Mi je pred kratkim potožila znanka. Neizprosna vročina letošnjega poletja nas je silila v tako razmišljanje. Spuščene rolete, zagrnjene zavese, zaprta okna… V našem klimatskem pasu so zime ostre in do sedaj smo … Beri dalje
Po odstopih dveh slovenskih škofov so številni slovenski mediji in politika sprožili pravo gonjo proti slovenski cerkvi. Nič ne pomaga ponavljanje, da krivdo za finančno breme, kot pravna oseba nosi samo Mariborska nadškofija in ne … Beri dalje
Na spletni strani Neurje.si, opozarjajo na možnosti toče večjih dimenzij. Slovenija je razdeljena na pol. Takole pravijo na Agenciji republike Slovenije za okolje (ARSO): “Zvečer in v prvem del noči bodo predvsem v vzhodnem delu … Beri dalje
Izvolitev kardinala Bergoglia za 266. papeža pomeni za katoliško Cerkev novo poglavje. Ta argentinski jezuit, ki po načinu opravljanja duhovniške službe bolj spominja na kakšnega zelo vzornega frančiškana, nas je vse kar malo presenetil. Moramo … Beri dalje
Log pod Mangartom je z visokimi vrhovi obdana vasica. Osem družin je tukaj, v za bivanje obnovljenem župnišču, preživelo tri do šest dni. Pripravili smo le okvir tega druženja brez trdne organizacijske strukture in delitve … Beri dalje
Jos Douma je v preteklih dneh zaključil štiriletni mandat veleposlanika Nizozemske v Sloveniji. Na univerzi v Groningenu je dokončal študij zgodovine. V diplomaciji je dejaven od leta 1981 in je med drugim služboval v več evropskih in … Beri dalje
Kot je čas kislih kumaric kljub neznosni vročini letos okrnjen v Sloveniji, ga skoraj ni v Nemčiji. Kot že od leta 1998 vsakih nekaj let prav sredi vrhunca poletja poteka tudi vrhunec predvolilnega boja pred … Beri dalje
Zaznavam spremembe v naših pogovorih. Čedalje več kritiziramo in se zgražamo. Razglabljamo o stvareh, o katerih nimamo izkušenj niti kvalitetnih informacij in na katere realno nimamo nobenega vpliva. Taki pogovori so zanimivi in ob njih neverjetno … Beri dalje
Marsikoga je presenetil odstop nadškofa dr. Stresa in dr. Turnška. Verjetno tudi njiju. Zakaj sta v resnici odstopila? Glede na njune izjave verjetno tudi sama ne vesta oziroma ne razumeta resničnih razlogov. Nimam informacij iz … Beri dalje
„Cerkev, poplačaj dolgove! Da! Jasna zahteva, ampak vendarle … Ali bomo stali tudi pred SCT-jem in rekli, vrnite nam dve milijardi, kolikor je bil precenjen slovenski cestni križ, bomo stali pred Vegradom, bomo stali pred NLB-jem, v katerega še kar dajemo denar in še kar ima tekoče izgube …“ Več kot očitno je bilo, da je vprašanje „protestnika“ povsem presenetilo, da ga je voditeljica vprašala nekaj, o čemer v gibanju očitno sploh niso razmišljali – kajti če bi, zadrega dr. Dragoša, ki je univerzitetni profesor in torej vajen izzivalnih vprašanj, zagotovo ne bi bila tolikšna. Voditeljici je priznal, da je to „dobra ideja“, da je tako „razmišljanje pravo“ ter opozoril, da se – seveda! – oddaljujeta od teme.
Kot pravi (za nagrado odstavljeni) nadškof msgr. ddr. Tone Stres, vodilna slovenska avtoriteta za etiko: »Številni dogodki zadnjih mesecev kažejo na dejansko zelo zaskrbljujoče stanje v Sloveniji, ki niti ni najprej finančno in ekonomsko, ampak etično in kulturno. Stanje v pravosodju, javnih glasilih, v vzgoji in izobraževanju ter v najširši politični kulturi, kaže, da se v dveh desetletjih demokracije v zavesti in miselnosti naših ljudi ni zgodil tisti bistveni premik, ki je nujno potreben za demokratično miselnost in bi največ pripomogel k obvladovanju krize. Poleg vseh zamud na področju navad v gospodarstvu, pravosodju in politiki, je najhujše zamujanje na področju miselnosti ljudi, njihovih dejanskih vrednot, njihovega dojemanja, vrednotenja stvari in ljudi okoli sebe, zamujanje pri njihovi sposobnosti lastne presoje in lastnega prepričanja«.
Mariborski polom, upadanje števila vernikov in duhovnikov ter njihova duhovna mlačnost, napovedana obdavčitev verskih objektov so problemi, s katerim se bosta morala ukvarjati nova nadškofa. Prejšnji teden pa je Tino Mamić v svoji kolumni za Planet Siol.net zapisal, da resno težavo, s katero se Cerkev v Sloveniji do sedaj ni hotela spoprijeti, predstavlja t. i. gejevski lobi. Odgovorni v katoliški Cerkvi v Sloveniji so sokrivi za razrast t. i. gejevskega lobija tudi zato, ker Cerkev za istospolno usmerjene ljudi, do sedaj ni pripravila nobenega posebnega programa ali spodbude, s katero bi tem ljudem pokazala, da ji je mar zanje, da so zanjo dragoceni ter da jih sprejema in želi v svoji sredi takšne, kakršni so.
