AFORIZMI.
Paradoks: levica je dandanes pravzaprav edina na Zahodu, ki ohranja stik s tradicijo. Svojo, žal.
Dolgočasnost je za levico največji greh. Hkrati pa edino zagotovilo na njeno spodobnost.
Samo nekaj težje prenašam od levičarjev z miselnim ustrojem in metodami reakcionarjev: desničarje z metodami in miselnim ustrojem revolucionarjev.
Nek nagon me sili k nezaupljivosti do levičarskih intelektualcev. Vidim, kako iz brazd, ki jim jih na licih puščajo njihovi cinični nasmeški, počasi rasejo gube bodočih neokonservativcev.
»Kdor ni socialist pri dvajsetih, je brez srca; kdor je socialist pri štiridesetih, je brez možganov.« Tako govorijo predvsem tisti, ki ne poznajo drugega kot fanatični idealizem in cinični pragmatizem.
Bog nas varuj pred socialisti. Predvsem zato, ker iz njih rojeva najhujša vrsta – razočarani socialisti.
Opozarjajo, da je bil tudi Mussolini socialist. Huje: bil je razočarani socialist.
Na splošno lahko trdimo, da je reakcija najbolj neprijetni del revolucije.
Benjamin pravi, da je fašizem simptom neuspele revolucije. Morda. Toda po drugi strani je stalinizem simptom uspele revolucije. Kaj je boljše?
Kot vedno, nam daje odgovor tovariš Stalin sam: oboje je slabše …
Potrebno je izstopiti iz dialektike zanosa in resignacije, spričo katere je Ortega zapisal, da zgodovina marsikdaj zgleda kot spopad med epileptiki in paralitiki.
Kdor je socialist pri dvajsetih, je brez pameti. Kdor je antisocialist pri štiridesetih – je ravno tako brez pameti.
Srce je politična kategorija. A preresna, da bi o njej razpravljali preveč na lahko.