V nov celofan zapakiran Kardelj

soltes_igor-portretBil je začetek leta 1989. Med pošto, ki je med novoletnimi prazniki prišla na mizo dr. Janeza Drnovška, tedaj še mladega visokega uslužbenca Ljubljanske banke, se je znašlo tudi obvestilo, da ga štiri občine (pravzaprav odbori Zveze socialistične mladine Slovenije iz Zasavja) predlagajo za kandidata za člana predsedstva tedanje SFRJ. Res je, da je imel nekaj političnih izkušenj kot delegat zbora republik in pokrajin v jugoslovanski skupščini, vendar je bil v javnosti neznan. A je kandidaturo neobremenjeno sprejel, češ, saj tako ali tako ne bo nič iz tega. A po večkratni kadrovski selekciji, ki jo je preko SZDL izvajala ZKS (avantgarda delavskega razreda) se je nazadnje znašel ob boku z veliko bolj znanim Markom Bulcem, ki je bil do tedaj predsednik Gospodarske zbornice Slovenije in eden od botrov turističnega slogana »Slovenija, moja dežela« (z lipovim listom). Na neposrednih volitvah je neobremenjeni in pragmatični Drnovšek nepričakovano premagal uradnega partijskega kandidata, ki se ga je držal sloves precej nerodnega lovca na slone, zaradi česar je tedanjo Jugoslavijo spravil skoraj v hujši diplomatski škandal od orožarske trgovine v Etiopiji, s katero si je tedaj že nekdanji zvezni sekretar za ljudsko obrambo admiral Branko Mamula prislužil neprijeten uvodnik v Mladini z naslovom »Mamula go home«.

Kakorkoli že, Drnovšek je nepričakovano zmagal in vnesel v jugoslovansko politiko precej več pragmatizma. Zdi se, da se je vsaj na gospodarskem področju izjemno dobro ujel tudi s tedanjim jugoslovanskim premierjem Antejem Markovićem. A Jugoslavija ni bila enonacionalna država, pač pa, vsaj od sprejema Kardeljeve ustave leta 1974 naprej, zveza republik, ki so bile, razen Bosne in Hercegovine, pretežno eno-nacionalne. Neposredne volitve slovenskega člana jugoslovanskega predsedstva, ki je sredi maja 1989 namesto Staneta Dolanca prevzel tudi vodenje predsedstva in tako postal formalni naslednik Josipa Broza Tita, so nakazale neke nove čase. A ne pozabimo, da je bil takrat še vedno komunistični sistem, po drugi strani pa so tedaj že nastale nove stranke, ki so kasneje tvorile jedro koalicije Demos. Vladajoča ZKS je tako previdno selekcionirala kandidate in ves čas preverjala javnomnenjski utrip v najbolj severni jugoslovanski republiki, ki edina ni mejila na Srbijo. Na podlagi propadlih referendumov o samoprispevku v Ljubljani in na Obali je ZKS ocenila, da bi bilo smiselno ponuditi dva kandidata: enega iz partijskega establišmenta ter enega anonimneža, ki pa je prav tako politično »čist«. Zato so strici in tete iz ozadja (od Staneta Dolanca do Lidije Šentjurc) stopili v akcijo in preko posrednikov (občinskih odborov ZSMS v Zasavju) našli primernega kandidata, ki svojih botrov osebno praktično ni poznal in jih je zato tudi podcenjeval, zato so ga kasneje večkrat prijeli bolj »na trdo«.

