Zamislite si, da bi nekdo patentiral število pi. Bi bilo potem logično, da bi za vsako rabo kroga v vesolju podjetnežu morali plačevati? Koliko krogov vsebuje recimo navaden bicikel? Sploh ne samo dveh, kot sem hotel površno najprej zapisati, okrogla so še vsa kolesa prenosa, tudi ogrodje ima večinoma okrogel presek, pa veriga je iz krogcev … No, vrli izumitelj bi se sicer lahko hvalil, da je nadvse natančno izračunal število in pri tem odpravil nekaj klasičnih spodrsljajev pri računanju. Ampak, še vedno: si lahko kdo lasti število pi? Primerjava je zelo nenatančna, ker je nalašč skrajno pretirana, pa vendar: podobno doživljam ofenzivo biotehnološke korporacije Monsanto na genetski material.
Moram priznati, da o patentni zakonodaji nimam pojma. Vem pa, da občasno slišim za patente, ki so nezaslišani. Ki jih lahko dopušča samo slaba zakonodaja; zakonodaja, ki s svojo bebavostjo sama sebe postavlja pod vprašaj. Zakonodaja, ki jo je nujno preprečiti. Ampak denar je pač tudi tu, žal, sveta vladar.
O Monsantu sem najprej slišal, oziroma bral po raznih verižnih pismih – in vedno znova razmišljal, da gre še za eno teorijo zarote, ki jo nepoučene spletne kokoši pridno kokodakajo naprej. Zapisani scenariji se mi niso zdeli realni. Predvsem, ker sem se zanesel na to, da nas pred takimi poskusi “genetskega totalitarizma” ščiti zakonodaja. Ampak zadnje čase vse več slišim o tej firmi tudi iz resnejših medijev. In razmišljam o tem, da je očitno napočil čas, da zelo jasno postavimo meje – postavimo filozofsko in zakonodajno – kaj v vesolju bomo dovolili patentirati in česa ne. Česa se je še dovoljeno polastiti in kaj je na vsak način tako skupno, da tega pač ne morem veljavno zaščititi kot svojo intelektualno lastnino. Z vprašanjem se sploh ne srečujemo samo pri genskem materialu, zelo podobna zmešnjava vlada na področju programske opreme, umetnostnih stvaritev in še kje. In povsod bi moralo biti jasno, da mora zakonodaja ščititi interese vseh vpletenih in to ne glede na količino denarja, ki jo premorejo.
Za kaj sploh gre? (Ustrezno obveščeni lahko odstavek preskočite – pri čemer moram povedati, da še vedno ostajam malce skeptičen, da je kaj takega sploh mogoče): Recimo, da genetsko zmanipuliraš koruzo, ki je odporna na večino škodljivcev in bolezni … Raj na zemlji, boste rekli? Paradižnik, ki ne gnije; bombaž, ki nima škodljivcev; češnje brez pečk … Ampak potem se začne: navedene rezultate lahko dosežeš samo, če pridelek “obdelaš” z določenimi preparati. Ki jih prodaja ista firma. Še več, firma ti sploh ne bo prodala semena brez da bi kupil še preparat. Nori znanstvenik iz risanke bi si potem samo še izmislil škodljivca, ki ga lahko ustavi le preparat te firme. Za ljubitelje “Resident Evil”: Umbrella corporation ni samo fantazija. Samo da zaenkrat ustvarja rastlinske in ne človeških zombijev. Vsaj po uradni različici. Morda pa nekje v kakšnem kletnem laboratoriju nastaja tudi “farmer Joe”, klon – humanoid, ki potrebuje le liter vode na tri dni, prehranjuje se z umetnimi gnojili in je sposoben delati po petnajst ur skupaj. Morda pa sploh ni treba, da kje nastaja, morda pa nam bodo samo toliko oprali možgane, da bomo sami postali “farmer Joe”. Precej bolj enostavno – in dosti ceneje. Strah pa me je tega, da se zdi, da smo pred tem dogajanjem presneto nemočni: Zaradi Hollywoodske hiperprodukcije teorij zarot smo (pre)dolgo skeptični, pravosodni sistem je zelo prozorno koruptiven, predvsem pa se nismo pripravljeni odpovedati dobičku in ležernosti. Google je okupiral naš virtualni svet, Monsanto si bo prisvojil naše gene; bomo čez petdeset let hodili na tržnico po minute življenja namesto po solato?
Foto: e-demokracija
