Kako enostavno ugotovimo, da je nek družbeni sistem socialistični

Kako enostavno ugotovimo, da je nek družbeni sistem socialistični

Vsi ti in še mnogi drugi so bili socialisti, ki niso nič dobrega prinesli človeštvu, svojemu narodu oz. državam, pa vendar je pri nas in po svetu še vedno mnogo občudovalcev socializma. 

V naravoslovju so stvari jasne oz. enoznačno definirane, drugje pa …

Vsak štiriletni otrok ve, katera žival je mačka in katera žival je pes, konj, krava ipd. Marsikateri med njimi bi znal živali tudi opisati po ključnih značilnostih. Glede na to, da pa veliko otrok živali pozna bolj iz risank kot iz vsakodnevnega izkustva, ima prenekateri med njimi verjetno težave pri določanju ranga velikosti (oziroma razmerij) med posameznimi živalmi. Skratka. Zelo kmalu se naučimo ločevati posamezne stvari med seboj, ker za vsako posamezno stvar imamo v glavi neko definicijo, kako naj bi izgledala v praksi. Za naravoslovje pač velja, da so za stvari določeni pojmi in so pojavi v naravi opisani ter definirani. Ne še vsi, se pa novi stalno odkrivajo in s tem širijo naše celostno razumevanje živega in neživega sveta. 

Za to so poleg osebnega izkustva pomembne tudi znanstvene vede, ki se ukvarjajo z naravoslovjem, s katerimi se posameznik bolj ali manj seznani skozi šolski sistem in vsakodnevnim učenjem tako na delu kot z osebnim zanimanjem v svojem prostem času. Tako je z naravoslovjem. Ko pa se naravoslovje pomeša z družboslovjem (npr. del medicine, kot je infektologija, ali pa ekologija, klimatografija ipd.), pa že prihaja do težav. Ko pa pridemo do behavioristike ali družboslovja na splošno, so težave še mnogo večje. Tu naenkrat pridemo do situacije, ko se zagovarjajo teze o več resnicah. Še posebej v primerih, ko je resnica oz. obstajajo dejstva (zelo jasno vidna), pa tega ideološki nasprotniki nikakor niso »sposobni« oz. pripravljeni sprejeti.

Tudi v proučevanju družbenih sistemov je treba določiti indikatorje (kazalnike)

Kadar skušamo svet »razdeliti« med t. i. kapitalistične in socialistične družbe, je težava še večja. Večina razlag je izrazito »egocentričnih« glede na ideološko pripadnost razlagalca. Še posebej je to izrazito pri tistih razlagalcih, ki izhajajo iz t. i. »naprednih levičarskih intelektualnih« vrst. Sebe postavljajo na napredno – levo stran, vse kar ni skladno z njihovo ideologijo, pa na nazadnjaško – desno stran. Obstajamo tudi nekateri, ki vemo, da ta razporeditev »levo-desno« izvira iz razporeditve v generalnih stanovih, kjer je bil tretji stan (buržoazija – napredni) na levi strani, medtem ko sta bila prvi in drugi stan (plemstvo in duhovščina – nazadnjaki) na desni strani.

Za identificiranje oz. določanje nekega stanja je potrebno določiti ustrezne indikatorje. Mnogi se ukvarjaj(m)o s kakovostjo oz. standardi kakovosti. Resda večina med njimi zelo slabo razume smisel namena certificiranja kakovosti, ampak vseeno so se morali srečati z indikatorji za vrednotenje kakovosti ocenjevanega sistema. Indikatorje (oz. kazalnike) pa je potrebno določiti. Ocenjevanje kakovosti sem podal samo kot primer, kako v praksi izvajamo ocenjevanje stanja družbenega sistema. Sedaj pa nazaj na »naš« socializem. 

Nekaj značilnosti socializma – tako so nas učili in takega smo živeli

Vsi malce starejši smo se v šoli učili (npr. pri predmetu STM), kaj je značilno za socializem. Pa ne samo to. V resnici smo živeli v socializmu, za katerega je značilno:

• člani edine dovoljene stranke so avantgarda na vseh področjih, 
• vodijo vso državo in vse njene organe (javni sektor), 
• upravljajo gospodarstvo preko uradnikov in nastavljenih poslovodij (podjetje je lahko tudi v zasebni lasti, vendar mora slediti usmeritvam s strani uradnikov), razen nekaj manjših obrtnih delavnic in malih (do 10 ha) kmetij, a tudi za te se določi, kako smejo nastopati na tržišču, 
• vodi (oz. ima v svojih rokah) celoten neprofitni sektor ali, kot se temu reče, družbenopolitične organizacije, športna, kulturna in družbenozaščitna društva (npr. gasilska ipd.), 
• upravlja celotni izobraževalni sistem, ki je v državni lasti (zasebni, če slučajno obstaja, pa mora izvajati program, ki ga določi vodilna stranka po svoji ideologiji), 
• upravlja celotni zdravstveni sistem, ki je večinsko v lasti države, 
• upravlja celoten nadzorni sistem (sodstvo, tožilstvo in policijo, ki deluje po principu delovanja milic – podrejena politični stranki in deluje s ciljem zaščite ideologije in interesa stranke)
• upravlja vojsko, ki je v resnici partijska vojska (oficirji so podrejeni »partijskim komisarjem«) itd.

Za poenostavitev: državo vodijo uradniki, ki jih obvladuje običajno edina (ali pa prevladujoča) stranka. Kako so uradniki pri tem uspešni, smo sami občutili na lastni koži, ko je bivša država povsem propadla in se znašla v izjemno kruti državljanskim vojni. Najbolje pa delovanje socialistične države (družbe) opiše Hayek v svojem znamenitem članku Pot v suženjstvo, objavljenem v Reader’s Digest aprila 1945. Verjetno bi bilo dobro, da se povzetek objavi na tem spletnem mestu. 

