Nacija, kot je Slovenija, najverjetneje potrebuje dodatni širši identifikacijski okvir, kot ga ponuja država z dvema milijonoma prebivalcev in danim ozemljem. »Jugo–nostalgija«, ki smo ji priča, ima zato poleg možne politične agende tudi povsem nedolžen izvor v omenjeni potrebi po širšem okviru.
Generacijo, ki je zrasla po osamosvojitvi v odsotnosti državljanske vzgoje za zdravo domoljubje (ki se ga pri nas prepogosto preveč poenostavljeno pripisuje temačnemu desničarstvu ali nacionalizmu), pritegne poceni zabava v Sarajevu, Beogradu in drugod. Ta in celo starejše generacije se navdušujejo nad športnimi turnirji držav nekdanje Jugoslavije in celo z oživljanjem Titovega lika.
V takšnem povezovanju je tudi veliko pozitivnega, skrbi pa samoumevnost, s katero se posamezniki vračajo v okvir (popularne) kulture območja nekdanje Jugoslavije. Je ta okvir zares že obstajal ali pa se sedaj umetno ustvarja? Komu najbolj koristi takšen okvir? Kaj nam prinaša? Je naša samo–označitev za južne Slovane zgolj etno–lingvistična, ali ima tudi politične motive? Navsezadnje smo skupaj s Čehi tudi najzahodnejši Slovani, zarinjeni celo v romanski svet.
Ogrevanje za »narodnjake« pogosto pomeni le navdušenje nad stereotipom o tem delu Evrope. Stereotip domnevne balkanske lahkotnosti, brezskrbnosti, v usodo vdanega življenja, je odraz miselnosti, ki sta jo v regiji ustvarila zgodovina in tuja nadvlada. V realnosti vsakdana ta lahkotnost omogoča sivo ekonomijo in zagotavlja minimalno socialno kohezijo v razmerah šibke, slabo organizirane države; je psihološka uteha težkemu življenju.
Zares: nekaj sprevrženo privlačnega je v navidezni urejenosti in skladnosti redkih posnetkov iz poslednjih svetovnih komunističnih oaz – ali pa iz življenja v nekdanji Jugoslaviji: to je življenje, ki je do posameznika nezahtevno in kjer država zanj, zanjo skoraj očetovsko skrbi od zibelke do groba, v zameno za vsaj pasivno ideološko lojalnost. Idila totalitarnih sistemov …, ki jo sem ter tja ponudi, žal, tudi kak od socialističnih časov nespremenjen, zanemarjen turistični kraj pri nas, ki životari naprej v novih časih.
Kakor za vsakim stereotipom, se tudi za nostalgijo po Jugoslaviji in brezskrbnem Balkanu skriva realnost, v dobrem in slabem. Za stereotipi o tem prostoru se skrivajo revščina in stiske po jugoslovanskih vojnah materialno in psihološko prizadetega prebivalstva; za navidezno lahkotnostjo je pogosto občutek brezizhodnosti, brezperspektivnosti; za sproščujočo glasbo so velike ovire, ki jih morajo te države še preseči na poti vzpostavitve temeljev pravne države, vključno z bojem proti organiziranemu kriminalu, katerega lovke segajo tudi k nam. Na realnost tega prostora nas na enako lepem Jadranu poleti spomnijo desetletja enako zanemarjeni objekti, ista neurejena kopališča, obledeli napisi.
Pozornost današnjih slovenskih generacij bi morala v prvi vrsti veljati tem stiskam in potrebam jugovzhodne Evrope, ne le »safariju« narodne glasbe, čevapčičev in zabave, ki si jih Slovenci lahko privoščimo, ker nas ni prizadela vojna in ker smo že leta 1991 imeli veliko močnejšo gospodarsko osnovo. Bolj kot gledanje »jugoslovanske« televizijske postaje in bolj kot razmislek o oddajah slovenske nacionalne televizije v jezikih narodov nekdanje Jugoslavije v domačem etru, bi bil resničen izziv za Slovenijo, da na ozemlju teh držav ponudi v njihovih jezikih medijske vsebine, ki bodo spodbujale krepitev demokracije, spravo, gospodarski napredek, spoštovanje človekovih pravic in manjšin: slovenski »pink« kanal, a z večjimi ambicijami … Slovenija je v marsičem vendarle lahko zgled. Ali znamo, smo sposobni biti tako veliki?
Slovenska generacija, ki je zrasla po osamosvojitvi ne ve skoraj nič o kršenju človekovih pravic v nekdanji Jugoslaviji, o Miloševićevemu nacionalizmu in krvavi vojni v Bosni, pa tudi ne o tem, da so njihovi starši morali artefakte normalnosti (CD–je, hi–fi tehniko, modna oblačila ipd.) v času nekdanje Jugoslavije v Slovenijo prinašati ali celo tihotapiti iz Avstrije in Italije.
Pozabili smo, da je tedanja družbena ureditev v javni šoli kot obvezen predmet izvajala svoj »verouk« – predmeta »Samoupravljanje s temelji marksizma« in militaristično »Obrambo in zaščito«. (Zato sta bila po spremembi režima tako neprepričljiva ostro nasprotovanje izbirnemu predmetu o religijah in navdušenje za demilitarizirano Slovenijo.)
