Po odstopih dveh slovenskih škofov so številni slovenski mediji in politika sprožili pravo gonjo proti slovenski cerkvi. Nič ne pomaga ponavljanje, da krivdo za finančno breme, kot pravna oseba nosi samo Mariborska nadškofija in ne slovenska cerkev. Oglasile so se tudi nekatere politične skupine, ki vidijo v izražanju svojih stališč poskus vplivanja na zmanjševanje pomena Cerkve, predvsem na vzgojnem in šolskem področju in pri zmanjševanju pomena kulturne tradicije RKC na slovenskem. Koalicija pa je že prej, z nepremičninskim davkom, napovedjo sprememb Zakona o verski svobodi, omejevanjem zvonjenja v cerkvah in občutnim krčenjem družinskih pravic, pokazala svoj interes izkoristiti stanje v Cerkvi in uveljaviti nekatere negativne rešitve.
Finančni polom v Mariborski nadškofiji se je zgodil zaradi neznanja in če hočete, tudi nadutosti nekaterih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so preslišali opozorila, da so njihovi svetovalci nezanesljivi. S tem ne mislim, da je krivda odgovornih manjša. Moralno gledano je nedopustna. Sprašujem pa se, zakaj se vseh teh svetovalcev danes ne predstavi javnosti?
V vsej tej gospodarski krizi niso izgubljali samo delničarji Zvonov, mnogi so izgubili še veliko več. Veliko so npr. izgubili zaposleni v nekdanji Veletrgovini Kokra Kranj, kamor so morali (poslovodje), da so obdržali delovna mesta, poleg certifikata, vložiti dodaten denar, ki je takrat dosegal vrednost enega milijona slovenskih tolarjev. Po treh letih je podjetje šlo v stečaj. Zaposleni so izgubili službe in denar.
Ob vseh političnih in družbenih preobratih in neaktivnosti pristojnih organov lahko rečem, da je finančna polomija v Zvonu I. in Zvonu II., posledica liberalne zakonodaje. Zvon I. in Zvon II. so vodile civilne osebe, ki so s svojim napačnim in neodgovornim vodenjem, neposredno oškodovale številne verniki iz vseh delov Slovenije in tudi Slovence po svetu. Res je, da je problem gospodarske krize v Sloveniji povezan tudi z nejasno regulacijo delovanja finančnih skladov, ki niso imeli gospodarske podlage in še manj iskrenega namena glede moralnega poslovanja. Je pa v Sloveniji poslovalo nekaj takih skladov. In kljub številnim takim primerom propadanja le teh v vseh zadnjih letih, za katere je vedela vsa slovenska javnost, se je le ta v primerjavi z Zvonovoma veliko manj zgražala.
Različnost obravnave primerov se kaže tudi v delovanju sodišč, ki po tekočem traku obsojajo glavne voditelje osamosvojitve, da bi jih narod izločil iz vrst narodnih junakov in nanje pozabil, da ne bi s tem zasenčili »junakov«, ki so organizirali komunistične poboje po drugi svetovni vojni oziroma so že med vojno pobijali civilno prebivalstvo, kar kaže čez šesto grobiščih po vsej Sloveniji. O teh slednjih v vseh 23 letih demokracije mediji in javnost niso nikoli oblikovali mnenja, da naj se npr. odgovorne poišče in njih dejanja oceni kot zavržena. Sprevrženost toliko opevane neodvisnosti in pokončnosti?
Finančni zlom mariborske škofije je velika prevara levice, ki je spet izigrala Slovensko cerkev. Ko mi je pred 20 leti rekel dober prijatelj pravnik, da je slovenski partijski vrh soustanavljal Krekovo banko, mu nisem verjel. Danes sem prepričan, da se je partijski »duh«, s svojim skritim kapitalom v tujini razlezel v najrazličnejše pore te državne, med katere spada tudi cerkev.
Različno se stvari tudi rešujejo, ravno obratno sorazmerno pa tudi obravnavajo. Predstavniki Mariborske škofije se pogovarjajo z bankami upnicami, kako sanirati nastalo škodo in prodati vse premoženje nadškofije, medtem ko se banke pogovarjajo z vlado, kako bremena oropanih podjetji, ki so krive za polom slovenskega gospodarstva, preko Slabe banke prenesti na ramena davkoplačevalcev. Vsota vseh teh kreditov je velikokrat večja od dolgov obeh Zvonov, pa so tu javnost in mediji tiho. Nihče ne sprašuje, kdo so ta podjetja, kakšni so bili krediti, kdo je podjetja vodil – kaj šele, da bi kdo koga klical na odgovornost, pozival k opravičilu, prispevanju lastnega osebnega denarja v sklade za poplačilo delničarjev itd.
Po odstopu dveh slovenskih škofov se sprašujem, ali bodo temu zgledu sledili tudi slovenski politiki, bankirji in gospodarstveniki v državnih podjetjih ter ustanovah, ki so ustvarili in ustvarjajo milijardne izgube. Škofa se nista osebno okoristila, a sta se opravičila vsem, ki so utrpeli finančno in moralno škodo, zato čutim osebno zadoščenje ob njuni potezi in sem jima za to hvaležen.
