Morda bi bilo pričujoči članek primerneje nasloviti z “vračanjem izvirnih vrednot” (kot nekaj, kar naj bi se zgodilo) in ne eshatološko ali kot nekaj, kar je “že uresničeno v prihodnosti”, a to ne spremeni bistvenega, in sicer osvetlitev razlogov za ‘spreminjanje’ tistega, kar ogroža in najeda izvirne vrednote zahodne civilizacije.
Dekadenca vrednot
Po burnih revolucionarnih dogodkih na evropskih tleh so se na obzorju začeli kazati prvi znaki dekadence vrednot zahodne civilizacije ali izvirnih vrednot (v nadaljevanju: izvirne vrednote). K temu so kot vselej pripomogle novonastajajoče filozofske smeri oziroma filozofi, ki so te smeri vzpostavili. Če omenim najvplivnejše med njimi, so bili to predvsem francoski filozof Auguste Comte (utemeljitelj pozitivizma ali filozofske smeri, ki sprejema znanstveno spoznanje kot edini vir spoznanja ter zavrača teološko in metafizično razumevanje pojavov), nemški filozof Karl H. Marx, utemeljitelj dialektičnega materializma (njegove filozofske misli, ki jih je predstavil v Komunističnem manifestu in v Kapitalu, so imele velik vpliv na kasnejši razvoj marksizma v Evropi in svetu), nemški filozof in utemeljitelj moralnega relativizma Friedrich W. Nietzsche, nemški filozof in utemeljitelj fenomenologije Martin Heidegger (bil je eden najvplivnejših evropskih filozofov, saj njegova dela veljajo za temelje eksistencializma, dekonstruktivizma in postmodernizma, zaradi njegove podpore nacizmu pa velja tudi za utemeljitelja metapolitike) ter francoski filozof Jean-Paul C. A. Sartre, ki je bil vodilna osebnost francoske filozofije in marksizma 20. stoletja.
V zvezi z dekadenco izvirnih vrednot ni odveč poudariti, da je k njihovi dekadenci najbolj pripomoglo delovanje marksističnih mislecev oziroma revolucionarjev, ki so sledili Marxovim idejam. Če omenim najbolj znane komunistične revolucionarje, so to bili ruski revolucionarji Vladimir Lenin, Lev Davidovič Trocki, Josif Stalin in Nikolaj Ivanovič Buharin, madžarski marksistični filozof Georg Lukács, italijanska marksistična teoretika Antonio Gramsci in Amadeo Bordiga ter nizozemski pesnik in socialist Herman Gorter. Z vidika razvoja marksistične misli je še posebej pomemben Antonio Gramsci, ki je po razočaranju nad sovjetskim oziroma ruskim modelom socializma predlagal “dolgo pot pri spreminjanju družbe” ali pot kulturnega marksizma (v nadaljevanju: kulturni marksizem). Bistvo te poti je diskreditiranje ključnih, zlasti verskih in izobraževalnih ustanov, ki ustvarjajo javno mnenje ter človekov vrednostni sistem, oziroma postopna razgraditev izvirnih vrednot in temeljev zahodne civilizacije (družine, naroda, krščanske vere, kulture, šolstva in zasebne lastnine).
Gramscijeva pot kulturnega marksizma je dobila konkretno podobo z ustanovitvijo Frankfurtske šole (nemškega inštituta za socialne vede in neomarksistično kritično teorijo) leta 1923. Najvidnejši predstavniki omenjene šole (filozof in sociolog Max Horkheimer, filozof in sociolog Theodor W. Adorno, filozof in socialni psiholog Erich S. Fromm, filozof in sociolog Herbert Marcuse in drugi) so namreč Gramscijeve smernice ali neomarksistične postulate prenesli na intelektualno raven in jih nadomestili z različnimi teorijami. Za njihovo izhodišče so uporabili koncept kritične teorije, ki jo je v knjigi Tradicionalna in kritična teorija vzpostavil Max Horkheimer, kot tudi filozofske misli drugih predstavnikov Frankfurtske šole. Med filozofskimi mislimi, ki so izšle iz te šole, je denimo tudi Frommovo utemeljevanje etike. Fromm je namreč etiko – ne glede na to, ali gre za etiko monoteističnih ver ali za etiko posvetnega humanizma – utemeljil na načelu, da nobena institucija ali stvar ni višja od človeka.