Ta generacija kot da ne ve, da ne tako dolgo nazaj pri nas ni bilo mogoče kupiti čokolade, pralnega praška in banan, da je bilo nekoč potrebno plačati depozit za prestop meje, in da je bilo gorivo na bone. Se nam resnično toži tudi po teh vidikih Jugoslavije? In ključno vprašanje: ali niso te navidez drobne nevšečnosti bile pravzaprav izraz veliko resnejših, temeljnih notranjih nasprotij te nekdanje države, ne samo naključne, nepomembne neprijetnosti? V času evropske dolžniške krize je nostalgija po tovrstnih problemih nekdanje Jugoslavije tisto, kar zagotovo najmanj potrebujemo.
V iskanju širšega identifikacijskega okvira je območje nekdanje Jugoslavije legitimen in – zaradi sedemdesetletne skupne politične zgodovine, jezikovnih in sorodstvenih vezi – do neke mere naraven in pričakovan okvir, tudi iz gospodarskih razlogov. Ni pa to tudi edini možni okvir, o katerem moramo ali moremo razmišljati.
Ali je bila slovenska izkušnja z obema Jugoslavijama toliko boljša, da – po kriteriju zgodovine – avtomatično izključuje druge možnosti za prednostno povezovanje, za širši identifikacijski okvir?
Za začetek nam širši identifikacijski okvir ponuja že slovensko zamejstvo v sosednjih državah in – v času spleta brez omejitev – izseljenstvo. Ta okvira ostajajta neizkoriščena, prepuščena folklori ali idealizmu; ostajata žrtvi ideoloških delitev in predsodkov.
Zanimiv okvir nam nudi alpski prostor; Slovenija kot Alpe in Jadran. Jadran je bil in je tudi slovenski, tisti v Barkovljah, s slovenskimi čupami in tisti, ki nam ga je po drugi svetovni vojni dala geopolitika s Koprom, Piranom, Portorožem. Smo sposobni do njega razviti nostalgijo? Ali pa še bolje, razviti realne gospodarske priložnosti za tak slovenski Jadran kot ga imamo danes? Drug možen okvir nam ponuja območje slovanskega. Preostali Evropi lahko pomagamo na novo odkriti, da poleg germanskega in romanskega obstaja še en ključni, slovanski element Evrope, na katerega se tu in tam še vedno gleda zviška.
Eno izmed zdravil pred zapiranjem zgolj v nacionalni okvir je tudi ponovna oživitev regionalnih identitet oz. upoštevanje zgodovinskih slovenskih dežel pri regionalizaciji Slovenije.
V naslednjih nekaj letih se bomo spominjali stoletnice prve svetovne vojne in strateških odločitev po njej. (V duhu pozabljanja preteklosti smo pozabili tudi na okrog 35.000 v prvi svetovni vojni padlih slovenskih fantov, njihove smrti tudi še nismo uspeli osmisliti.) Slovenci smo bili žrtve avstrijsko–nemškega nacionalizma devetnajstega stoletja ter nemške okupacije med drugo svetovno vojno. Toda bili smo tudi žrtev dveh jugoslovanskih diktatur, kraljeve in Titove. (Za obdobje po letu 1929 si naši zgodovinarji ne pomišljajo uporabljati izraza »diktatura«; pri Titu se mnogim ta izraz zdi premočan, ideološki.) Slednjič smo bili žrtev agresije JLA. V BiH je bil zagrešen genocid. Za storjene zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije je bilo ustanovljeno mednarodno sodišče po vzoru nürenberškega. Vzorca žrtev in storilcev jasno kažeta, kdo nosi največji delež odgovornosti za to vojno. Teh osnovnih resnic o konfliktu v nekdanji Jugoslaviji Slovenija ne bi smela pozabiti.
Slovenija ima zagotovo tudi svojo jugo–vzhodno ali celo balkansko dimenzijo, a se bo hitreje gibala naprej kot del Srednje Evrope. Tisto, kar nas je vse do leta 1918 uvrščalo v zahodni kulturni krog sta bila pripadnost zahodnemu krščanstvu in Srednji Evropi. Pokristjanila sta nas Salzburg (Solnograd) in Oglej. Trubar se je lahko zgodil le v zahodno–evropskem kulturnem kontekstu; njegovo delo za slovensko slovstvo in slovenski protestantizem v izgnanstvu na Bavarskem je imelo smisel, ker je potekalo v istem kulturnem prostoru, sicer Trubar ne bi mogel biti pridigar v Rothenburgu. S Čehi smo se borili proti nemškemu nacionalizmu v nekdanji Avstro–Ogrski. S Koprom je Slovenija pristanišče Srednje Evrope. Seveda tudi ni smiselna nostalgija po časih habsburškega imperija. Pač pa je – v času nove delitve Evrope, tokrat na Sever in Jug – potrebno navezovanje na prostor, kjer se bodo oblikovale ključne odločitve o prihodnosti Evrope. Potrebno je povezovanje s tistimi, s katerimi delimo interese in kulturno–zgodovinsko okolje. Za države, ki so se leta 2004 priključile Evropski uniji, ne more biti končni cilj obrobje Evrope, ampak preboj vsaj v njeno sredino.
Pripis uredništva: razmišljanje je avtor objavil v knjižici Dežela priložnosti, s podnaslovom Kaj je narobe v Sloveniji in kako jo pozdraviti?, ki je izšla pri Založbi Družina.