Pokazalo se je, da je bil sedaj že pokojni Drnovšek zelo hvaležno orodje botrov tudi kasneje v samostojni Sloveniji, ko je v začetku leta 1992 nenadoma prevzel vodenje tedanje Liberalno-demokratske stranke (od leta 1994 naprej Liberalne demokracije Slovenije) in kmalu zatem po konstruktivni nezaupnici proti Peterletovi vladi (koalicija Demos je namreč že prej razpadla) še premier. Po tistem je Drnovškova LDS na parlamentarnih volitvah zmagala trikrat. Prvič že leta 1992, ko so bile prve volitve po sprejemu nove ustave, nato pa med posamičnimi strankami še leta 1996, ko je pomladni trojček (SLS, SDS, SKD) sicer osvojil rahlo relativno večino, največji zenit pa je dosegla leta 2000. Ko pa se je Drnovšek leta 2002 odločil za kandidaturo na predsedniških volitvah in je svoji stranki pomahal v slovo, je s tem sprožil tudi njen razpad. »Saj se boste pobili med seboj,« je še nekaj let prej očital poslancem opozicije, ko so ga »žagali« z ustavno obtožbo, a se ni zavedal, da se bodo za njegovo nasledstvo pobili predvsem njegovi lastni strankarski kolegi, ki so bili že tedaj razdeljeni po frakcijah, pri čemer je veliko večino frakcij iz ozadja obvladoval Milan Kučan. Da je bila LDS v resnici Kučanov projekt, se je pokazalo na pridružitvenem kongresu leta 1994, ko so se demoliberalcem pridružili še socialisti, Zeleni in precejšen del razpadle Slovenske demokratične zveze oz. Demokratske stranke (tu so mišljeni predvsem Igor Bavčar, Dimitrij Rupel in Jelko Kacin). Leta 1992 je LDS na predsedniških volitvah kot svojega kandidata predlagala disidenta ter pravega liberalca dr. Ljuba Sirca, vendar je volilno telo stranke kot svojega kandidata prepoznalo Kučana, ki je zmagal že v prvem krogu, Sirc pa je doživel polom. Drnovšek je bil ob tem ves čas nekakšna piarovska fasada za nabiranje volilnih glasov, predvsem na sredini, čeprav si je LDS v tem času večkrat umazala roke z raznovrstnimi tranzicijskimi rabotami. Čeprav je bil po svoje neprijeten nekaterim svojim strankarskim kolegom, češ da je ideološko preveč brezkrven, je bil vendarle koristen. Kajti ko je po njegovem odhodu vodenje stranke prevzel Anton Rop, se je za LDS začel Der Untergang (po slovensko: propad; sicer naslov znanega filma o zadnjih dnevih Adolfa Hitlerja).

Po propadu LDS, ki je na volitvah leta 2011 povsem izginila s političnega prizorišča, je prišlo vsaj dvakrat do poskusa reanimacije nekakšne nove levo-sredinske stranke, ki bi lahko posegla v sredinsko, to je ideološko neopredeljeno, pragmatično in k volilni abstinenci nagnjeno volilno telo, in s tem zadala odločilni udarec večno nevarni SDS. Leta 2007 je postkomunistična levica skušala to doseči z ustanovitvijo stranke Zares, ki je združila predvsem odpadnike LDS in ni dosegla večjega uspeha. Več sreče je bilo s Pozitivno Slovenijo, ki je nastala iz Jankovićeve ljubljanske liste in je tako rekoč v rekordnem času postavila teren za zmago ob sicer močni medijski asistenci ter kapitalskih povezavah. Vendar pa se je izkazalo, da je bila njena zmaga na volitvah v resnici Pirova zmaga, saj so se botri, ki so Jankovića leta 2011 javno »prosili« za angažiranje na parlamentarnih volitvah, slednjemu nato odrekli, saj se je pokazalo, da parlamentarne demokracije ni vešč in se je obnašal kot slon v trgovini s porcelanom. Res je sicer, da je Pozitivni Sloveniji dobro leto po zmagi na volitvah vendarle uspelo sestaviti vlado (potem ko so s poročilom protikorupcijske komisije minirali prejšnjo vlado). A vendarle je jasno, da vlada pod vodstvom na trenutke preveč samozavestne Alenke Bratušek ne bo imela dolge sape. Že zdaj je jasno, da bo pomanjkanje denarja sprožilo dramatične spopade za nadzor nad finančnimi tokovi, zato je jasno, da se bo glavna vojna v koaliciji kot vedno doslej odvijala prav na področju kadrovanja. Ni namreč naključje, da je časopis Dnevnik, ki velja za medijsko izpostavo Milana Kučana in Gregorja Golobiča, samo tri dni po imenovanju Andreja Pagona (sicer v. d. generalnega sekretarja ministrstva za infrastrukturo in prostor) za prvega nadzornika državne družbe DRI (družba za razvoj investicij) razkrila Pagonov domnevni greh v zvezi s hitro legalizacijo njegove črne gradnje. Takšno zaporedje dogodkov zagotovo ni naključje.

