Slovenci smo leta 1975 res živeli bolje kot leta 1900. A ko govorimo o izboljšanju v absolutnem smislu, je treba gledati globalne trende napredka, na katere se je priklopil ves svet. Zaradi napredka tržne civilizacije posredno pridobijo tudi netržne ekonomije.”
Zadnjič sem socialistom dal poletni izziv, naj mi povedo kakšno državo, kjer je socializem izboljšal življenje ljudi. Javila se je uporabnica, ki je zapisala: “Veliko. Socializem se je marsikje rodil iz obupnih gospodarskih in socialnih razmer. Jugoslavija je bila po gospodarski razvitosti na repu Evrope. V Rusiji so pred revolucijo komaj ukinili vezanost na zemljo. Sliši se neverjetno, a trend je bil absolutno pozitiven.”
Slovenci smo leta 1975 res živeli bolje kot leta 1900, ampak na Zahodu so živeli še bolje
Najprej se opravičujem, da jo imenujem uporabnica, saj je anonimna. Anonimne apologetke socializma na Twitterju so po navadi kosmati moški, ki hrepenijo po časih, ko so se kot lokalni aparatčiki, hinavsko privrženi kumrovški mafiji, izživljali nad pametnejšimi od sebe. A vendarle je misel zelo pogosta na slovenski levici. Saj poznate tisto slavno: “Gradile so se bolnice, šole, hiše …”
Res se sliši neverjetno, kot pravilno ugotavlja uporabnica, in tudi je. Tega se na instinktivni ravni vsi zavedamo, tudi apologeti, zato tudi takšni besedni dodatki na koncu stavkov.
Slovenci smo leta 1975 res živeli bolje kot leta 1900. A ko govorimo o izboljšanju v absolutnem smislu, je treba gledati globalne trende napredka, na katere se je priklopil ves svet. Zaradi napredka tržne civilizacije posredno pridobijo tudi netržne ekonomije. A to ne pomeni, da je komunizem/socializem izboljšal življenje.
Splošen trend napredka je pljusknil tudi v Severno Korejo, a živijo slabše kot v sosednjih državah
V tem kontekstu rad uporabim primerjavo s Severno Korejo. Severni Korejci imajo danes električno energijo, čeprav s pogostimi izpadi. Nekateri v Pjongjangu imajo celo avto. Na deželi uporabljajo stara ameriška vojaška vozila za delo na polju. Uporabljajo obleke iz tkanin, ki jih pretihotapijo iz Južne Koreje. Nekateri imajo celo primitivne tablice in pametne telefone s Samsungovimi komponentami izpred nekaj let. V poljedelstvu uporabljajo na črno uvožene pesticide, ki so jih razvile ugledne zahodne kemične družbe. Povprečen Severni Korejec živi bolje kot evropski kmet v 19. stoletju. Gre za splošni trend napredka, ki je pljusknil celo v najbolj izolirano in najbolj egalitaristično državo na svetu.
Vendarle pa bi bilo smešno trditi, da živijo bolje zaradi socializma oziroma komunizma. Izjava že na prvi pogled zveni smešno, kajne? No, tudi izjava, da so Jugoslovani in Sovjeti živeli bolje zaradi socializma, je enako smešna, česar se globoko v sebi vsi zavedamo. A vendarle Slovenci, ki smo po duši antikapitalistični in militantno egalitaristični, težko priznamo, da smo bili popolnoma odvisni od mednarodnega kapitalizma.
Zahodnjaki so Sovjetsko zvezo videli kot priložnost, da kaj iztržijo od zastarele tehnologije
Glede sovjetske industrializacije toplo priporočam članek Kamila Galejeva Why Russia can’t win a war against the west? (Zakaj Rusija ne more zmagati v vojni proti zahodu?), ki podrobneje govori o tem, kako je bila Sovjetska zveza posredno v resnici projekt ameriških kapitalističnih industrialcev, ki so prek v Odesi rojenega Saula Brona, člana Sovjetskega vrhovnega ekonomskega sveta, Sovjetsko zvezo videle kot poslovno priložnost za prodajo zastarele tehnologije.
V članku z obilo gradiva in podatki pokaže, da je bil celoten sovjetski industrijski kompleks kopija ameriških tovarn od prve do zadnje matice. Zahodne sile (bolj Nemci kot Američani) so v ZSSR industrijski know-how pošiljale prek posredniških družb, ki so jih Sovjeti odprli na zahodu. Sovjeti ravno zaradi sistema, ki ni spodbujal inovacij, pač pa vdanost in hinavščino, sami niso izumili nič.
