Starejši med nami se še spomnite predmeta, ki je krasil univerzitetne kurikulume. To je bil ideološki predmet, s katerimi je ZKS poskušala utrditi sistematično prevzgojo, ki se je začenjala v vrtcu, nadaljevala v osnovni šoli in zabetonirala v srednji. Največ je bilo takih, ki so to pranje možganov prenašali potrpežljivo, čimprej in brez kakšnih naporov poskrbeli za vpis ocene v indeks in pozabili, kolikor se je po toliko desetletjih usmerjenega izkrivljanja logike dalo, drugi – izbrana manjšina – pa je s srcem potrdila svojo pripadnost zločinski ideologiji in se trudila, da bi bila vredna privilegijev, ki jih je partija velikodušno delila tistim, ki so se ji predali.
Ob osamosvojitvi smo se otresli komunističnega enoumja, Evropa pa zdaj drsi v enoumje politične korektnosti
Prišla je slovenska pomlad, otresli smo se tako partije kakor njenega stvora SFRJ, demokratizirali smo Slovenijo, ker smo si pridobili svobodo in neodvisnost, ko smo se borili proti okupatorski JLA, ki je bila in vedno bo naslednica partizanov, ki so prinesli iz gozda smrt, revščino, zatiranje in zaostalost v rdečem enoumju.
Vendar se s spremembo ustroja družbe ni vse spremenilo. Ljudje smo ostali isti in vsakdo ima svojo zgodovino, vsakdo ima svoje korenine, vsak odrasel ima stvari, ki so se mu priljubile in jih ne spreminja. Tako je ostalo med nami mnogo privilegirancev, ki so preveč dobro živeli v totalitarnem sistemu in so še danes prepričani, da jim to pripada. Živeli so – kakor vedno v socializmu – na račun drugih. Sicer niso jemali in kradli iz žepov svojih zatiranih sodržavljanov, zanje je to naredila država, oni so jo le uzurpirali in jo imeli za svojo. In tu tiči nevarnost. Ko socialist, komunist, levičar ali kdorkoli že je, državo pojmuje kot svojo osebno lastnino, potem se spremeni v moro za vse druge. In socialistične države, ki so imeli partijo kot edino vladarico, so bile mora za svoje svobodoljubne in demokratične, podjetne in drugače misleče, predvsem pa verne državljane.
Čudno, a povsem logično pa je, da se nekoč liberalne zahodne demokracije zdaj spreminjajo v prav podobno moro za vse državljane, ki so svobodoljubni in demokratični, podjetni in drugače misleči, predvsem pa v Kristusa verujoči, ko uvajajo teorijo spola in politično korektnost kot svojo priljubljeno ideologijo. Počasi, a zanesljivo drsi zahodni svet v prav poseben totalitarizem.
Sorodniki borcev NOB, rojeni dolgo po vojni, prejemajo borčevske pokojnine, da o Kučanovi penziji niti ne govorimo
Vsem, ki jih Milovan Djilas imenuje »novi razred«, sta ostala refleks in ideja, da so upravičeni do privilegijev in posebnega družbenega tretmaja. Tako se nihče ne spotika ob desettisoče sorodnikov borcev, ki dobivajo borčevske penzije. Že ta inštitut je problematičen, saj je KPS razdeljevala te penzije zato, da je kupila molk in podporo partizanov. In so se prodali in postali najbolj zvesti podporniki totalitarizma, tudi danes, ko njihova ljubljena Rusija napada nedolžno Ukrajino. Enkrat prodana duša, vsak mesec prodana duša. Žalostno dejstvo, ki dodatno razkriva, da jim nikoli ni šlo za osvoboditev, ampak vedno in predvsem za revolucijo. Samo s tem ključem je mogoče razumeti dogajanja v Sloveniji med drugo svetovno vojno, pa tudi njihov odpor do osamosvojitve in demokratizacije Slovenije.
Nihče se ne spotika ob privilegirano pokojnino, ki jo uživa zadnji partijski sekretar. Če se človek vpraša, kaj je Milan Kučan posebnega naredil, da bi si kaj takega zaslužil, je odgovor: »Nič!« Karkoli je morda naredil, so drugi naredili bolje in več so tvegali, on pa nikoli ni prevzel nobenega tveganja niti nobene odgovornosti, kar je značilnost levičarjev. In zaradi razmerja moči, zaradi izsiljevanja in lažne propagande je dobil ta neupravičen in krivičen dodatek. Krivičen do vseh, ki morajo za svojo pokojnino plačevati in delati.
Človek, ki sluti, da je mogoče priti do privilegijev, premika gore ali le protizakonito kolesari
Nihče se ne spotika ob milijone (zadnja številka je tristo milijonov, ne vem pa, ali na leto ali v daljšem obdobju), ki jih je država namenjala levičarskim NVO-jem. Parazitov je torej dovolj in moramo jih vse plačevati, kar nam seveda jemlje polet in nas zavira v razvoju. A težava je še bolj ta, da si niti ne zamišljamo sveta brez takih privilegijev. Kdor gre skozi gabrovsko šolo, si na koncu želi, da bi bil deležen takih privilegijev. V bistvu gre za to, da bi tako ali drugače prišel do dodatka, ki bi mu omogočal lagodno življenje. Želja po lagodnem življenju je globoko zakoreninjena v človeku, zato se temu nočemo odpovedati. Če pa slutimo, da je mogoče priti do tega, potem pa smo pripravljeni premikati gore ali pa protizakonito kolesariti teden za tednom. V tem si ljudje nismo različni. Za odpoved tej želji je treba nekaj več kakor samo sprejeti zakon, potrebno je spoznanje, ki ga prinaša samo spreobrnjenje.
