Intervju z Alfijem Nipičem v nedeljo zvečer me je razsvetlil. Človek se pač vse življenje uči in umre kot nevednež, je že prastari rek. Na koncu svojega intervjuja se je še posebej zahvalil zaposlenim na UKC Maribor, ki so mu pomagali preživeti hudo bolezen. Covid tu ni bil problem, temveč zelo huda pljučnica, ki jo je dobil nato. To je komajda preživel.
To je bil v tistem času zelo odmeven dogodek. Bil je med znanimi anticepilci (kolikor je meni znano). Zato so mnogi tudi bili jezni na osebje, ki se je slikalo z njim na intenzivnem oddelku. Nisem si pa mislil, da covida še vedno ne povezuje z nevarno pljučnico (ki je mimogrede ključni problem pri covidu, kolikor je meni znano). Očitno globoko veruje, da covid ni nevarna bolezen. Pljučnica s covidom tako in tako (po slišanem) zanj nima nobene zveze.
Vernost je ena izmed ključnih potreb vsakega izmed nas
Zakaj me je to tako presvetlilo? Zato, ker je enako z verniki v socializem. Socializem je nekaj dobrega in koristnega za družbo, nekatere slabe plati, kot so korupcija, nepotizem, neproduktivnost, slabo delovanje tako gospodarstva kot javne uprave, pa so zgolj posledica pokvarjenih posameznikov in preslabega nadzora. To, da nobena oblika socializma empirično dokazljivo ne deluje (pa naj bo internacionalni, nacionalni, teokratski ali katerikoli drugi socializem), pri tej globoki veri v socializem popolnoma nič ne pomeni.
Očitno je verovanje v transcendentno ena izmed ključnih lastnosti ljudi, da smo se oblikovali kot humana razmišljujoča in socialno organizirana bitja na zemeljski obli. Ampak to ni moje strokovno področje. Da v nekaj verjamemo, je očitno osebnostna lastnost. Tudi to, da v nič ne verujemo (izgubimo vero v obče vrednote), je neke vrste verovanje. Osebnostnih lastnosti pa ne moremo kar izgubiti ali jih zanemariti, ker je to v našem genskem zapisu. Sama oblika verovanja ali to, v kaj verujemo, pa je sociološka zadeva. Osebnostne lastnosti se ne spreminjajo (lahko se samo na nekako skrijejo), medtem ko se vrednote in verovanja oblikujejo v socialnem okolju in se s časom lahko spreminjajo.
Spreminjanje vrednot, še posebej pa verovanja, je zelo zahtevno
Da poenostavim: da v nekaj verujemo, je naša človeška lastnost, v kaj in kako verujemo ter kakšne vrednote posedujemo, pa pridobimo iz svojega socialnega okolja. Tu bi navrgel misel (baje jo je izrekel W. Churchill, ampak niti ni pomembno): »Zelo nenavaden si, če se kot mlad ne opredeliš za socialista, si pa tudi zelo nenavaden, da si to tudi v zrelih oz. poznih letih.« Ali pa tista iz »zlatega obdobja«: »Naša mačka ima pet mladičev, dva pa sta komunista. Kako pa sedaj to? Pred dvema dnevoma si rekel, da so vsi komunisti. Res je, ampak od takrat so trije spregledali.«
Če v nekaj globoko verjameš, je izjemno težko priznati, da si živel v hudi zmoti. Tudi če uspeš spoznati, da si v zmoti, tega nisi enostavno sposoben »prežvečiti«, se pokesati in spremeniti svojih vrednot (razumevanja, vedenja). Pogosto se trmasto ali pa vsaj oportuno oklepaš svoje vere. Še posebej, če okolje to nagrajuje. Mnogi so svojo spremembo iz Savla v Pavla zato obelodanili šele po odhodu iz Slovenije, ali pa vsaj šele po upokojitvi (če se pri tem niso bali posledic za svoje otroke). Spomnim se svoje profesorice zgodovine, ki mi je rekla (po mnogih letih): »Ni mi hudo, da sem učila neumnosti, hudo mi je, ker sem v to verjela.«
Za lažje razumevanje sedanjosti je treba skočiti v že znane izkušnje iz preteklosti
Pa še nečesa se je pri globoko usidranem verovanju treba zavedati. Če se vrnemo malce v preteklost, se lahko spomnimo, kakšen odpor je v krščanskem svetu nastal, ko je Charles Darwin (pa ni bil samo on) na videz popolnoma na glavo postavil vse, na čemur je slonelo krščanstvo. Razvoj vrst je bil za globoko verujočega kristjana 19. st. (takih pa je bilo tedaj zelo velika večina) ne toliko bogokletje, kot nekaj, kar je za vsakega verujočega popolnoma nemogoče. To mu namreč popolnoma uniči vse, v kar je veroval.