Povzetek nekaterih ključnih posledic, ki se zdijo kot indikatorji

Da samo povzamem nekaj ključnih posledic:

• Negativna kadrovska selekcija na vseh področjih (pomembno je, da je pristaš vodilne ideologije in vodilne stranke, skorajda nujno tudi član) na vrh na vseh področjih pripelje posameznike, ki so do sebe izjemno nekritični (prevzamejo vsako delo …), so povsem neobčutljivi za svojo okolico (lahko pa imajo radi npr. živali …) in imajo pogosto psihopatske značilnosti.
• Posledično to sčasoma zagotovo pripelje do izjemno neučinkovitega upravljanja na vseh področjih.
• Slabšanje osebnega in dolgoročno družbenega standarda (nedelujoči  oz. slabo delujoči zdravstveni sistemi, proizvodnje nujnih potrebščin, stagnacija in slabo stanje na infrastrukturi ipd.) zahteva kompenzacijo z ideološko mobilizacijo ljudi (močna propaganda, iskanje notranjih in zunanjih sovražnikov, indoktrinacija otrok in odrasle populacije od zibelke naprej, popoln nadzor nad mediji in vsemi družbenimi sistemi in podsistemi ipd.)
• Vsesplošen nadzor nad posameznikom, podreditev človekovih pravic za doseganje višjih ciljev z ideologijo določenih (npr. brezrazredni komunizem, tisočletni rajh ipd.) v nedoločeni prihodnosti. 
• Popoln suspenz ključnih moralnih norm (»deset božjih zapovedi«), ki jih je človeštvo doseglo skozi svoj družbeni razvoj (za dosego našega cilja so dovoljena vsa sredstva kot npr. laž, uboj, kraja, prešuštvo itd.)
• Zelo razširjena korupcija in nepotizem na vseh nivojih in stalno priseganje vodilnih na boj proti obema pojavoma (uradnik nikoli ne odloča o »svoji« imovini, temveč o neki imaginarni družbeni, s katero upravlja po navadi za svoje dobro in dobro svojih sorodnikov oz. političnih sopotnikov) ipd.

»Socializem ni eden, socializmov je več,« bi mogoče zapel Ježek

Po teh indikatorjih lahko zelo hitro ugotovimo, da socializem ni samo »napredni« komunistični socializem (npr. Sovjetska zveza in celoten njen blok, SFRJ, Venezuela, Kambodža pod rdečimi Kmeri, Kitajska, Kuba ipd.), temveč tudi marsikaj drugega. Npr.: fašizem, nacionalsocializem, konec koncev tudi vse države, ki so izvajale t. i. zeleni socializem (islamske države kot Irak, Libija, Sirija ipd.), mnoge afriške države (npr. Etiopija pod Mengistujem ipd.), teokratske države (namesto vodilne vloge partije vodilno vlogo prevzamejo kleriki oz. gibanja pod njihovo kontrolo, npr. Iran) ipd. 

Tako kot je dokazano, da je Zemlja okrogla, in ne ravna, je tudi za socialistične države empirično dokazano, da ne delujejo oz. vse postopno doživijo travmatični kolaps. 

Če hočeš zamegliti, nikoli ne postaviš jasnih meril …

Mnogi moji kolegi organizacijsko teorijo in prakso predstavljajo zelo komplicirano. Sam menim, da to ni prava pot. Zato jaz v organizacijski teoriji (in praksi) na podoben način, kot se na tem mestu lotevam obravnave socializma in tržnega gospodarstva, obravnavam delovanje organizacij. 

Ločim dva načina izvajanja nalog organizacije: organizacije, pretežno orientirane na funkcije (slabo delovanje zaradi prepočasnega odziva na spremembe v okolju), in organizacije, pretežno orientirane na procese, ki so dobro delujoče (sposobne so se hitro odzivati na spremembe in zahteve okolja). Vse, kar slabo deluje v funkcijski, je na drugi strani dobro delujoče v na procese orientirani organizaciji (npr.: informacijski sistem, komuniciranje, odločanje, odgovornost, planiranje ipd.) Natančen opis teh indikatorjev (oz. kako deluje v enem oz. drugem sistemu) pa ni del naše teme. Sem pa o tem že pisal tudi na tem portalu.

Torej mi ostane še definiranje indikatorjev za t. i. kapitalistične države. Izraz je sicer napačen (v obeh sistemih obstaja kapital, samo upravljanje je različno) in je bolje, da se uporablja izraz na tržnih zakonitostih delujoča država. Moj pogled na to bo predstavljen v naslednjem prispevku. 

Pripis 

P. S.: Socializem zagovarjajo t. i. levi intelektualci. Retorično vprašanje: kako se lahko za intelektualca proglasi nekoga (ali pa se proglasi sam), ki zagovarja nekaj, kar je empirično dokazano, da ne deluje? Ob tem seveda zagovarja še marsikaj, kar je skregano tako z naravnimi zakonitostmi kot z zdravo pametjo.

P. P. S.: Ker se socialisti držijo načela, da cilj posvečuje sredstvo, je povsem običajno, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj. Zato seveda ne čudi, da naša stranka Levica (in vse, kar jim je javno ali prikrito pridruženo) podpira Hamas pri grozljivem napadu na civiliste v Izraelu ali Rusijo v primeru brutalnega napada na Ukrajino. V obeh primerih gre za skupne sovražnike – »imperialiste«.