Nam za skupnost ni nič mar?

 

 

anton stresNikar ne jadikuj tako obupno

nad našo skupnostjo, prijatelj moj, nikar.

Mar ni tej skupnosti vsaj nekaj skupno:

to, da vsem skup za skupnost ni nič mar. (M. Bor, 1972)

Tako je pesnik Bor v ogledalu epigrama pokazal svojim rojakom njihovo brezbrižnost v (za nekatere) zlatih sedemdesetih letih prejšnje države. To je bil čas, ko se je Tito začel umikati, ko naj bi njegovo trdo roko zamenjal Kardeljev (neuspešni) samoupravni socializem, ko se je nacionalno vrenje, predvsem na Hrvaškem in v Sloveniji približevalo svojemu začasnemu koncu. Pomladi Staneta Kavčiča v Ljubljani, Slavke Dapčević – Kučar v Zagrebu in  tudi drugod po Jugoslaviji, so bili dnevi šteti.

Ko gledamo nazaj, se zdi, kot da je avtor tedaj preroško videl tudi naš čas in vzrok za sedanje težave v naši brezbrižnosti, saj nam, razen z jezikanjem, za skupnost res ni dosti mar.

Takrat je »nič« pomenilo, da kot narod nismo bili sposobni izrabiti tistega, kar nam je dopuščal politični sistem. Da pa smo hlepeli po nečem več, po »zlati« demokraciji, tega avtor tedaj, čeprav prerok, ni smel, niti mogel predvideti.

Vendar je nekaj let pred smrtjo dočakal čudež. Kot narod smo enoglasno, z velikimi upi in odprtimi rokami dočakali veliki dan, ko smo presegli same sebe, ko se nam je odprlo nebo in smo zadihali v demokracijo. Zgodovina nam je bila naklonjena kot še nikoli prej. Postali smo ne samo demokratična država, ampak smo bili celo sprejeti v Evropsko skupnost. Iz Balkancev smo postali Evropejci. Evropa nam je zaupala celo svojo valuto. Pol leta smo Evropo celo vodili.

Toda trajalo je le nekaj let, da so se spet pokazali rezultati naše brezbrižnosti, ki nam jo očita Bor. Tajkunom smo dopustili, da so razgrabili materialno osnovo družbe. Ob razsipanju z dobrinami smo vztrajno nastavljali vsak svoj klobuk. Na drugi strani pa se večina volivcev niti volitev ni udeleževala, čeprav so temelj demokracije in izbira »klasja za jutrišnjo setev«. Zapadli so stari trditvi, da je politika umazan posel in so ostali doma, čeprav je mlada, nova, država nujno potrebovala oporo vseh državljanov.

Tako nepripravljene in nezrele nas je zadela svetovna ekonomska kriza. Namesto da bi stisnili zobe in se oprijeli dela, smo se začeli ozirati okoli sebe. Nekateri nazaj v navidezno bolj urejene čase, drugi so po ulicah malikovali revolucijo, mnogi pa so se utapljali celo v dvomih o perspektivnosti našega članstva v evropski skupnosti ali so se začeli ozirati po Balkanu. Med tem, ko so se nekatere države že otresle recesije, mnoge pa so na dobri poti, da jim to uspe, pa Slovenci s svojo zgodovinsko napako še vedno drsimo navzdol.

Brezbrižnost se je skupaj z ostalimi našimi slabostmi, predvsem pa zaradi idejne razklanosti, razširila v krizo vrednot. Kot pravi (za nagrado odstavljeni) nadškof msgr. dr. Tone Stres, vodilna slovenska avtoriteta za etiko: »Številni dogodki zadnjih mesecev kažejo na dejansko zelo zaskrbljujoče stanje v Sloveniji, ki niti ni najprej finančno in ekonomsko, ampak etično in kulturno. Stanje v pravosodju, javnih glasilih, v vzgoji in izobraževanju ter v najširši politični kulturi, kaže, da se v dveh desetletjih demokracije v zavesti in miselnosti naših ljudi ni zgodil tisti bistveni premik, ki je nujno potreben za demokratično miselnost in bi največ pripomogel k obvladovanju krize. Poleg vseh zamud na področju navad v gospodarstvu, pravosodju in politiki, je najhujše zamujanje na področju miselnosti ljudi, njihovih dejanskih vrednot, njihovega dojemanja, vrednotenja stvari in ljudi okoli sebe, zamujanje pri njihovi sposobnosti lastne presoje in lastnega prepričanja«.

Obdala nas je tema, kot pred nevihto. Ne vidimo več poti naprej. Ovira nas predvsem to, da se ne moremo dogovoriti, kaj naj bi bile naše vsem skupne vrednote. Kot vse kaže, bo do tega dogovora še dolga pot. Do takrat pa si lahko delno pomagamo z dogovorom o, kaj vrednote niso in s Kungovim svetovnim etosom, ki sloni na pravilu: ne stori drugemu (drugim) tega kar ne želiš, da bi drugi tebi storili. Ta dva kriterija morata biti sprejemljiva, brez velikih debat, za vse državljane, ne glede na svetovni nazor in politično usmeritev, ali vlogo v prejšnjem družbenem sistemu.