Kljub porazni ekonomski situaciji pri nas, ta postaja vse bolj plansko usmerjena, podprta s kupom v tujini drago izposojenega denarja, na žalost porabljenega za vprašljive državne pomoči, kar že v naprej kaže na dokončno sesutje naših javnih financ, pa narod, vključno s predsednikom republike, verjame, da se bomo izvlekli iz trenutne situacije in bili še naprej (sic!) gospodarji na svoji zemlji.
Gospodarski uspehi kolektivistične Slovenije
Realni BDP se je na temeljih ekonomike vladnega mandata sedanjega prvega politika v državi leta 2012 zmanjšal za 2,3 % in se bo po napovedih evropskih institucij v letu 2013 skrčil še za dodatna 2 % ob enakomernem upadanju domačega povpraševanja. Brezposelnost še vedno narašča. Tako državna kot zasebna podjetja imajo vse večje finančne težave, posledično večje banke v državni lasti beležijo precejšnje izgube, zaradi česar so potrebne nadaljnje dokapitalizacije, obseg posojil podjetjem pa je znatno zmanjšan oziroma ga ni. Ovire v poslovnem okolju, izčrpavanje bank in pajdaško upravljanje podjetij v državni lasti zavirajo neposredne tuje naložbe. Nadaljuje se pretekli trend izgubljanja stroškovne konkurenčnosti, deleži na izvoznih trgih pa se še naprej zmanjšujejo. Skratka, situacija, katere trendi nas vodijo v bankrot in opustošenje za nadaljnjih nekaj generacij. Četudi bi se obstoječa koalicija z zavihanimi rokavi lotila ukrepov za izboljšanje položaja, lahko že v naprej ugotovimo, da bodo ti srednjeročno in dolgoročno neučinkoviti. Socializem (beri: plansko gospodarjenje in javno financiranje tržnih dejavnosti) se je tako v teoriji kot v praksi pokazal kot velika zmota in utopija s poraznimi posledicami.
V tej luči se napovedim o splošnem nižanju povsem zasluženih pokojnin v naslednjem letu in odpuščanju v javni upravi, zniževanje stroškov dela in uvajanje novih davkov, ki po defaultu prizadenejo najbolj revne, ne bo mogoče izogniti. Minula ekonomska politika bivše vlade, glede prestrukturiranja bank in upravljanja z državnim premoženjem potrjena tudi na ustavnem sodišču, bi poleg postavitve zdravih temeljev svobodnega trga, dolgoročne konsolidacije javnih financ, zmanjšanja stroškov državnega aparata, zmanjšanja javnega in proračunskega primanjkljaja, srednjeročnega zmanjšanja brezposelnosti in privatizacije državnega premoženja, v končni posledici nujno prinesla tudi dokončno razgraditev socialističnih monopolov. Dana ekonomska situacija je bila in je še vedno idealna za lažji in hitrejši, vendar neizogiben prehod v okolje svobodnega trga.
Nova administracija s ponovnim priseganjem na Keynesovo teorijo, podprto s sedemdesetletnimi izkušnjami socialističnega eksperimenta, rešuje situacijo le na kratek rok. Ključ njenih rešitev se skriva v poskusu polnjenja državne blagajne tam, kjer se ne da. Z uvajanjem davkov, med katerimi je tudi tak, ki bo še posebej obdavčil katoličane in ki ga mimogrede v demokratičnih državah primerljive pravne tradicije ne poznajo, se bo znatno zmanjšala konkurenčnost domačega podjetništva in zanimanje za tuje investitorje. Te krvavo potrebujemo. Zniževanje socialnih transferjem za porodniški dopust in ohranjanje privilegijev iz prejšnjih časov kaže na odsotnost vsakršne skrbi za mlade in družine. Razveljavitev razpisov in celo že dodeljenih koncesij, ki so na področju visokega šolstva vsaj minimalni nosilci zdrave konkurence, potrebne za intelektualni napredek naše družbe, so ukrepi, ki bodo še povečali selitev znanstvenikov v tujino. Skratka, petstomilijonska dokapitalizacija največje državne banke, ki se kot mehanizem ropanja davkoplačevalskega denarja zato skoraj ves čas svojega obstoja utaplja v rdečih številkah, je le potrditev ponovne restavracije starih idej, daleč stran od svobodnega trga.
Že Rimljani so vedeli, da se verskih in drugih sakralnih nepremičnin ne obdavčuje. Niso namreč namenjene tržnemu razpolaganju, ampak svetim stvarem. Uvajanje novih davkov in povečevanje obstoječih je pot v spiralo postopnega umirja zdravega podjetništva. Od tod tudi želje mladih po odhodih v tujino. Zavračanje konkurence na področju šolstva in izobraževanja ter nenazadnje zdravstva bo imelo kmalu usodne posledice. Blokirani računi številnih javnih bolnišnic to potrjujejo. Zanimivo bo videti izraze vodilnih, ko tudi šole in državne univerze ne bodo sposobne plačevati tekočih stroškov, kaj šele investicij. Ponovni zagon gospodarstva, ki je v resnici ohranjanje že propadlih poslovnih idej, se bo pokazal kot izguba časa in denarja. Razdolžitev prezadolženih in insolventnih podjetij, sploh pa bank, lahko sicer na papirju pokaže pozitivne rezultate, vendar bo zaradi širšega poslovnega okolja, stanja v pravosodju in nasploh pravne nekulture, vodilo v že videno privatizacijo slovenskega tipa. Temeljne ustavne pravice do izobrazbe, socialne varnosti in primerne zdravstvene oskrbe se bodo sesule kot hišica iz kart.
Kam naprej?
Ko nas bodo južno od Kolpe začeli prehitevati tudi po izrazih višjega zunanjega standarda, bo morda oblikovana kritična masa, ki bo pripravljena na svobodo, tudi ekonomsko. Takšna volja je bila nekoč pri nas že oblikovana. Na plebiscitu smo se odločili za svobodno in demokratično družbo. Vendar je tista večina zdržala le za politične spremembo, ne pa tudi za ekonomske. Pri nas se je zalomilo tam, kjer se ne bi smelo: pri denarju. Na točkah dokončnega potopa starih monopolov, iz katerih se napajajo številni podsistemi sedaj ponovno restavriranega boljševizma, proces demokratizacije ni uspel. Odpovedali smo na točki, ki bi morala v demokratični in pravni državi vzdržati pritiske starih. V Sloveniji zato ni prišlo do uveljavitve vladavine prava.
Edino zveličavna (ne)pravnost, ki se iz afere v afero potrjuje in kot kača občasno udari na plan, ne more odsevati ideje prava. Nazadnje je pokazala svoj obraz v procesu Patria, ki v vsej svoji intenziteti v končni konsekvenci pošilja v zapor tistega, ki se še vedno upira tovarišiji. Specialna vojna počasi prerašča v totalno, tudi zoper katoliško Cerkev.
Luč na koncu tunela pa vendar sveti. Le čakamo lahko, da bo globalizacija opravila svoje. Majhno in izvozno naravnano gospodarstvo, odvisno od razvitega in zdravega kapitalizma, marljivost in pridnost slovenskega življa ter intelektualen naboj v idejah slovenske pomladi so gradniki novih perspektiv. Smithova nevidna roka bo nekoč uredila razmere tudi pri nas. Tovarišijsko prerazdeljevanje in prikrivanje resnice, medijsko enoumje in vsiljen kolektivizem ter lažna solidarnost bodo končno razgaljeni.
Foto: Simon Umek
