Vrnitev izvirnih vrednot (3. del): med desnimi tradicionalnimi in levimi progresivnimi vrednotami

Morda bi bilo pričujoči članek primerneje nasloviti z ‘vračanjem izvirnih vrednot’ (kot nekaj, kar naj bi se zgodilo) in ne eshatološko ali kot nekaj, kar je ‘že uresničeno v prihodnosti’, a to ne spremeni bistvenega, in sicer osvetlitve razlogov za ‘spreminjanje’ tistega, kar ogroža in najeda izvirne vrednote zahodne civilizacije.  

Kultura izvirnih vrednot  

Temeljno izhodišče pri presojanju vrednot je vselej vprašanje, kaj je dobro in kaj je slabo, katere vrednote so v resnici vrednote in katere to niso, kot tudi, kaj je tisto, kar je v dobrobit posamezniku in družbi in kaj je tisto, kar posamezniku in družbi škodi. Pri tem presojanju pa je treba seveda paziti, da se ne zapade v relativizem, kar je še zlasti v današnjem času pogost pojav. Na nevarnost moralnega in siceršnjega relativizma je opozoril tudi papež Benedikt XVI., ki je relativizem označil kot enega glavnih izzivov za Cerkev in človeštvo ter ob tem poudaril, “da gre za konflikt med dvema pogledoma na svet: med pogledom tistih, ki verjamejo v obstoj načel in v vrednote, ki jih je Bog vnesel v človeško naravo, in pogledom tistih, ki trdijo, da ni nič trdnega in trajnega, ampak da je vse relativno. Če ni absolutnih vrednot, se človeško življenje ‘skrči’ na iskanje užitka in na egoistično zadovoljitev subjektivnih potreb, imenovanih nove pravice”. O pomenu absolutnih vrednot govori tudi krščanski socialni nauk, ki temelji na pravičnosti in poleg drugih vrednot poudarja skrb za skupno dobro ter spodbuja delitev dobrin, torej prav to, kar je nasprotje individualizma in brezmejnega potrošništva. Kot protiutež individualizmu krščanska etika postavlja vrednoto zmernosti. O tej vrednoti je nemški katoliški filozof Josef Pieper denimo dejal, “da je zmernost učinkovito zdravilo proti človekovi sebičnosti, saj ustvarja disciplino, ki je potrebna za harmonično bivanje človeka”. Ob dejstvu, da so vrednote pozitivna življenjska vodila in nekaj, za kar si je vredno prizadevati, to preprosto pomeni, da je treba vrednote najprej ponotranjiti in jih nato dosledno izkazovati (tako v zasebnem kot javnem življenju kot tudi na simbolni in normativni ravni).  

Vračanje izvirnih vrednot  

Pred nadaljevanjem najprej nekaj zgodovine o začetkih delovanja desnih in levih političnih strank. Kot že rečeno, je do pojava desnih in levih strank prišlo v času (prve) francoske revolucije, ko se je delitev političnih strank nanašala na razporeditev sedežev v takratnem parlamentu: na desni strani parlamenta so sedeli tisti, ki so podpirali ohranjanje hierarhičnih ustanov ali tradicionalne družbe (monarhijo, aristokracijo in državno cerkev), na levi strani parlamenta pa so sedeli tisti, ki so se zavzemali za radikalne spremembe (za ustanovitev republike, za egalitarnost ali družbeno enakost in za sekularizacijo družbe, ki je postala vodilo tudi kasnejšim revolucionarnim gibanjem v Evropi, še posebej anarhističnim, socialističnim in komunističnim gibanjem). Cilji ‘desnice’ so postali še izrazitejši po obnovitvi francoske monarhije leta 1815 ali s pojavom ultra-rojalistov in konservativcev, ki so trdili, da je uvedba enakosti v ‘škodo družbe’, cilji ‘levice’ pa s pojavom družbenih gibanj, ki so zagovarjala širitev nabora posebnih človekovih pravic in svoboščin.  

