Begunec Jezus bi lahko bil dober zgled današnjim “beguncem”

Tudi najbolj miroljubne, pacifistične in nevtralne države, kot so Švedska, Avstrija, Švica in Nemčija, so bile včasih krvoločne, če se smem tako izraziti. O Nemčiji ne bom izgubljal besed, Švica je imela v svojem obdobju najboljše plačance, ki so se borili po vsej Evropi, na vseh frontah, tudi drug proti drugemu, Švedska je zavojevala pol Evrope, Avstrija pa je povzročila prvo svetovno vojno.

Kako to, da so bile države, ki so danes simbol miroljubnosti in sobivanja, nekoč krvoločne? So šle čez obdobje arhetipa prazgodovinskega človeka, lovca, ki je s preprosto sulico, gorjačo in baklo zasledoval mogočnega mamuta do prepada? Je tem državam žal za pretekle grehe in se zdaj, tudi za ceno lastnega propada, hočejo odkupiti?

Tako lahko nekako vidimo, celo sklepamo, da se je krščanska Evropa v preteklih stoletjih nekako izdivjala in je zdaj mirna. Vsaj zahodni del, saj smo priča novi vojni, ki ji kar ni videti konca, na vzhodu Evrope. Vendar je niso zanetile Švedska, Avstrija, Švica, Nemčija ali Vatikan, vsaj ne neposredno. Si predstavljate, da bi danes Vatikan napadel neko državo, ozemlje? Tudi jaz ne. Mir na zahodu, k temu lahko mirno prištejemo tudi Slovenijo, nam je prerasel v kri. Kri se na zahodu torej ne preliva na frontah in bojiščih, ampak se je zadnja leta prelivala v središčih mest, na ulicah in cestah, na avenijah in bulvarjih, na alejah, drevoredih, na trgih in mestnih parkih. S tem imam v mislih terorizem islamskih skrajnežev.

Da se vrnem še k prejšnji misli: so bile vojne v zahodnem delu Evrope (stoletna vojna, husitske vojne, francosko-švicarske vojne, italijanske vojne, vojna med belo in rdečo rožo, francoske verske vojne – seznam je predolg, da bi navedli celega) neka ”otroška”, zgodnja faza neke civilizacije, ki se zdaj vede bolj odraslo?

Kaj pa muslimani, ki venomer polnijo časopisne naslovnice z raznimi terorističnimi napadi in umori? Je v njih bolj prisoten gon smrti? Islam se je začel leta 610 po Kr. Če 610 odštejemo od leta 2023, dobimo letnico 1413, čas največjih spopadov v Evropi (stoletna vojna).

Seveda muslimanskega nasilja ne odobravam ali zagovarjam. Če so se že preselili v Evropo, bi se lahko vsaj malo poučili o kulturi, skozi katere vrata so vstopili, podrobno preučili prejšnje pobijanje (vojne) in zaključili, da prelivanje krvi nikamor ne vodi, kot je to storil zahodni del Evrope, v katerega se tako množično priseljujejo. Prihranjenega bi jim bilo veliko gorja (zapor, smrt), pa še javno mnenje bi bilo bolj na njihovi strani. Res ne vem, zakaj ne črpajo iz velike zakladnice znanja in izkušenj Zahodne civilizacije, da nasilje ni rešitev. Poleg vsega bi lahko pokazali vsaj malo hvaležnosti do držav, ki jih sprejmejo, trohico spoštovanja, ne pa, da se delajo, kot da je Evropa njihov peskovnik, kraj za pobijanje, morjenje, njihovo osebno morišče (verske vojne). Verjetno Evropa tudi ni “zastonj” ukinila smrtne kazni, recimo z giljotino, katere izum je bil za svoj čas celo revolucionaren.

