»Med deklarirano in dejansko zgodovino Avstrije (Slovenije?, op. avt.) se razprostira Nikogaršnja dežela, v kateri se človek zlahka izgubi. Vidim se opotekati med temnimi, pozabljenimi kletnimi oddelki hiše Avstrije (Slovenije?, op. avt.) in njenimi svetlimi, bogato opremljenimi prostori. Nihče v svetlih prostorih očitno ne sluti in si tudi ne more predstavljati, da v tej stavbi živijo ljudje, ki jih je politika zaprla v klet preteklosti, da jih tam napadajo in zastrupljajo lastni spomini.«
Maja Haderlap, Angel pozabe (v oklepajih opombe M.J.)
Angel pozabe Maje Haderlap je avtobiografski roman, za katerega bi gotovo lahko rekli – pa naj se sliši še tako obrabljeno – da s svojo intimnostjo in iskrenostjo omogoča, da se bralca dotakne in ga prevzame. Pristen in naiven pogled otroka nam počasi slika vsakdanje kmečko in družinsko življenje med slovenskimi rojaki sredi idilične avstrijske Koroške. Sprva le težko določimo časovno komponento pripovedi, saj v prizore vdirajo rane in potlačeni spomini neke vojne, ki se je morda končala šele včeraj ali pa celo še nekje v gozdu divja. Moč spomina in zakonitosti travmatičnih izkušenj kot iz špranj prihajajo na dan v vsakdanjih opravilih, povsem običajnih obiskih sorodnikov in sosedov, babičinih pripovedih ali v očetovem zatekanju v alkohol in poskusih samomora. Zdi se, da angel pozabe, ki naj bi skrbel, da grozeči spomini ne bi težili sedanjega trenutka, ne uspe tako hitro brisati vseh sledi grozot, ki se kot sence vlečejo za ljudmi, ki so jih doživeli in jih kot težko doto prenašajo na naslednjo generacijo.
Maja Haderlap je bila rojena leta 1961 v Železni Kapli in po doktorskem študiju gledaliških ved sodelavka ter urednica literarne revije »Mladje«, dramaturginja v Mestnem gledališču v Celovcu in predavateljica na celovški univerzi. Je avtorica treh pesniških zbirk (Žalik pesmi, Bajalice in Pesmi/Gedichte). Za odlomek iz proznega prvenca Angel pozabe je 2011 prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachman, za roman pa je prejela avstrijsko literarno nagrado Rauriser Literaturpreis ter nagrado Bruna Kreiskega za politično knjigo leta 2011. Slovenski prevod romana je pri Študentski založbi Litera izšel konec leta 2012. Peter Handke je ob knjigi zapisal: »Pred nami je stara mati, kot je še ni bilo, ubogi, zagrenjeni oče, kot ga še ni bilo, mrtvi, kot jih še ni bilo, otrok, kot ga še ni bilo. To so zgodbe, ki jih v Avstriji nihče ne pozna in ki so po sedemdesetih letih končno predmet pripovedi.«
Tema romana Angel pozabe je spomin na nemško, nacistično zatiranje in poskuse iztrebljenja Slovencev na avstrijskem Koroškem v času druge svetovne vojne ter na posledice vojnih grozot, ki se vlečejo dolga desetletja po vojni. Skozi lik tople in odločne babice, ki je preživela koncentracijsko taborišče in negotovega očeta, ki je še kot deček sodeloval s partizani ter doživetja deklice, ki skrka vzdušje povojne Avstrije, se nam slika družinska zgodba treh generacij in njihov boj za preživetje in ohranitev identitete. Pripoved ni nikoli črnobela, ni herojev (niti med partizani, ki so prisiljeni novačiti med katoličani, ker komunistov ne najdejo dovolj) in ni izdajalcev, so samo ljudje, ki poskušajo vsak na svoj način preživeti in ohraniti obraz. Otroški pogled, ki skozi pripoved odraste v pogled mlade intelektualke, ne obtožuje in ne kaže s prstom. Kot otrok ne dojame vseh razsežnosti dogodkov in odnosov, čeprav marsikaj še kako sluti, ampak saj se tudi odrasli v zgodbi s preteklostjo in sedanjostjo soočajo, kakor pač znajo. Občutki krivde grizejo mnoge preživele, bodisi tiste, ki so preživeli koncentracijska taborišča, upor proti nacistom bodisi tiste, ki so na videz pozabili, da so podpirali nacistični režim. Zgodbo preveva občutek, da človek ni tako zelo avtonomen in razumen, kot ga bi rad naslikal novi vek, ampak ga pogosto kot marionete premetavajo zgodovinski in politični vetrovi. Ne samo človeka, tudi celotne narode.
V čem je roman Angel pozabe poseben in drugačen od številnih knjig napisanih o drugi svetovni vojni in času po njej? Poleg dejstva, da je za avstrijski prostor (pa tudi slovenski, kar nam pogosto očita Boris Pahor) trpljenje slovenskega življa na avstrijskem Koroškem v tem času običajno neznanka, je posebna dragocenost knjige prav v njeni intimni naravi pripovedi. Kot Slovenci in kot ljudje potrebujemo take pripovedi, ki uspejo artikulirati bolečino, vzbujajo sočutje in lahko prispevajo h katarzi. Ob knjigi Angel pozabe postajamo priče kalvarij in travm, za katere se zdi, da živijo vzporedno življenje, posebej še, če o njih ne uspemo spregovoriti in jih na pravi način predati naslednjim generacijam. Pomembno je spregovoriti, kot je to storila Maja Haderlap in tako postavila vsem trpečim svojevrsten spomenik, ki ga bo težko spregledati – na tej ali oni strani meje.