AFORIZMI. Na splošno je nasilje in zlorabe najtežje prenašati, če so storjene v imenu velikega ideala. Še težje pa, če so storjene v imenu majhnega ideala. Najhujše zlo nastane, ko skušamo malenkostnim motivom dati dostojanstvo … Beri dalje
Papeževa odločitev, da poletje namesto v Castelgandolfu preživi v pisarni, bo verjetno v marsičem olajšala delo novinarjem v času kislih kumaric. Papež dela in to je na lastni koži začutila tudi Cerkev na Slovenskem. Menim, da je papež je ukrepal pravilno, ko je – po temeljiti analizi stanja v Mariboru – nadškofoma Stresu in Turnšku priporočil odstop. To je odlično pojasnil mariborski nadškof: Dokler sta onadva na položaju, duhovniki in škofje preprosto ne morejo opravljati svojega prvenstvenega dela, ki je oznanjanje Kristusa in pričevanje zanj. Ni pomembno, kolikšen je delež njune osebne odgovornosti: sedela sta za mizo v času, ko so se sprejemale usodne odločitve, ki zdaj kot svinčen oblak visijo nad vsako njuno besedo in dejanjem. V določeni meri sta obadva tragična junaka.
Marsikdo bo težko povezal minulo nedeljo in današnji dan. Težko bo razumel, da se bo isti papež Frančišek, ki je ves teden navduševal milijone mladih, v zgodovino Cerkve na Slovenskem in nasploh v slovensko zgodovino vpisal kot tisti, katerega podpis bo zapečatil nekaj, kar je videti kot obglavljenje naših krajevnih cerkva. Seveda se – upam – vsi zavedamo, da bi bilo preveč preprosto zdaj z besnimi pogledi streljati proti od sveta odmaknjenim pisarnam večnega mesta, od koder je papež dobil v podpis usodni dokument. Vsak vsaj približno razumen človek bo vedel, da se to, kar je upravičeno videti kot tragedija, ni začelo sredi Italije, ampak pri nas, in da ne prvo ne odločilno poglavje te tragedije ni bilo spisano danes, marveč daleč nazaj, morda pred več desetletji.
V čem je roman Angel pozabe poseben in drugačen od številnih knjig napisanih o drugi svetovni vojni in času po njej? Poleg dejstva, da je za avstrijski prostor (pa tudi slovenski, kar nam pogosto očita Boris Pahor) trpljenje slovenskega življa na avstrijskem Koroškem v tem času običajno neznanka, je posebna dragocenost knjige prav v njeni intimni naravi pripovedi. Kot Slovenci in kot ljudje potrebujemo take pripovedi, ki uspejo artikulirati bolečino, vzbujajo sočutje in lahko prispevajo h katarzi. Ob knjigi Angel pozabe postajamo priče kalvarij in travm, za katere se zdi, da živijo vzporedno življenje, posebej še, če o njih ne uspemo spregovoriti in jih na pravi način predati naslednjim generacijam. Pomembno je spregovoriti, kot je to storila Maja Haderlap in tako postavila vsem trpečim svojevrsten spomenik, ki ga bo težko spregledati – na tej ali oni strani meje.
Fenomen Spomenke Hribar je po svoje banalen, kot se bo čez čas za banalno izkazala večina negativnih tranzicijskih pojavov. Ti se bodo takrat vsem očitno zvedli na eno samo nalogo: obdržati vso (ključno) oblast kljub motnji, ki jo zanje pomeni uvajanje demokracije. Omenjena gospa pride v rabo vedno, kadar je treba postaviti stvari na pravo mesto, kot se reče. Na ta način je začela s člankom v Delu zaustavljati demokratično stran že takoj leta ’92, ko bi se lahko začeli utrjevati njeni zametki. In tako vse do danes. Zabavno je, da sta v primerjavi s tisto veliko nalogo pred dvajsetimi leti zdaj zadosten povod za pisanje že dva para enakih suknjičev, ki so se pojavili v neki gorski vasici in za katere je nekdo rekel, da so sešiti v domobranskem kroju.
Že nekaj let je več kot očitno, da slovensko poslovno okolje ni več doraslo duhu časa in preprosto povedano več ne omogoča dolgoročnega preživetja v globalnem okolju. Mnogi mlajši ekonomisti so sicer že leta opozarjali, da drvimo v brezno, a je skoraj dve desetletji trajajoča nenehna gospodarska rast politiki, in, če hočete, tudi državljanom, nudila zavetje pred zoprnimi predlogi mladoekonomistov. Danes jim velik del volivcev, predvsem z desne strani političnega spektra, priznava, da imajo prav. A vedno ni bilo tako.
Nacija, kot je Slovenija, najverjetneje potrebuje dodatni širši identifikacijski okvir, kot ga ponuja država z dvema milijonoma prebivalcev in danim ozemljem. »Jugo–nostalgija«, ki smo ji priča, ima zato poleg možne politične agende tudi povsem nedolžen izvor v omenjeni potrebi po širšem okviru. Generacijo, ki je zrasla po osamosvojitvi v odsotnosti državljanske vzgoje za zdravo domoljubje (ki se ga pri nas prepogosto preveč poenostavljeno pripisuje temačnemu desničarstvu ali nacionalizmu), pritegne poceni zabava v Sarajevu, Beogradu in drugod. Ta in celo starejše generacije se navdušujejo nad športnimi turnirji držav nekdanje Jugoslavije in celo oživljanjem Titovega lika.
AFORIZMI. Paradoks: levica je dandanes pravzaprav edina na Zahodu, ki ohranja stik s tradicijo. Svojo, žal. Dolgočasnost je za levico največji greh. Hkrati pa edino zagotovilo na njeno spodobnost. Samo nekaj težje prenašam od levičarjev … Beri dalje