Enako seveda danes velja za globoke vernike v socializem. Ni hujšega »bogokletja«, kot je vzpostavitev tržnega gospodarstva v okolju, kjer je socializem temeljni družbeni model. Je pa velika razlika med verniki v krščanstvo in v socializem. Krščanstvo postopoma medse sprejema spoznanja tako naravoslovnih kot tudi družboslovne znanosti, medtem ko kulturni marksizem (nadaljevanje klasičnega verovanja v socializem), samo še poglablja odpor do vsega, kar nasprotuje verovanju v socializem (nadgradnja z woke ideologijo, gender teorijami, eko ekstremizmom ipd.).
Usidrane vrednote in verovanja se ščitijo na vse pretege
Je pa tudi res, da udbovska »mašinerija« z vsemi svojimi podsistemi (kamor zagotovo spadajo tudi ves MSM medijski prostor, organi nadzora, kaznovanja ipd.) poskrbi, da bi ne prihajalo do »spregledov« oz. prehodov iz Savla v Pavla. Najboljši primer za to je Janez Janša. Nikoli ne pozabijo ohranjati spomina, da je bil nekoč v partiji in »romal po poteh AVNOJA«. Meni tega ne morajo očitati, ker sem od 15. leta vztrajno zavračal partijsko snubljenje[1].
Treba je še enkrat opozoriti, da so za vsakega posameznika trije pomembni stebri, ki vplivajo na izgradnjo vrednostnega sistema in s tem vrednot, ki se spremenijo pogosto v brezpogojno verovanje. Najpomembnejši je družina, ki vsakemu posamezniku da temeljne informacije, katere informacije in vrednote bo vzel v svoj »bazo podatkov« oz. vrednosti sistem in posledično verovanje. Praviloma (ne pa zmeraj) velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Zato se vzgoja v času otroštva pogosto zelo pozna skozi celoten življenjski vek. In ni slučajno, da so krščansko oz. »tradicionalno« vzgojeni otroci (z zgledom in dejanji) kasneje tudi bolj tradicionalnih vrednot in imajo veliko večjo možnost, da so verniki (v krščanskem smislu).
»Kultura in prosveta naša bo osveta«
Drugi steber je šolstvo, ki poleg znanja ponuja tudi mnoge priložnosti za izgrajevanje vrednot, razširjanje ideologije, verskih vplivov ipd. Ni slučajno, da se zato vse religije in ideologije tako borijo za vdor v šolski prostor in to že od jasli naprej. Še posebej pa so zato zagrete skrajne ideologije. Te so v resnici vse levičarske in to z močnimi socialističnimi elementi, ker desnih (tradiciji zavezanih skrajnih ideologij) v resnici ni. Tiste, ki se etiketirajo kot skrajno desne, so v resnici na skrajno levi strani, samo da pač ti pripadniki niso ljubitelji komunizma. V spregi z njimi želijo vstopati z istimi interesi v vzgojo in indoktrinacijo tudi vse t. i. organizacije civilne sfere (športne organizacije, kulturne organizacije in druge oblike t. i. obšolskih dejavnosti), ki so v resnici samo delovne orodje predhodno naštetih.
In ustrezno »socialistično izgrajeni starši« ob ideološko obremenjenem šolskem sistemom z vso v socialno strukturo vpeto civilno sfero istega predznaka (vanj so vključeni tako starši kot šolski sistem) so idealno gojišče za oblikovanje globo »vernega« socialista. Najlažje ga prepoznaš, če ob težavah zaradi socializma navdušeno sprejme rešitve z uvedbo še več socializma. Da slučajno ne bi šlo kaj narobe, pa temu pripomorejo še ustrezno »očiščeni« najpomembnejši mediji. In vzpostavljen je sistem, ko se požar gasi z bencinom. Zaradi vedno hujšega »ognja« sta obup in depresivnost vedno močnejša in se iščejo skrajne rešitve.
V prazen prostor vstopa Islam, pa ne samo s posamezniki preko slabo varovanih mej
V Zahodni Evropi se že ugotavlja močen trend po vzpostavitvi neke močne zaupanja vredne opore posamezniku in to znajo s svojo fundamentalnostjo izjemno izkoristiti skrajni islamisti (če je ta izraz sploh pravi in ni v resnici celoten islam skrajna religija in ideologija). Od tu pa je pot v normalnost zelo otežena.