A prav tako tudi ni naključje, da tranzicijska levica že postavlja novo alternativo – sama sebi. Če se je prvak SD Igor Lukšič na kongresu v Medvodah s svojim gromovniškim govorom proti konservativcem in »neoliberalcem« (karkoli že to pomeni) oddaljil od politične sredine in se simbolno vrnil k izročilom Čebin, je s tem na sredini pripravil prostor za novo osebo. Samo nekaj dni po kongresu v Medvodah je eden od uveljavljenih slovenskih tabloidov, ki nagovarja predvsem nežnejši spol, objavil dokaj obsežen intervju z nekdanjim predsednikom računskega sodišča dr. Igorjem Šoltesom, sicer vnukom ideologa samoupravljanja ter stratega komunistične revolucije na Slovenskem Edvarda Kardelja. V intervjuju je Šoltes dejansko razgrnil svoj politični program in razkril, da se namerava angažirati v politiki ter ponuditi »apolitično« alternativo sedanji (levo-desni) politiki. Zveni znano? Namreč, tudi vstajniki so kričali, podobno kot nekdaj LDS, da niso »ne levi, ne desni«, čeprav so ob tem mahali z zastavami, ki ne spadajo več v današnji čas. Tudi kritika na račun Evropske unije, češ da imajo ukrepi, ki jih evropska politika izvaja proti Sloveniji, obliko polkolonizacije. Sicer pa Šoltes skozi intervju sporoča tudi stališča, ki bi bila lahko zelo všečna tudi desno-sredinskim volivcem – denimo kritika pravosodja, preplačanih avtocest, itd. Sicer pa, poenotenje, sodelovanje politikov z različnih polov, pa nekaj stavkov o ekologiji in zdravi prehrani ter splošna kritika menda že zdavnaj odtujene politike – vse to močno nagovarja predvsem podzavest ciljne publike, še posebej zato, ker v samih odgovorih ni mogoče najti sledi tradicionalnega političnega diskurza, pač pa neobremenjeno govorico, ki sledi Drnovškovemu diskurzu v devetdesetih letih. Da ne bi bilo nobenega dvoma o Šoltesovi mesijanski vlogi, je na sami naslovnici revije pod njegovim imenom in priimkom dopisana še sintagma »rešitev za Slovenijo«. Še eno močno sublimalno sporočilo, katerega namen je vplivati na podzavest bralstva. Da ne omenjam dejstva, kako je avtorica intervjuja svojega gosta politično razbremenila že v samem uvodu, češ da ga ni spraševala o reviziji proračuna leta 2007 (v času prve Janševe vlade), ki je namesto prihodkov menda pokazala primanjkljaj, pa tudi ne o bojda sumljivi prodaji Mercatorja. In tu je tudi postavljen jasen političen predznak nove vstajniško navdahnjene alternative.

Res je, da smo Slovenci na splošno že siti politike, raznih prepirov in malverzacij. To je mogoče razumeti. Vendar takšne razmere kaj hitro potegnejo za sabo nekakšne nove mesijanske figure, ki ponujajo izjemno lepe, v celofan zavite pakete – vendar ne moremo vedeti, kaj je v njih, dokler jih ne odpremo. Že v preteklosti so nam ponujali nove obraze, vendar se je izkazalo, da le-ti še niso garant za moralno delovanje v politiki (propadla političarka Katarina Kresal, ki je na prizorišče prišla kot nov obraz in zdržala samo pet let, je tipičen primer tega). Sedaj se soočamo z novimi političnimi alternativami, ki ponujajo skoraj cajtgajstovsko-fantastične rešitve za naše probleme in nas nagovarjajo predvsem z govorico, ki boža naše možgane. Toda v državi, kjer glavna ločnica v resnici ne poteka med levimi in desnimi, pač pa med moderno civilizacijo in njenim nasprotjem (ki ga najbolje ponazarja Huda jama) in kjer imamo še vedno izrazito asimetrijo v družbenih podsistemih, ni mogoče na tako lahkoten način sprejemati takih alternativ, če vemo, kolikokrat so se kadri iz strank tranzicijske levice »reciklirali« (sedanja predsednica vlade je denimo zamenjala že kar nekaj strank) in ponujali vedno nekaj novega, nazadnje pa se je izkazalo, da gre za staro vsebino v drugačnem ovoju. Ali kot bi rekli naši južni bratje: »Isto sranje, drugo pakovanje.«

Že omenjeni Stane Dolanc je leta 1972 v Splitu izrekel znamenite besede: »Mora nam biti popolnoma jasno, da smo v tej državi komunisti na oblasti. Kajti če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da bi bil nekdo drug. Ampak temu ni tako in tudi nikoli ne bo.« V tem času je bil najbolj vplivni slovenski politik še Edvard Kardelj, sicer Titova desna roka. Deset let po Kardeljevi smrti je ZKS v kontekstu padca berlinskega zidu ter organiziranja opozicije privolila v »sestop z oblasti« – da bi na njej lahko ostala. Tudi četrt stoletja kasneje se ta že videni vzorec ponavlja. Bomo tudi tokrat naivno nasedli blesku celofana?

Foto: Demokracija