Če vzamem pod drobnogled glavne razlike med desnico in levico v preteklosti, se te kažejo v tem, da je desnica želela urejati družbo na podlagi človeške narave in naravnih zakonitosti, levica pa je želela elemente človeške narave, ki niso ustrezali njenim ciljem, izničiti in urejati družbo v skladu s svojimi ideološkimi pogledi na človeka in svet. Človek tradicije ali desnih prepričanj je spoštoval zakone narave, materialistični človek levice pa je verjel (in to verjame tudi danes), da je nad naravo in da lahko njene zakone spreminja po lastnih željah. Predstavnik angleške desnice Jonathan Bowden je nekoč dejal, da “desnica temelji na prepričanju o neenakosti ljudi”, in slednje dopolnil z besedami: “Opredelitev, ki temelji na enakosti, in ne na razlikovanju, je absurdna in nesmiselna.” Gre za preprosto priznavanje dejstva, da nimamo vsi ljudje enakih lastnosti in sposobnosti, da ima vsakdo določene sposobnosti in tudi ‘omejene’ zmožnosti. Ob tem ne gre za vprašanje večvrednosti ali manjvrednosti, temveč za ‘dodeljevanje’ ustreznih vlog v družbi oziroma za spodbujanje posameznika ali posameznice, da se posveča tistemu, za kar ima največji dar in je v skladu z njegovimi ali njenimi sposobnostmi. Desnica je imela trdno stališče tudi glede nuklearne družine, saj je zanjo predstavljala osnovni temelj družbe. Ker se je desnica zavedala, da nek narod povezuje isti jezik, kultura, splošne vrednote, tradicija in ista zgodovina, ni bila naklonjena multikulturnim družbam, ampak je zagovarjala relativno homogeno podobo oziroma ureditev družbe. V preteklosti je bila značilnost desnice tudi v tem, da je tradicionalno naslavljala probleme, ki so bili blizu ljudem, medtem ko je bilo za levico značilno, da je v imenu ‘progresivizma’ naslavljala ideološke oziroma ‘utopične’ rešitve problemov. Kaj je ‘tradicionalnost desnice’ in ‘progresivnost levice’ prinesla skozi čas, kažejo zgodovinska dejstva. Če zgodovinska dejstva nekako povzamem, je namreč tradicionalnost desnice praviloma prinesla uravnotežen družbeni razvoj, progresivnost levice pa je večinoma prinesla družbeni ‘napredek’ s škodljivimi posledicami. Še več: tekom zgodovine se je progresivnost levice izkazala tudi kot “tlakovana pot v pekel z dobrimi nameni”. 

