstva manipulacije so se tako razvila, da je spet mogoče govoriti o totalitarizmu, ki pa ni več podoben komunizmu kot najbolj popolnem in trajnem totalitarizmu, temveč deluje na nov način, bolj prefinjeno in še bolj neoprijemljivo, a sila učinkovito in realno. V tej novi in vedno stari igri ima pravosodje posebno vlogo.
Nekatere šibkosti pravosodne veje oblasti
Pravosodna veja oblasti deluje po zakonih, ki jih proizvaja parlament a tudi sama ustvarja pravo z novimi interpretacijami zakonov v sodbah in s političnimi odločitvami ustavnih sodišč. Paradoks je, da ustavno sodišče ne odloča po pravu, temveč s pravnim akrobacijami utemeljuje svoje politične poglede. Dejstvo, da ustavni sodniki odločajo po preprostem večinskem sistemu in da so manjšinska mnenja prav tako upravičena kakor sprejeta odločitev priča, da zapisano drži.
Posebnost pravosodne veje oblasti je tudi strokovnost. Vsi sodniki, tožniki in zagovorniki so in morajo biti pravniki. To preprosto pomeni, da je v deželi kot je Slovenija, kjer smo dolgo imeli eno pravno fakulteto, zdaj pa smo prišli do našega maksimuma treh, da se vsi dobro med seboj poznajo in so prepleteni v osebno/poslovnih mrežah, ki se hitro sprevržejo v nečedne posle. In o nečednostih v našem pravosodnem sistemu lahko beremo celo v kontinuitetnih medijih, ki raje govorijo o premestitvi nekega frančiškana kakor o kadrovskem cunamiju te vlade.
Šibkost vsakega pravosodnega sistema je človek, ki je nositelj funkcije. Posebno sodniki so zaščiteni tako kot »kočevski medvedje« in jih tudi po spremembi sistema iz totalitarnega v demokratičnega ni bilo mogoče zamenjati ali vsaj prečistiti. Tako se hitro zgodi, da se na vrhu sistema znajdejo ljudje, nad katerimi visi upravičen sum o zlorabi položaja in kršenju človekovih pravic v prejšnjem sistemu. Kadar je šibkost ljudi začinjena s pomanjkanjem moralne vzgoje, ki bi temeljila na religioznih razsežnostih, takrat se znajde pravosodni sistem v takem razsulu, da nihče več ni prepričan, da bi lahko zagotovil ideal »pravne države«. In v Sloveniji smo očitno prav tu.
Šibkost pravosodnega sistema male države, ki je okužena z udbo-mafijskem sistemom, ki prihaja iz goščarskega medvojnega početja, je tako očitna, da je ni mogoče več skriti. A kaj, ko tistim, ki jim pravimo kontinuitetniki, ki se nenehno vračajo v rdečo preteklost prav tako stanje ustreza, kajti s podporo svojim ljudem v pravosodju ohranjo neokrnjen monopol nad polovico vzvodov oblasti. Mediji in pravosodje so tako očitno v njihovih rokah, da si brez težav zagotovijo 40% volivcev. Preostalih 11% pa si potem zlahka kupijo, pridobijo s podkupninami in obljubami, ter vedno z znova z razpihovanjem napak svojih političnih nasprotnikov. Od tod do korupcije v obliki materialnih daril, kakor smo bili poučeni v primerih stečajnih upraviteljev, ni več daleč.
Posebnost pravosodnega vpliva na naše življenje pa je, da se težko oporeka »strokovnim« odločitvam sodišč, kar jasno pokaže zadeva Patria. Nič ne pomaga izvensodno dokazovanje, da gre za politični konstrukt in da se sodnica očitno sramuje svojega početja, saj je takoj pobegnila na neznano dolg dopust na neznan kraj, z neznanimi ljudmi in zato sodbe še ni napisala. Zato lahko vsakdo zlorabi njena dejanja, da obsojenim maha s sodbo pod nosom.
Vir novega totalitarizma
Pravosodni sistem se počasi, a zanesljivo spreminja v vir novega totalitarizma, ki ga lahko imenujemo »totalitarizem prava« kjer bo mnogo svobode za »naše« in nobene za »njihove«. Kjer bodo privilegiji mogočnih manjših in njihovih lobijev zaščiteni, preproste človekove pravice in pravice navadnega, normalnega človeka pa de facto preganjane in zaničevane. Tako smo že daleč od tega, da bi bila npr. pravica govora zaščitena. Zamenjala jo je ideologija »politične korektnosti« s katero se natika nagobčnik vsakemu, ki se ne strinja s tistimi, ki določajo, kaj je politično korektno.
Zloraba pravosodja za svoje osebne namene je prvi korak na poti v totalitarizem. Kadar temu prizadevanju strežejo še »naši« mediji, smo že nevarno blizu prvim oblika totalitarizmov XXI. stoletja. Vse kaže, da bodo ti bolj neoprijemljivi, fantomski, a silno učinkoviti, ker ne gre več za kontrolo telesa, temveč duha. Kaj je večji uspeh oblastnika kakor suženj, ki misli, da je svoboden?
Foto: Reporter
