Gurman in asket

Tako sva se poimenovala, Dejan, moj prijatelj, trener, soborec pri košarki, vedno za akcijo in jaz. Skupaj počneva že drugo leto marsikaj. Z njegovimi metodami, sem tako hitro stopil kile, da je bila prava škoda, ko sem jih pridobil nazaj. (če koga zanima več o njegovih metodah, bom poslal kontakt). Verjamem, da se je on ob pogledu name, prej sekiral, kot sem se sekiral jaz. Pravi, da me rešuje moj pogled na življenje, ki je poln vedrine, ko na vse gledam pozitivno in z vero, da se da nekaj spremeniti. Da mi je marsikatera bolezen, ki jo imajo drugi, prizanesena, ker se toliko smejim. Priznam, da mi je ta njegova opazka polepšala dan. Na nek način se res strinjam z njim. Res živim polno življenje.

Lansko leto, ko sva začela v trdem mrazu odpravljati moje kilograme, mi je na začetku šlo izredno težko. Seveda, če rad jem. Vse. Res vse. Nenehno me je opozarjal in me opozarja še danes, da bi moral odpraviti določen del prehrane, če si resnično želim, da bi enkrat odpravil tisto edino mišico, ki zeva iz trebuha. Da bi se moral odpovedati tistim trenutkom, ki mene držijo pokonci, to je, ko se s prijatelji zadržim kako uro dlje od načrtovane. Da takrat ne gledam, kaj ravno dam v usta. Priznam, da me njegova nevsiljiva vztrajnost na nek način nagovarja. Sili me, da vsaj o metodah, ki jih on resnično živi, razmislim, o njih premišljujem. O njegovi prehrani, o količini popite tekočine, od katere ne odstopa, o načinu askeze, ki jo on dnevno izvaja, sam pa sem rajši na udobnem. Med lanskim in letošnjim postom sem spoznal, da mi je najmanjši problem odpraviti odvečne kilograme, mi jih je pa zelo težko obdržati. To pa ravno zaradi mojega načina življenja, ker rad UŽIVAM. Med tekom si poveva marsikaj in že to, da sva si kljub različnosti v »BITI PRIJATELJSTVA« edinstvena, meni pomeni največ. Spoštovanje, ki ga gojiva drug do drugega skozi življenje, se kaže ravno letos, ko sva nadgradila najine teke s snemanjem kratkih spotov, ki jih objavljava na facebook in skušava popestriti te turobne in mračne dni. Veliko podpore dobivava, ker ljudje prepoznajo, kar je pristno.

Najbolj zanimivi trenutki so, ko eden drugega prepričujeva, kdo ima bolj kvaliteten krožnik hrane na meniju. Koliko se na ta račun nasmejiva. Ko zavzeto eden drugemu dopovedujeva, zakaj 5 ali 8 hodni meni itd … ampak, nobeden ne popusti, da bi poskusil krožnik drugega. Kdaj se mi zdi edino krivično to, da kar bi sam zaužil, bi se takoj poznalo na tehtnici, če bi to isto naredil on, se mu verjetno ne bi poznalo nič. Ampak priznam pa, da me je ravno ta nevsiljiva vztrajnost pri njemu pripeljala, da sem se letos vrgel v mrzlo Idrijco, čeprav sem še lansko leto zagotavljal, da se imam rad in da je Idrijca meni zanimiva le v poletnih časih …

Imava iste poglede na košarko, ki je še tako pristna, ki je tudi na nek način ujeta v preteklost Dražena Petrovića, Jordana, Kukoća, Barkleya itd…takrat se je igrala tista prava moška, čista, nepokvarjena košarka. Danes je vse ujeto v statistiko, ki ubija gledalca, kot sem sam. Imamo svetovnega košarkarja Dončića, ki vsej NBA ligi kaže, kaj je lepota košarke. Da je bistvo v ekipi in ne osebni statistiki. Evropa je to dojela, NBA ne bo nikoli več …

Skupaj sva zaljubljena v življenje. Rada sva v družbi eden drugega. Počneva stvari brez sodbe. Se ženeva za rezultati, vsak s svojimi cilji, ker ima vsak od naju, drugače zastavljene. Skupaj bova vztrajala še naprej. Skupaj bova še naprej GURMAN IN ASKET



Komentiraj