Če so bile tradicionalne ideje desnice norma v večini Evrope še ob koncu prejšnjega stoletja, pa so se v današnjem času te ideje obrnile na glavo. Ideje, ki so bile prej v domeni skrajne levice, so postale nove družbene norme. Današnja levica nekatere naravne danosti označuje kot nazadnjaške ‘neumnosti’, kar se odraža v njenem prepričanju, da sta tako rasa kot spol le družbena konstrukta. Gre skratka za to, da so značilni postulati desnice – zaradi levičarskega vpliva v ustanovah, ki oblikujejo javno mnenje – zvodeneli oziroma povzročili to, da je desnica (vključno z desno usmerjeno civilno družbo) postala nenačelna in mlahava pri zaščiti temeljev zahodne civilizacije ter izvirnih vrednot. Posledica tega je, da je levičarjem uspelo ustvariti nekritično in šibko družbo, predvsem pa zamegliti jasno razliko med pojmi ter vzpostaviti odpor do izvirnih vrednot (denimo do vrednote domoljubja, češ da je nekaj slabega), nenačelni ali liberalno usmerjeni desničarji pa so – namesto, da bi se postavili po robu levičarskim trditvam – ob teh trditvah preračunljivo tiho in se pri tem ne zavedajo, da je takšno ravnanje ‘voda na mlin’ levičarjem, to je, da nenormalne ‘stvari’ postajajo v družbi normalne (da pogledi, ki so ‘včeraj’ veljali za skrajno leve in nesprejemljive, predstavljajo danes vrednote in novo normalnost). Primeri, ki kažejo na nenačelnost desnice ali na njeno nezadostno zaščito izvirnih vrednot, so v zadnjih desetletjih stalen pojav. Desnica je začela pragmatično ‘posvajati’ ali prevzemati ideje levice, kot so enakost, feminizem, množične migracije in posebne pravice LGBT skupnosti. Zgovoren primer nenačelnosti desnice je denimo tudi delovanje evropske Ljudske stranke (EPP-ELS), ki v Evropskem parlamentu pristaja na gnile kompromise oziroma podpira zakonske rešitve, ki jih vsiljuje evropska levica in so v nasprotju s tradicionalno desničarsko agendo. Da se nenačelna desničarska politika in z njo pristajanje na ‘ukinjanje’ izvirnih vrednot ne bi nadaljevalo, je potrebna odločna zaščita izvirnih vrednot oziroma korenita sprememba desničarske politike. Prav v tem se skriva tudi bistvo pričujočega članka ali vprašanje, katere vrednote so tiste, ki naj bi se zaščitile, in kdo je tisti, ki naj bi te vrednote zaščitil in jim vrnil pomen. Na vprašanje, katere vrednote so tiste, ki naj bi se zaščitile oziroma spremenile današnjo ponudbo ‘vrednot’, je odgovor povsem jasen. To so lahko le vrednote, ki izhajajo iz grško-židovsko-krščanskih korenin in na katerih je nastala zahodna civilizacija. Če jih ponovim oziroma povzamem, so to predvsem vrednota svobode (misli, govora in vere), družine, naroda, resnicoljubnosti, odgovornosti in vrednota pravičnosti; odgovor na vprašanje, kdo je tisti, ki naj bi navedene vrednote zaščitil in jim vrnil pomen, je prav tako preprost: to je lahko le načelna ali resnična desnica (v nadaljevanju: resnična desnica) in prav gotovo ne levica, ki izvirnih vrednot ne želi ohraniti, ampak jih odpraviti. Ko je govor o resnični desnici, ne gre le za spremembo strategije in drugačen pristop desnice, temveč gre za vrnitev k njenim koreninam oziroma za uveljavljanje in udejanjanje izvirnih vrednot v politiki in družbi nasploh.

Preberete si lahko tudi prvi del omenjenega zapisa, ki nosi naslov Vrnitev izvirnih vrednot, ter drugi del, ki govori predvsem o dekadenci in kulturi izbrisa.



2 komentarja

  1. Držati se je treba, ali jih obnoviti, če so bile že opuščene, tradicionalne vrednote, na katerih je bila zgrajena zahodna civilizacija. Prav te vrednote so zahodni civilizaciji dale moč, da je prevladala nad ostalimi civilizacijami. Sedaj pa, ko se odstopa od njih, zahodna civilizacija peša, pravzaprav že kar hira. Leva politična opcija ne ponuja kaj boljšega, le razpad in kaos. Kako se bomo odločili?

  2. Zelo lepa analiza o potrebi po ohranjanju izvirnih vrednot. Neke podrobnosti me pa motijo:
    1) Sekularizacija je potrebna. Prav nobene potrebe ni po povezavi med Cerkvijo in državo. To pa nikakor ne pomeni, da bi npr. škofje ne bi imeli pravice izraziti svoje mnenje o kateremkoli političnem vprašanju v kateremkoli mediju.
    2) Dobri nameni vodjo v nebesa. Če človek ostane samo pri dobrih sklepih, si pa res tlakuje pot v pekel. Svoje dobre sklepe smo torej dolžni uresničiti. Če ima človek pri delu dober namen, je njegovo delo dobro. V zvezi s tem bi priporočal v branje Tomaža Kempčana.
    Seveda pa to sploh ne pomeni, da človeku, ki ima vedno dobre namene, pripadajo nebesa “kar tako”.

Comments are closed.