V minulih dneh ni težko opaziti, da se razmere radikalizirajo. Rada bi verjela, da so to krčeviti udarci umirajočega …
Z več koncev je slišati, da vladajoča struktura ustrahuje javne uslužbence (da ne govorim o mestni upravi v Ljubljani, kjer je to stalna praksa), zdaj pa smo priča tudi pozivom k omejevanju svobode govora javnih uslužbencev.
Dražgoše, Stožice, …
V Dražgošah se vsako leto zbere vrsta naših vidnih politikov. Partizanske uniforme so obvezna kulisa, fotografije uniformirancev, ki se z orožjem sprehajajo naokoli, zlahka najdemo tudi na spletu. V podobnem okolju na nedavnem dogodku pri Taborski steni nad Belco je bil na primer med drugimi opažen tudi predsednik državnega zbora. 27. aprila v Stožicah, kjer se je pelo »Evviva il comunismo«, je bilo v prvi vrsti videti celo predsednika ustavnega sodišča.
Šentjošt
Antipod navedenemu je spominska slovesnost v Šentjoštu, kraju ustanovitve prvih vaških straž. Tam so letos štirje možje, oblečeni v domobranske uniforme in s puškami na rami, pred kapelo mučencev položili venec z napisom »Mati, domovina, Bog«. Po poročanju medijev sta se slovesnosti udeležili tudi dve visoki državni uradnici. Naj mimogrede še povem, da je v Šentjoštu odmevalo: »Bodi zdrava, moja lepa domovina!«
Posledice
Odzivi na ene in druge vrste prireditev se seveda »rahlo« razlikujejo. Medtem ko orožje v Dražgošah ne moti nikogar, so bile puške v Šentjoštu nekaj nezaslišanega. In če je za večino normalno, da predsednik ustavnega sodišča (ki naj bi bilo osrednji varuh človekovih pravic) v Stožicah mirno posluša »hej, mašinca, zagodi«, pa očitno ni dopustno, da nekdo javno govori o domovinski vlogi škofa Rožmana, in to samo zato, ker je javni uslužbenec (v svojem prostem času, neke nedelje dopoldne). Še več, take proslave se očitno ne sme udeležiti niti načelnica upravne enote, ki to še ni in je sploh vprašljivo, če kdaj bo.
Omejevanje svobode govora komurkoli je resna stvar. Ko gre za javne uslužbence, postane zadeva še bolj občutljiva. A evropska sodna praksa je v tem jasna: Strasbourg je v zadevi Vogt proti Nemčiji odločal o učiteljici v javni šoli, ki se je udejstvovala pri aktivnostih nemške komunistične partije (ki ni bila prepovedana) in bila zato odpuščena. Sodišče je ugotovilo kršenje pravice do svobodnega izražanja in svobode združevanja, saj je službo opravljala profesionalno, s svojimi besedami in ravnanjem v prostem času pa ni kršila ustavnega reda Nemčije.
Če pa komu od slovenskih, v železni dobi zaostalih pravnikov sodobna evropska odločitev ni všeč, naj citiram raje mnenje njihovega guruja dr. Ljuba Bavcona, objavljeno v Mladini (!): »Po slovenskem zakoniku se kaznuje tisti, ki zmanjšuje pomen holokavsta. Slavljenje domobranstva in uporaba njegovih simbolov v to kategorijo ne sodita.«
Pikrost in Bavcona na stran. Kot otrok svobodne Slovenije, ki se je šolal v normalnosti zahodnih demokracij, ne morem dovoliti, da mi, če seveda spoštujem svoje dolžnosti, kdo krati svobodo govora. Še zlasti ne nekateri slovenski mediji, ki so si v tem primeru subtilno prisvojili pristojnost odločati, kaj je primerno in spodobno. Enako ne morem dovoliti trenutni oblasti, da si prisvaja javne uslužbence, ki so po naravi svojega dela zavezani državljanom, ki jih plačujejo – zavezani strokovnosti in učinkovitosti, ne pa enoumju, ki se ga ustvarja z ustrahovanjem in nagrajevanjem najbolj pohlevnih.