Kultura izbrisa vrednot
Navkljub vrednotam, ki so se tekom časa razvile in uveljavile, se razviti Zahod v današnjem času sooča z nasprotjem vrednot, to je z razvrednotenjem vrednot zahodne civilizacije ali s tako imenovano kulturo izbrisa vrednot, v skrajni obliki pa tudi s ‘kulturo smrti’, ki se kaže v različnih oblikah. Kulturo smrti je prepoznati v vojnah, preganjanjih in pobijanjih ljudi, opravljenih splavih nerojenih otrok, evtanazijah neozdravljivo bolnih in starejših ljudi in še v marsičem, čemur smo priča. A naj se povrnem h kulturi izbrisa vrednot (v nadaljevanju: kultura izbrisa).
Če odmislim posredne posledice kulture izbrisa (skrajni individualizem, permisivizem in materializem), se kultura izbrisa kaže v zanikanju preteklosti ali v tem, da zahodne družbe po eni strani zavračajo izvirne vrednote (narodne, kulturne, verske in druge vrednote), po drugi strani pa nekritično sprejemajo ‘umetne vrednote’ (vrednote, ki so v nasprotju z naravnimi danostmi) in ‘nadomestke’ za vrednote (denimo, da se živalim pripisuje enak pomen kot ljudem). Krivde za dekadenco izvirnih vrednot sicer ne gre pripisati le novodobnim ideologijam, a dejstva kažejo, da so k dekadenci izvirnih vrednot največ pripomogle prav te ideologije (ko je celo vegansko prehranjevanje in prizadevanje za čistejše naravno okolje postalo že ideologija), kot tudi ideologije, ki so izšle iz kulturnega marksizma (v nadaljevanju: neomarksistične ideologije) in katerih cilj je vzpostaviti tako imenovano novo normalnost v družbi. Neomarksistične ideologije skušajo v imenu ‘nove normalnosti’ med drugim uveljaviti tudi vsiljeno enakost med ljudmi (eno je namreč enakost, ki ne upošteva naravne zmožnosti vsakega posameznika, nekaj drugega pa je enakopravnost, ki jo mora vsaka demokratična družba zagotavljati vsem ljudem brez izjeme), kot tudi posebne pravice spolnih in drugih manjšin (bodisi z načrtno in sofisticirano indoktrinacijo družbe, ali pa z uličnimi protesti za uveljavitev omenjenih pravic). Značilnost teh ideologij tudi je, da pod krinko ‘odprte in vključujoče družbe’ spreobračajo dejstva, vzpostavljajo ‘diktaturo novih pravic’, napadajo drugače misleče in povzročajo pojmovno ter siceršnjo zmedo v družbi, tudi in nenazadnje z idejami in promoviranjem antikulture (pri kateri ne gre za drugačno kulturo, ampak za zanikanje ali razgraditev temeljev kulture).
Čeprav se vpliv kulturnega marksizma kaže povsod na Zahodu, pa se morda najbolj izrazito v ameriški družbi. Vzroke za razmah kulturnega marksizma v ZDA – v tej državi kulturni marksizem imenujejo wokizem – je v enem izmed njenih novinarskih komentarjev pojasnila Bari Weiss, ameriška novinarka in poznavalka ameriških razmer. Ob iskanju odgovora na vprašanje, zakaj kulturni marksizem uživa precejšnjo podporo v ameriški javnosti, je Weissova v svojem komentarju navedla vrsto razlogov in med njimi omenila predvsem razpadanje družbe, ki se kaže v izgubi vere in v krizi tradicionalnih vrednot, nazadovanje ameriške industrije, vzpon tehnoloških gigantov, ponavljajoče finančne krize, strupeni javni diskurz, epidemijo osamljenosti, pandemijo nezaupanja itd., skratka tiste razloge, ki so po njenem mnenju povzročili vzpon neomarksističnih idej v ZDA. Svoj komentar je zaključila z ugotovitvijo, da se je vse začelo pri izvoru širjenja neomarksističnih idej, to je v šolah (tako javnih, kot zasebnih in verskih), kot tudi z ugotovitvijo, da je kulturni marksizem zajel – podobno kot se je to zgodilo tudi v drugih zahodnih državah – najpomembnejše segmente ameriške družbe: državne ustanove, medije, knjižne založbe, hollywoodske studije, nevladne organizacije in velika tehnološka podjetja.
Prvi del omenjenega zapisa nosi naslov Vrnitev izvirnih vrednot.
