AFORIZMI.
• Kdo si? Kam se umeščaš? Čigav si? … Interpelacija zahteva samo-definicijo, ta pa je mogoča le tako, da se bodisi oprimemo klišejev bodisi potopimo v temeljito refleksijo. A ta nam jemlje sile za delovanje in konkretni premislek o problemih, ki so pred nami. Po nepotrebnem načenja uporabno ali svetno pamet, ki so ji stari Grki rekli phronesis, Rimljani pa prudentia. Identiteta, kot potreba po statični kategorizaciji, nam onemogoča, da bi prek razdelane specifičnosti svojih dejanj udejanjili svojo istovetnost.
• Osredotočenost na identiteto je ena največjih preprek za udejanjenje osebne ali občestvene edinstvenosti.
• Jezus se ni ubadal s tem, ali je še vedno Jud, neofit, odpadnik, kristjan, post-Jud ali kaj drugega.
• Spraševanje in še zlasti samoizpraševanje o identiteti ni nič drugega kot odziv na večni imperativ: »spoznaj samega sebe«. Toda problema se loteva na napačnem mestu: samospoznanje je namreč mogoče le prek spoznavanja zunanje, od nas neodvisne stvarnosti, pa naj bo to sfera božanskosti, stvarstva, človekovih artefaktov ali medčloveških odnosov. Ali, nazadnje, lastne preteklosti.
• Prepričanje, da nas bo poglobitev vase privedla do samorazumevanja, je podobna utvari najstnika, da se bo spolnosti naučil iz pornografije.
• »Šele na koncu spoznanja vseh stvari bo človek spoznal samega sebe. Kajti stvari so le človekove meje.« Zaradi teh dveh stavkov bi si Nietzsche zaslužil odvezo za vse svoje neslanosti. No, vsaj za večino.
• Octavio Paz pravilno ugotavlja, da je obsedenost z identiteto znak adolescenčnega uma. Potrebno jo je preseči.
• Ideologija je najbolj jalova izmed identitet.
• Žal se moram strinjati z Nietzschejem – koherentnost je odlika povprečnežev.
• Morda se je kdaj našel kakšen genij z izdelanim in koherentnim pogledom na svet. Lahko se nam le smili. Koliko nepotrebnega truda je vložil v ta brezplodni napor! Kakšna izguba ustvarjalnih energij!
• Imeti svetovni nazor? Prenaporno. In jalovo.
