Na praznik ustanovitelja jezuitov se je zgodil pomemben dogodek za Cerkev na Slovenskem. Medtem ko je papež Frančišek v glavni jezuitski cerkvi Il Gesù (rimska cerkev presvetega Jezusovega imena) s svojimi redovnimi sobrati praznoval god sv. Ignacija Lojolskega, je njegov odposlanec v Sloveniji sporočil, da je papež sprejel odstop obeh slovenskih nadškofov metropolitov. Iz izjav Antona Stresa in Marjana Turnška je mogoče razbrati, da ju je k temu zaradi njune soodgovornosti pri finančnem polomu mariborske nadškofije spodbudil sam papež. Iz tega pa tudi iz drugih dosedanjih papeževih dejanj je razvidno, da Frančišek hoče slediti svojemu soimenjaku in vzgledu iz Assisija ter popraviti Cerkev, ki ima tudi danes veliko razpok in grozi, da se bo podrla.
Nov škof – novo (za)upanje
Ko sem 13. marca letos na balkonu bazilike sv. Petra zagledal novoizvoljenega papeža, sem imel nekoliko mešane občutke, saj se mi je na prvi pogled zdel precej star in slaboten. Potem ko je nagovoril ljudi in jih ponižno prosil, da še pred njegovim blagoslovom oni prosijo blagoslova zanj kot novega rimskega škofa, mi je takoj prirasel k srcu in vlil veliko (za)upanje. Ime, ki si ga je izbral kot Petrov naslednik, je naznanilo njegov program in ga dobro povzema njegova želja, ki jo je nekaj dni po izvolitvi izrazil pri razlagi izbire svojega papeškega imena: »Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge!«
Njegovi nadaljnji koraki in odločitve – od tega, da se je odpovedal blišču in veličastnosti zunanjih znamenj svoje visoke službe, do tega, da svojo pozornost posveča zlasti nebogljenim in odrinjenim na rob družbe, kot so otroci, ženske, zaporniki, bolniki, invalidi, begunci, najrevnejši prebivalci velikih mest idr. – kažejo njegovo pristnost in utrjujejo njegovo verodostojnost. Pri opravljanju svojih nalog deluje kot dober pastir, ki ljubi in išče bližino ljudi, pri svojih odločitvah, še posebej kar zadeva razreševanje perečih problemov znotraj katoliške Cerkve, pa je premišljen in odločen. Na ta način pri ljudeh pridobiva nazaj zaupanje, ki ga je Cerkev v zadnjih letih čedalje bolj izgubljala zaradi številnih škandalov in zločinov znotraj svojih vrst. Tudi v Sloveniji. V tej luči je po moje treba tudi razumeti Frančiškovo odločitev, da poišče nova voditelja najpomembnejših slovenskih krajevnih Cerkva, ki ne bosta »kontaminirana« s škandalom v mariborski nadškofiji in bosta lahko verodostojno oznanjevala evangelij, kot je to dobro razložil upokojeni nadškof Stres. Verjamem, da bosta nova škofa, ki ju bo po predpisanih posvetovanjih v prihodnjih nekaj mesecih izbral papež Frančišek, tudi v Cerkev na Slovenskem prinesla svež veter in novo (za)upanje.
Problemi in izzivi katoliške Cerkve v Sloveniji
Mariborski polom, upadanje števila vernikov in duhovnikov ter njihova duhovna mlačnost, napovedana obdavčitev verskih objektov pa niso edini problemi, s katerim se bosta morala ukvarjati nova nadškofa. Prejšnji teden je Tino Mamić v svoji kolumni za Planet Siol.net zapisal, da resno težavo, s katero se Cerkev v Sloveniji do sedaj ni hotela spoprijeti, predstavlja t. i. gejevski lobi. Mamić je orisal njegovo sestavo in nemoralno delovanje, kritiziral neangažiranost pristojnih, da bi zadevo uredili, ter opisal težaven položaj poštenih duhovnikov, ki kljub svojemu zglednemu življenju in prizadevnemu delu trpijo zaradi velike škode, ki jo povzroča ta lobi. O njem se je nedavno razgovoril tudi papež Frančišek na novinarski konferenci ob povratku iz obiska v Braziliji in poudaril, da težava ni v tem, če imajo ljudje istospolna nagnjenja – tudi nekateri duhovniki so takšni –, ampak da je zelo resen problem v tem, če se oblikuje lobi ljudi s takšnimi nagnjenji kot lobi pohlepnih ljudi, politikov, prostozidarjev idr., kar je po papeževem mnenju nekaj slabega. Mislim, da je papež z izrazom lobi hotel označiti tajne združbe, ki za pridobitev ali ohranitev imetja, časti in oblasti delujejo nemoralno in celo kriminalno. Po drugi strani je Frančišek posvaril pred tem, da bi istospolno usmerjene ljudi obsojali in jih marginalizirali, ampak jih je treba vključiti v družbo, kar po njegovem razlaga tudi Katekizem katoliške Cerkve.