Stalingrajska tovarna traktorjev, ki je kasneje izdelovala tanke T-34, je bila postavljena po načrtih tovarne International Harvester v Milwakeeju. Po istem kopitu so nato zahodni kapitalisti prek Saula Brona nadzorovali 550 Stalinovih industrijskih projektov. Vsak kos mehanizacije, ki je zabrnel v Sovjetski zvezi, je bil plod patentov kapitalističnih tržnih in vojaških izdelkov.
Se je torej to zgodilo zaradi komunizma? Ne – kvečjemu zaradi ameriške pogoltnosti, ker jim je bilo vseeno, če industrializirajo enega največjih tiranov v zgodovini.
Če bi obstalo rusko cesarstvo in se demokratično moderniziralo po evropskem modelu, kjer bi car počasi izgubljal pooblastila, njegova funkcija pa bi bila na koncu le ceremonialna – kar bi se skoraj zagotovo zgodilo, glede na empirične primere iz zgodovine – bi bilo industrijskega izvoza z zahoda še veliko več, ruski inženirji pa bi lahko tudi sami kaj ustvarili. V ZDA so bili zelo cenjeni, saj so v kapitalizmu razvili svoj potencial, veliko jih je sodelovalo pri razvoju raketnega in turboreakcijskega pogona. Igor Sikorski je ustanovil slavno ameriško tovarno helikopterjev, Andrej Linde je postal eden očetov teorije kozmične inflacije.
Tako kot v ZSSR je bilo tudi v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji
Kaj pa naša nesrečna Jugoslavija, kjer so oblast prevzeli okrutni vaški kruleži, ki so se komaj med vojno učili brati, pisati in seštevati? Zgodba je bila podobna kot v Sovjetski zvezi. Vsa industrija, na katero smo bili tako ponosni, je bila izvirno zastarela zahodna, ki so se je zahodnjaki želeli znebiti, saj so imeli na voljo že tehnologijo naslednje generacije.
TAM je prevzel Deutzovo tehnologijo, FAP Saurerjevo, Zastava FIAT-ovo, Radoje Dakić Liebherrovo, Đuro Đaković pa tehnologijo General Motors in Babcock & Wilcox. Čisto vsak stroj čisto vsake tovarne je prišel s kapitalističnega zahoda. Prav tako vsak stroj, ki je izdeloval druge stroje. Pravzaprav ne le stroji – kar celotni proizvodni procesi.
Ko je TAM začel proizvajati Deutzove tovornjake, so morali Nemci ostati v proizvodnih halah skoraj dve leti, da so domačine učili vseh podrobnosti industrijskega procesa. Najprej so nameravali ostati le nekaj mesecev, pa so videli, da ne gre. Pa je šlo za tehnologijo, razvito že pred drugo svetovno vojno, ki so jo v zahodnih državah opuščali.
Ker je Zahod cenil Jugoslavijo kot tamponsko cono, jo je zasipal z dolarji
Ne smemo pozabiti še, da so Jugoslavijo kot tamponsko cono med Zahodom in državami Varšavskega pakta zahodne države obilno zalivale z dolarji – tako nizkoobrestnimi kot nepovratnimi. Poleg kapitala so Američani lačnim Jugoslovanom vozili tudi pšenico, koruzo, krompir. Seveda brezplačno. Američani so do leta 1953 dostavili 920.000 ton pšenice, 477.000 ton koruze in 18.000 ton bombaža. Vrednost pomoči v hrani je znašala 150 milijonov, neposredna finančna pomoč pa 600 milijonov dolarjev. Kar zadeva orožje, je Jugoslavija med drugim dobila šeststo tankov, deset tisoč tovornjakov in več kot štiristo letal, med katerimi so bili tudi reaktivni lovski bombniki Thunderjet. Celotna pomoč Zahoda Jugoslaviji je znašala okoli 3,5 milijarde dolarjev nepovratnih sredstev. Kasneje je federacija dobila še več odpisov dolgov in poceni kreditov s strani mednarodnih finančnih organizacij pod patronatom ZDA.
Naša vrednost je bila tamponska, tako kot je danes vrednost Katarja in Savdske Arabije na Bližnjem vzhodu. Pa bi zaradi tega lahko rekli, da smo bolje živeli zaradi komunizma? To je podobno, kot bi rekli, da je uspešen podjetnik uspešen zaradi tega, ker ima raka na pljučih. Ne – uspešen je zaradi drugih stvari. Raka si lahko kvečjemu s sodobnimi kapitalističnimi pripomočki zdravi oz. lajša simptome. Nekateri bodo ob tem spomnili, da je Marshallov plan pomagal tudi zahodni Evropi. Ameriških dolarjev niso bili deležni le jugoslovanski komunisti. Res je – tudi zahodni Evropi je stric Sam pomagal. A te države so se nato razvijale povsem drugače kot Jugoslavija in Slovenija.
