Včasih se zdi, da je svet zdrsnil s tečajev. Tako hitro se spreminja, da je spremembam le težko slediti. Stare stvari se poslavljajo, nove vdirajo v naš svet. Spremembe zajemajo ves svet, a nekatere gredo mimo nas, saj se dogajajo nekje daleč.
Muslimanski svet je nam nekako tuj. Vedno smo bili z njim v sporu in oni z nami. Navkljub deklarirani miroljubnosti muslimanov in kristjanov, se zdi, da ni čisto tako. Oboji smo na svetu naredili veliko gorja. Vendar je najlažje kazati s prstom drug na drugega.
Tudi muslimanski svet pretresajo silovite spremembe, ki njihove vrednote pretresajo do temeljev. Le poznamo ga nekoliko manj in zdi se, da kljub vsemu ne dopuste čisto vsega, kar na Zahodu svet postavlja na glavo in je skregano z božjimi, človeškimi in naravnimi zakoni.
Ena izmed najbolj plemenitih stvari, ki v času, ko vsi samo gledamo v ekrane računalnikov, tablic in telefonov, drsijo v pozabo, je hakawati. Pripovedovalec zgodb.
Arabski svet ima bogato tradicijo javnega življenja. Za moške seveda. Od žensk se še vedno pričakuje, da se drže bolj doma. Središče tovrstnega življenja je nekaj, kar pri nas pojmujemo kot kavarna. Le da v arabski ne najdemo alkohola, namesto kave pa sta bolj priljubljena čaj in šiša.
V tem svetu je našel mesto tudi hakawati. Človek, ki je stoletja pritegoval množice. Na nekoliko vzvišenem prostoru kavarne najde svoje mesto. Odet v orientalska oblačila pripoveduje zgodbe. Tiste iz Korana, pa tiste iz 1000 in ene noči in številne druge.
Zgodbe imajo skupne značilnosti. Lahko jih hakawati pripoveduje sam ali z nekaj pomočnikov. Ne gre za duhomorno predavanje, ampak za zgodbe, polne akcije, ljubezni, potovanj v daljne dežele, boja dobrega proti zlu. Ne smejo biti ne prekratke in ne predolge, da se po eni strani ne končajo prekmalu in da po drugi ne trajajo v nedogled in pade koncentracija poslušalcev.
Ne gre le za branje. Gre za živahno gestikulacijo – zvočne efekte, mahanje z meči in kopji in živahno pripovedovanje zgodbe, ki vanjo pritegne pripovedovalca in poslušalca. Nekakšno ulično gledališče na orientalski način. Pravljično in del arabske kulturne dediščine.
Tega se danes zavedajo Arabci sami. Pred desetletji je hakawatije začela ogrožati televizija v lokalu, nato internet, računalniki in mobilni telefoni. Skorajda so že izginili, ko so se sami začeli zavedati, kaj izgubljajo. Najprej v Zalivskih državah, potem pa še drugod od Maroka, Egipta in Sirije. Hakawatiji prihajajo nazaj in z roba brezna pozabe spet počasi postajajo in ostajajo del kulturne dediščine.