Tukaj bi rad spomnil, kako dober zgled nam (ali: jim) je lahko Jezus, ki je tudi sam nekaj časa (ali celo življenje : »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Lk 9,58)) bil begunec. Tukaj ne bi rad razpravljal o Jezusovem “notranjem” begunstvu (to ni téma tega pisanja), ampak predvsem o njegovem fizičnem begunstvu, ko je z Marijo in Jožefom še kot dojenček bežal v Egipt (za Izraelce sinonim suženjstva), ker mu je Herod stregel po življenju. Vidimo lahko, da je še kako res bil v smrtni nevarnosti, ki mu je pretila s strani Heroda, in je moral bežati, če ni hotel že kot dojenček izdihniti.

Toda bežal je v prvo varno državo – Egipt (kljub temu da so imeli Izraelci z Egiptom zelo slabo izkušnjo; morda je šel v Egipt prav zaradi tega – mogoče je s tem hotel že kot dojenček nakazati, da nas je prišel rešit suženjstva greha) – in ne na Švedsko, ki je od današnjega Iraka ali Afganistana zelo oddaljena in ni niti slučajno prva varna država, ampak prej (po velikostnem redu) deseta.

Pri tem se poraja vprašanje: je v Egiptu zaprosil za azil? Tega vsaj uradno ne vemo, vemo pa, in to zagotovo, da se je po prenehanju nevarnosti takoj vrnil v svojo deželo. – V tem pogledu se bistveno razlikuje od današnjih “beguncev”.

Mogoče muslimansko krvoločnost spodbujajo tudi Zgodbe iz 1001 noči, čeprav to ne bi smel biti noben izgovor. Tudi v Svetem pismu je v Stari zavezi veliko pobijanja, pa to ni noben izgovor za nasilje kristjanov. Ker pa imajo muslimani svoj prav in ”svoj Koran”, kot piše Lale Gül, se ga še dandanes učijo na pamet, pač smo, kjer smo. Pa sem v življenju srečal veliko miroljubnih muslimanov.

Da torej ne bom samo kritiziral, “solil pameti”, kar res ni moj namen, naj predstavim še osebno izkušnjo z muslimani.

Muslimani niso slabi ljudje. Ko grem recimo na kebab, vedno izmenjamo nekaj prijaznih besed. Ko sem bil v Parizu, so ob ramazanu ponujali cele stojnice hrane. Čisto zastonj. Toda takrat sem bil tako sit, da nisem mogel niti pokusiti nobene od njihovih specialitet, ki jih je bilo res veliko in so bile najbrž zelo okusne, z veliko žafrana. Ko sem bil v Turčiji v lokalni mošeji (nisem se klanjal Alahu; zanimalo me je, kako poteka njihova molitev), sem jo do hotela odnesel brez praske, zgolj nekoliko so me čudno gledali. Poleg vsega sem srečal muslimanko, s katero sva spletla prijateljske vezi, enkrat sem z dvema muslimanoma potoval iz Kopra do Lyona, kar je bila res dobra in prijetna izkušnja.

Potovali smo po stari cesti čez Alpe, da nismo plačali predora Mont Blanc, in to je bila res prvovrstna izkušnja. Takrat sem se prvič in zadnjič podal na pot čez francoske Alpe. Bilo je veliko ovinkov, predora pa le nismo plačali, kar je bil osnovni namen naše poti čez Alpe. Takrat sem tudi prvič (sicer od daleč) in zadnjič videl meni zelo ljubo mesto Bergamo, kjer so živeli sveti Aleksander Bergamski in svetnici sestri, mučenki, sveta Grata Bergamska in sveta Asteria Bergamska, vsi zavetniki mesta Bergama. Ko smo čez Alpe prispeli v Francijo, v Briançon, sta mi ponudila svoje hrane, kar pa sem zavrnil, za kar mi je še dandanes žal. Toda kljub temu mi je to potovanje ostalo v zelo lepem spominu.

Zadnje vrstice sem napisal z naslednjim namenom: nočem obsojati človeka zaradi njegove vere in posploševati, da se vsi muslimani gredo sveto vojno. Želel sem samo predstaviti čim več vidikov, da si lahko na podlagi mojega zapisa sami ustvarite širšo sliko, ko je govor o muslimanskih ekscesih oziroma skrajnostih in nezakonitem priseljevanju.

Luka Škvorc