Islam je že bil močan v Evropi (tudi sedaj ga je nekaj »avtohtonega« na Balkanu), vendar je bil na več področjih (Iberski polotok, Podonavje, Balkan, področje vzhodno in severno od Črnega morja …) pred nekaj stoletji izrinjen. Močno religijo pa lahko izrine samo druga močna religija. Na Iberskem polotoku in v Podonavju je bil to katolicizem, na Balkanu in okoli Črnega morja pa pravoslavje. Danes je krščanstvo v Evropi šibko in ni videti, da bi imelo zadosti moči za spopad tako z ideologijo levičarstva kot za tekmovanje z islamom.
Dokler nam večinsko vladajo verniki socializma, bo samo še slabše
Upam sicer, da se motim. Veliko bo že vredno, če bodo pravi ljudje spoznali, da je verovanje v nekaj (pa naj bo to v onostranstvo ali v ideologije, ki obljubljajo v prihodnosti raj na Zemlji) ena izmed ključnih lastnosti človeštva in da si je zato vredno izboriti ključni delež volivcev, ki bodo opravilno sposobni voliti ljudi, ki nas bodo postopoma izvlekli ven iz trenutnega stanja razgradnje vrednostnih sistemov.
Pričakovati, da bodo verniki v socializem sposobni izvesti glavne strukturne spremembe in s tem postaviti temelje za odporno družbo proti skrajnim ideologijam (in verstvom), je enako verjetno, kot dati kokoši v varstvo lisici. Pa da ne bo pomote. Tudi na t. i. desni strani je pri nas zelo veliko vernikov v socializem. Dokler bo globoko vsajeno verovanje, da so vsi isti in če so že vsi isti, je pomembno samo, da ni Janša (na Poljskem Kazsynski, v Italiji Meloni, na Madžarskem Orban, v Argentini Mileu ipd. – pa noben od njih ni angel, vendar vsaj kulturni marksist ni), bomo vedno bolj padali v družbo brez otipljivih opornih točk za posameznika in s tem brez težav v objem islama. Ljudje pač rabimo vero.
Potem bo pa konec LGBT+ in woke ideologij, idej o brezplačnem dostopu do vseh dobrin, ki jih omogoča socialna država ipd. Tu bom ponovil: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Če bomo pasivno čakali, bo k nam (h gori) res prišel Ibrahim in ne Abraham.
———————————————————————————————————————————————–
[1] Da mi kdo ne očita lažnivosti. Sem pa kot vodič vodil sindikalne izlete po teh romarskih krajih. Že takrat sem kar dobro poznal resnično zgodovino in tega svojega vedenja sploh nisem skrival. Takrat je bilo to celo skorajda lažje kot danes, kar me še posebej skrbi.
Zakaj je slovenska družba prepojena s socializemom, lahko razumemo skozi teorijo mimetične želje, ki jo je izoblikoval Réne Girard. Človeška narava je grajena na posnemanju (mimeziji), preko katere človek raste , se gradi. Obstaja pa metafizična mimetična želja, ki je po II. svetovni vojni v Slovenji dobila pravo gojiče. Ta metafizična želja po posedovanju tujega, ki vodi v zavist , nevošćljivost…Tega notranjega ustroja družbe ni moč spremeniti z formalnim prehodom v demokracijo.
Slovenska družba ima v osnovi kmečko mentaliteto. Na kmetih pa je bila vedno zakoreninjena egalitarnost, saj so bili Slovenci v glavnem vedno le maloposestniki. Veleposestniki so bili v glavnem nemški plemiči.
V takšni situaciji se je razvila proslula slovenska “fovšija”, pri kateri z njo obdarjeni Slovenec ne prenese, da bi kdo iz njegove soseščine imel več kot on. Še kako velja reklo, da Slovenec odpusti drugemu Slovencu vse, samo uspešnosti ne.
V opisano slovensko mentaliteto je bil po drugi svetovni vojni vcepljen socializem, ki ima v svoji filozofski osnovi poudarjeno zahtevo po enakosti, predvsem premoženjski. Ker so tako filozofijo ves čas po vojni vtepali že otrokom v šoli, je logično, da se socialistične miselnosti nikakor ne moremo znebiti. Sploh tudi zato ne, ker mnogim s pomočjo socializma uspeva krasno živeti na račun drugih ljudi in to brez dela.
Vsi ugovori, da socializem v praksi ne deluje, so vedno zavrnjeni z argumentom, da socializem pri nas v resnici sploh še ni bil vzpostavljen. Ali kot pravi članek, neučinkovitost socializma se poskuša preganjati z uvedbo še več socializma.
Torej ni prav nič čudno, če danes Slovenijo prehitevajo po desni nekdanje socialistične vzhodnoevropske države, ki so se za razliko od nas socializma uspešno otresle.