AFORIZMI.
Na splošno je nasilje in zlorabe najtežje prenašati, če so storjene v imenu velikega ideala. Še težje pa, če so storjene v imenu majhnega ideala.
Najhujše zlo nastane, ko skušamo malenkostnim motivom dati dostojanstvo velikih idealov.
Vedno bolj se mi dozdeva, da je dobro eno samo, čeprav se kaže z najrazličnejšimi obrazi, zlo pa je mnogotero in vedno znova vznikne tam, kjer smo ga najmanj pričakovali.
Nekateri bi radi posedovali resnico, kot da bi šlo nekakšen amulet, ki nas varuje pred zlom. Toda resnica je dejansko precej slaba obramba pred zlom.
Resnica nas ne obvaruje pred zlom, ki nam ga zadajo drugi; še manj pa nas obvaruje pred tem, da ga sami zadamo drugim.
Najhujše krivice so se zgodile v imenu resnice. In to ne navidezne – temveč dejanske resnice.
Poznati resnico, izpovedovati ali celo širiti resnico … Vse to je nemara častivredno – prav gotovo je častivredno pri določenih resnicah –, vendar nam na osebni ravni kaj malo pomaga. Še celo na spoznavni ravni je komajda koristno.
Krščanstvo – in ne le krščanstvo! – nas uči, da resnica v prvi vrsti ni nauk, temveč praksa, osebna izkušnja, življenjska zaveza, pot …
Zmota ni epistemološki, temveč eksistencialni problem.
Resnica nas ne varuje pred zmoto.
Paradoks je simptom skladnosti resnice z življenjem.