Za levičarsko utvaro, ki jo gojijo družbenopolitični delavci na RTVS, je včasih treba narediti tudi kaj neprijetnega
Živeti v preteklosti, iskanje privilegijev, ki jih je prinašal komunistični režim, je gonilna sila mnogih v javnosti. Na posebnem mestu pa so tukaj družbenopolitični delavci (upira se mi jih imenovati novinarji, ker niso), ki delajo na RTV Slovenija. Bili smo priče njihovemu poskusu, da bi privatizirali medijsko hišo, za katero in v kateri delajo. Bili smo priče, kako razmišljajo v kategorijah samoupravljanja, ko so hoteli imeti prvo, glavno in edino besedo v stvareh, ki niso v njihovi pristojnosti. Poleg tega pa govorimo o ljudeh, ki svojega dela ne opravljajo pošteno, dobro in v službi tistih, ki jih plačujemo. Oni so navadni levičarski agitatorji, ki izkrivljajo vsak svoj nastop tako, da med uporabniki širijo mnenje, da je demokratično isto kakor prekletstvo in tiranija, levičarsko pa oh in sploh svobode in prihodnosti. Za to utvaro, ki jo gojijo z vsem srcem, so pripravljeni na vse (torej tudi na laži, kakor je laž o zatiranju, pritiskih, prevzemu RTV-ja ipd.).
Energija privilegirancev za ohranjanje enoumja ni koristna, čeprav mahajo z zastavami svobode in poštenosti
Energijo, ki jo množice privilegirancev vlagajo v to, da bi ohranili svoje privilegije, je treba občudovati, razumeti, pa tudi zatreti in ugasiti. Kajti to je uničevalna energija, ki nam prinaša nazaj rdeči raj enoumja, ki smo se ga znebili pred tridesetimi leti. In vrača se pod zastavami demokracije, svobode, različnosti in drugih velikih besed, ki pa jih spremenijo v prazne parole. Ali mislite, da bo Robert Golob prinesel svobodo, poštenost, delavnost in spoštovanje različnosti? Ne varajte se! On, ki je bil nepošten kot direktor že pri svoji plači ali pa pri prijateljskih pogodbah s svojo ženo; on, ki ima v ekipi same antijanšiste, ki imajo mnogo masla nesposobnosti in celo korupcije na glavi, naj bi po čudežu postal povsem drugačen človek? A prav družbenopolitični delavci skrbijo, da se ustvarja vtis, da je to mogoče, in nas prepričujejo, da je že 20 odstotkov volilnega telesa spet prepričanega, da »zdaj pa bo novi obraz prinesel spremembo v politični prostor«. Pa se ne bo nič spremenilo. To vemo. Tega ne vedo tisti, ki gredo že petič na led, niti tega ne kaznujejo levičarski volivci, ki jih vedno znova oropajo normalnih strank.
Družbenopolitični delavci hočejo biti neizvoljena nadoblast, ki lahko kritizira vse, sama pa ne sprejme nobene kritike
Dve sta veliki bolezni Slovenije. Levičarske stranke, ki niso samostojne, ampak jih obvladujejo strici iz ozadja, udbomafija ali kar KPS in družbenopolitični delavci, ki hočejo biti neizvoljena nadoblast, ki sme kritizirati vse, ne sprejema pa nobene kritike. Vsako kritiko takoj razglasijo za napad na novinarsko svobodo in s svojim »vpitjem« v ekrane ali pa z zborovanjem pred stavbo RTV gredo takoj v protinapad. Vendar resnica sveti in žari sama po sebi in vedno se najde nekdo, ki jo spozna, sprejme in tako postane nosilec luči, ki premaga temo. In zato so ljudje, ki se borijo le zase in svoje privilegije, kar je samo po sebi krivično, vedno tako histerični, nervozni, nestrpni in nepotrpežljivi.
Kardeljevo samoupravljanje je pokvarjen, predelan katoliški družbeni nauk o sodelovanju vseh pri ustvarjanju bogastva
STM je bil predmet, ki naj bi poučeval kardeljanščino. Edvard je ukradel in pokvaril misel katoliškega družbenega nauka o sodelovanju vseh udeležencev pri ustvarjanju bogastva. Sodelovanje, ki je temeljilo na priznavanju svojega mesta v tem odnosu, v medsebojni naklonjenosti in spoštovanju, kar pa je vse zelo težko doseči, če meša štrene socialist, ki živi od razrednega boja in notranjega sovražnika. Idejo o samoupravljanju je KPS uporabila, da je obvladala vse pore življenja, in to pod krinko demokratičnosti, ki pa je ni bilo.
Med levičarji v Sloveniji ta ideja ni bila opuščena, čeprav se je izkazala za zgrešeno. V vseh državnih podjetjih in državni upravi, inštitutih in zavodih še živi in služi prav istemu namenu kot v totalitarizmu: uničenju vsake človeške odgovornosti in razvoja. Da bi vse to ohranili in razvijali, so partijci ustanovili svojo, rdečo fakulteto, ki se ji je reklo FSPN. Potem so jo preprosto preimenovali v FDV in jo povzdignili v »ugledno ustanovo«, v resnici pa še vedno bruha partijske kadre, ki so tako ali drugače le zvesti družbenopolitični delavci. Tudi tisti, ki niso zrastli v novem razredu, so taki, kajti perejo jim možgane in jih onesposobijo za poslušanje in razmišljanje, za odkrivanje in spoštovanje različnosti in svobodnega mišljenja. In to je drugi velik, morda celo največji problem, ki ga imamo v Sloveniji.