Kljub vsem ugodnostim Zahoda je celotna Jugoslavije stagnirala, tudi Ante Marković je prišel prepozno
Tako drugače, da so naši ljudje hodili k njim kot gastarbajterji, da ubežijo bedi komunističnega vsakdana. Raje so delali fizična dela na zahodu kot pisarniška v Jugoslaviji po načelu: “V Nemčiji mešam mort, v Jugoslaviji vozim Ford.” Kljub vsej pomoči ZDA in mednarodnih denarnih skladov, kljub nešteto brezplačnim kapitalističnim industrijskim patentom, kljub konkurenčni prednosti nizko plačane delovne sile – kljub vsemu temu je država od prvega do zadnjega dne v primerjavi z zahodom stagnirala.
V Sloveniji malce manj. V bivših republikah celo tako, da je bilo več kot polovica prebivalstva ekstremno revna, če verjamemo številkam uradnega ekonomskega almanaha, ki ga je leta 1985 izdala jugoslovanska vlada. Tudi to, da so se druge republike v istem sistemu razvijale slabše od nas, je dokaz, da se Slovenija ni razvijala hitreje zaradi, ampak kljub socializmu. SFRJ je v osemdesetih postopoma postala de facto kapitalistična država. Po bankrotu leta 1983 in še bolj leta 1988, ko smo plačevali zapitke komunistične utopije iz prejšnjih desetletij, so komunisti dobili posojila IMF izključno pod pogojem, da izvedejo ekonomske reforme in uvedejo tržno gospodarstvo, in so jih – a prepozno.
Ante Marković je bil prvi praneoliberalec na Balkanu, na žalost pa je prišel vsaj dvajset let prepozno. To, da jim je uspelo zafurati državo, ki je desetletja prejemala neodplačna sredstva in brezplačne zahodne industrijske patentne, pa je že itak umetnost, ki jo zmorejo le in samo socialisti. V azijskih državah, ki so bile deležne podobne ameriške pomoči, je bila ekonomska rast skoraj čudežna. Poglejte Južno Korejo, Japonsko, Hongkong, v sodobnem času tudi Vietnam, ki se je odpovedal komunizmu za južnokorejski kapitalistični model.
Socialisti po vsem svetu živijo bolje kot prej, a slabše kot bi lahko
Torej je res – socialisti so res živeli bolje kot prej. Tako Sovjeti, Jugoslovani kot danes Severni Korejci in Kubanci. A ne zato, ker so socialisti. Zaradi tega kvečjemu živijo slabše, kot bi lahko. Kljub temu pa je tudi do njih pljusknil val kapitalističnih inovacij, zaradi katerih se živi bolje.
Poleg tega jezdenja na valu kapitalističnega razvoja pa smo imeli Jugoslovani še posebno prednost: zahodni kapitalisti so nas gojili, kot kmetje gojijo pšenico. Vse, kar smo imeli, je bilo pridobljeno z njihovo pomočjo. Oni so z nami imeli le sekundarno geostrateško računico, kot jo imajo danes s krvoločnim savdskim princem, mi pa smo bili od njih eksistenčno odvisni. Tega smo se prvič začeli zavedati leta 1983, ko bi konec meseca zmanjkalo za pokojnine in plače javnih uslužbencev, če ne bi dobili tujih posojil. Vem, da je hudo priznati, sploh tistim, ki so v tem času živeli in se predajali iluziji, da je bil napredek (čeprav zelo očitno bistveno bolj piškav kot zahodnoevropski) posledica bratstva, enotnosti in egalitarizma. Ni bil.
Bili smo otroci v peskovniku socializma. Odrasli kapitalisti so nas pustili, da se igramo in ustvarjamo potičke iz mivke. Niti vedeli nismo, da so celoten peskovnik in vse igrače proizvedli kapitalisti, na koncu pa navozili še mivko. Preveč smo bili zatopljeni v otroško igro, ki se jo tako rade igrajo nedorasle civilizacije. Nato pa je bilo konec osemdesetih let igre konec, odrasli so nas poklicali v hišo in nam povedali, da je čas, da se začnemo šolati in si potem najdemo službo, s katero se bomo lahko sami preživljali. Veliko Slovencev pa še danes pogreša brezskrbno igro v peskovniku. Ampak nekoč bomo morali odrasti in začeti živeti.