Odgovorni v katoliški Cerkvi v Sloveniji so sokrivi za razrast t. i. gejevskega lobija tudi zato, ker Cerkev za istospolno usmerjene ljudi do sedaj ni pripravila nobenega posebnega programa ali spodbude, s katero bi tem ljudem pokazala, da ji je mar zanje, da so zanjo dragoceni ter da jih sprejema in želi v svoji sredi takšne, kakršni so. To pomeni, da bi Cerkev znotraj sebe dejavno odpravljala predsodke in istospolno usmerjenim pomagala, da odkrito živijo sami s seboj in z drugimi brez strahu, da bi bili zaradi svoje drugačne spolne usmerjenosti izključeni iz občestva. Namesto tega smo bili npr. ob sprejemanju propadlega družinskega zakonika zaradi skrajnežev na obeh straneh priča precejšnji polarizaciji in negativnemu dojemanju homoseksualnosti v javnosti, kar pri istospolno usmerjenih kristjanih in nekristjanih dodatno povzroča notranjo stisko in strah pred zavračanjem in izključenostjo, zaradi česar eni bolj, drugi manj trpimo. Sam se namreč nahajam v tem položaju in vem, kako je. Če Cerkev posebno pastoralno skrb in podporo posveča skupinam, kot so npr. razvezani, zakaj tega ne naredi tudi za istospolno usmerjene?
Od septembra lani v slovenskih župnijah, redovnih skupnostih in skupinah na podlagi dokumenta Pridite in poglejte poteka proces oblikovanja novih pastoralnih načrtov. V tem vidim priložnost za Cerkev, da tudi na tem področju naredi premik v pozitivno smer. Brez večje spodbude in podpore z vrha katoliške Cerkve pa mislim, da tega ne bomo dočakali. Zato si želim, da bi nova nadškofa prebila tudi ta led.
Frančišek kot vzgled
Ob koncu naj dodam, da me papež Frančišek med drugim navdušuje tudi zaradi svoje neposrednosti in sproščene komunikacije. Ko sem spremljal sredino novinarsko konferenco, na kateri je slovenska javnost izvedela za odstop obeh nadškofov, sem bil začuden, da tisti, ki so sklicali konferenco, niso bili pripravljeni odgovarjati na vprašanja novinarjev, ampak so le prebrali svoje izjave. Že res, da smo lahko popoldne istega dne na Radiu Ognjišče spremljali pogovor z upokojenima nadškofoma, vendar se bi mi zdelo veliko bolje, če bi visoki cerkveni dostojanstveniki v komunikaciji z novinarji posnemali papeža Frančiška in odgovarjali na njihova vprašanja. Tudi to štejem kot del njihove službe v sodobni družbi.
Zdi se mi, da je sedanji papež poleg prizadevanja za mir, bratstvo, ljubezen in uboštvo, ki je pri delovanju vodilo sv. Frančiška Asiškega, za svoje vzel tudi naročilo, ki ga je svetnik slišal v razpadajoči cerkvici sv. Damjana: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!« To me napolnjuje z veseljem in upanjem, saj verjamem, da bo s tem pomembno vplival tudi na prenovo vseh slovenskih krajevnih Cerkva v duhu nove evangelizacije.
Foto: Tiskovni urad SŠK in www.religionnews.com
