I. Esenko, Vzgoja: Na katerem drevesu raste krompir?

Ne gre za šalo; naslov članka je bilo resnično vprašanje petletnega dečka, ki ga je zastavil očetu. Reklama, ki prikazuje kravo v lila barvi, je bila že ničkolikokrat omenjena kot negativna kritika propagandne industrije, ki pači osnovne in vsakomur znane pojme in stvari, s tem pa po nepotrebnem kvari otroke. Kmečki otrok bo kajpada takoj sprevidel, da gre za pobarvano žival, tisti, ki živi v stanovanju velikega mesta in po možnosti preždi za računalnikom večino svojega prostega časa, pa bo zlahka nasedel, saj mu je žlahtni vonj hleva tuj. Za nekatere otroke je na žalost uspeh že to, da vedo, koliko nog ima krava in da ima rep. Tista simentalka, ki nastopa v reklami, bi bila nepobarvana dovolj lepa in prisrčna, ravno pravšnja za reklamo! Seveda pa vseh otrok ne smemo metati v isti koš.

Izvor hrane

Globalizacija nam je omogočila, da sta sadje in zelenjava iz tropskih krajev lahko dostopna. Za marsikateri eksotični sadež pred leti sploh nismo vedeli ali pa smo ga poznali zgolj iz literature in pripovedovanja. Ne bom ‘opletal’ o tem, kam gre svet. Ko kupujem banane, pa se sprašujem, koliko je zaslužil delavec na plantaži, saj imajo jabolka, ki so pridelana pri nas, na policah v trgovinah višjo ceno od tega tropskega sadeža, ki je preko vrste posrednikov in ob visokih stroških prevoza prispel k nam iz oddaljenih krajev. Vesel sem, ker vnuka z veseljem jesta domača jabolka, najraje kar naravnost z drevesa. Da lahko otroku omogočiš takšno izkušnjo, jo moraš imeti najprej sam.

Med šolskimi počitnicami smo se otroci zadrževali pretežno v naravi. Vedeli smo za vse beličnike in jakobčke v okolici, to, da je sosedova hruška najboljša, pa je bilo splošno znano. Imenovali smo jo rjavka, njeni sadeži so imeli hrapavo kožo, znotraj pa so bili masleni in, ojoj, neusmiljeno slastni! Le počakati je bilo treba, da je sosed zapustil hlev, pred katerim je rasla hruška, in že smo bili na njej. Zgodilo se je, da nas je zalotil. Zarobantil je in se znebil nekaj kosmatih, kar pa je bilo premalo, da naslednji dan ne bi spet zamajali mogočne krošnje. Izkušnja, povezana z iznajdljivostjo in pogumom, okus in vonj po hruškah, ki ju hranim v spominu še danes, sta dokaz, da nas znanje, pridobljeno v ranem otroštvu, spremlja celo življenje, pa čeprav včasih samo v spominu. V poljudnoznanstveni oddaji, ki je govorila o prehrani šolskih otrok, večina učencev neke ameriške osnovne šole ni znala odgovoriti na vprašanje, kako izgleda krompir in kje uspeva. Celo ena izmed kuharic v šolski kuhinji, kjer pri kuhi povečini uporabljajo krompir v prahu, je na to vprašanje skomignila z rameni. Instant pripravljena hrana je zaradi načina ponudbe izgubila tudi svoj izvor.

Pri spravilu sadja so pri naši hiši otroci vedno sodelovali. Danes, ko imajo sami otroke, se zgodba samoumevno nadaljuje in tako je prav. Še ne štiriletni fantič pridno ločuje nagnito in piškavo sadje od dobrega, ki roma v zaboj. Kajpada otrokom takšnega sodelovanja ne vsiljujemo, temveč se poslužujemo domiselnih trikov s pohvalo in nagrado. Od malčka tudi ne moremo pričakovati daljše vztrajnosti; ko se naveliča, ga pač pustimo k igri, sicer bi mu delo priskutili. Sodelovanje pri sadni beri pa je dalo sadju veljavo in takšen bo otrokov odnos do te dobrine celo življenje.

Otrok mora biti kdaj tudi lačen

Skrb staršev, da otroci ne bodo lačni, je samoumevna in eno od poglavitnih poslanstev staršev. Prav je, da nam ni vseeno, kaj bomo dali v lonec, kajti kakovostna in zdrava hrana je predpogoj za uspešno rast, zdravje in razvoj. Kajpada je pomembno tudi število obrokov na dan in količina hrane, ki naj bi jo vseboval vsak od njih. Treba je poudariti, da mnogim otrokom ni ravno dana sreča, da bi vsak dan zajtrkovali, malicali, jedli kosilo, spet malicali in pred spanjem večerjali. To postaja iz dneva dan očitneje, saj smo priče padanju življenjskega standarda na vseh ravneh, kakovost življenja pa se, močno okrnjena, kaže tudi pri prehrani otrok.

Več lahko preberete v zadnji številki revije Vzgoja.