Nekega dne sem se odločila, da svojo življenjsko pot obarvam malo drugače, da pogledam čez ograje, tvegam in izkusim druge svetove. Oktobra 2011 sem se odločila, da malce spremenim ravno življenjsko pot, odložim redno službo … Beri dalje
Zaradi velikih pričakovanj, Slovenci smo pričakovali, da bomo ustvarili podalpsko Švico, je nad lastno državo zadnjih deset let večina ljudi razočaranih. Dejstvo je, da gre po Janševi prvi vladi vse navzdol. Tudi, ne pa predvsem zaradi mednarodnih razmer. Trenutno se, vsaj statistično, nekaj svetlika, toda nihče ne verjame v opazno izboljšanje življenja večine prebivalstva.
Ta, zdaj že vsem znani pozdrav predsednika vlade Mira Cerarja (v jezikovno zmedenem izvirniku: »Peace, ljubav, bok!«), ko je nasedel hrvaškemu komiku, je še ena iz nabora Cerarjevih fraz brez vsebine in teže. Spomnila me je na pacifistično ‘love and peace’ (ljubezen in mir). Ali drugače: imejmo se radi, živimo v miru in vse bo dobro.
Primarne volitve v ZDA se z evropske perspektive pogosto zdijo še najbolj podobne razvlečeni pregrešno dragi maškaradi, vendar sodijo k bistvenim komponentam politične kulture čez lužo. Ne sicer od zmeraj, kajti šele v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so na njih oddani glasovi dokončno zamenjali odločilno besedo strankarskih mogotcev pri demokratih in republikancih.
Sveto pismo je knjiga. Če naj nam spregovori, jo moramo vzeti v roke in jo brati. Nič nam ne pomaga še tako lepa izdaja Svetega pisma, celo z zlato obrezo, če leta in leta nedotaknjena … Beri dalje
Eden od glavnih problemov sodobnega starševstva je, da narašča število staršev, ki kažejo starševsko nemoč. Oni so vzgojno nemočni, ker ne uspejo vplivati na vedenje svojega otroka in oblikovati njegovega vedenja. Končna posledica njihove vzgoje je, da ne morejo in ne uspejo pripraviti otroka za samostojno življenje v družbi in s tem izpolniti svoje starševske dolžnosti.
Absurdno je, da se podporniki rdeče zvezde in komunističnega totalitarizma, z vso vnemo spominjajo žrtev nacističnih koncentracijskih taborišč pri tem pa pozabljajo na svoje zločine, na svoja koncentracijska taborišča. Spominjajo se in nas judovskega holokavsta, ki so ga izvajali nacisti, pozabljajo na slovenski holokavst, ki so ga izvajali sami.
Ob zadnjem mlaju je potekala dražgoška ceremonija. Na kraju zločina je osrednji govornik krstil Dražgoše za »slovenske Termopile«. Bistvena razlika je, da so partizani kmalu po začetku boja pobegnili in prepustili Dražgošane nemškemu maščevalnemu besu. »Farške vasi pa res ni škoda«, so govorili partizani, ki so še dan pred bitko prisegali, da bodo Dražgošane varovali.
Namesto pogovora o pristopih k reševanju vsakdanjih in bodočih problemov ter oblikovanja jasno profiliranih izbir, smo postavljeni pred odločitev ali smo za Janeza ali za Milana. Če si za Janeza, misliš o zadevah tako, če pa za Milana, pa obratno. Zdaj velja celo večja nevarnost: če razmišljaš o čemerkoli, se moraš najprej pozanimati, kako o tem razmišljata Janez in Milan.
Kot smo že vajeni, so evropske levičarske deviacije v Sloveniji grdo potencirane, za kar se moramo zahvaliti temu, da nas ni strojilo le salonsko levičarstvo, pač pa tudi polstoletni praktični stalinizem. Še danes levičarsko delovanje poznamo po istih metodah: parazitirati na tem, kar so zgradili drugi.
Predsednik vlade bi se lahko kaj naučil od Al Caponeja in rekel: drži, našli smo ministra, ki je v preteklosti jemal, kar mu ni pripadalo. Ne le enega, deset smo jih našli! Ampak to nikakor ne pomeni, da so čisto vsi ministri ali kar vsi Slovenci pokvarjeni. Tiste, ki so se v preteklosti okoriščali, smo odslovili. Kdor je kdaj goljufal in se okoriščal, ne more opravljati odgovorne funkcije.
Vse kar verniki danes vedo o Cerkvi, vedo iz medijev. Če vedo kaj o Cerkvi, vedo zato, ker je bil (nad)škof na televiziji, ker je radio poročal o neki cerkveni prireditvi in ker je rumeni časopis pisal o kakšnem škandalu. Ni prav, pravi tiskovni predstavnik Svetega sedeža, p. Federico Lombardi, da bi verniki samo iz nekatoliških medijev zvedeli za nepravilnostih v Cerkvi!
Začenjamo z razlago deseterih Božjih zapovedi – danes bomo ob berilih 3. nedelje med letom napravili uvod, da bomo lažje potem vstopili v zapovedi same. V dobi relativizma so praktično vse besede krščanske vere, ne … Beri dalje
Zopet se približuje najpomembnejši karierni dogodek v življenju vsakega osnovno in srednješolca. Gre seveda za informativni dan. Letos bo 12. in 13. februarja. Ali so devetošolci in dijaki deležni vzpodbud pri odločanju za poklic in izbiro šole je odvisno od šole, ki jo obiskujejo in od dobre volje svetovalnih delavcev, razrednikov in drugih učiteljev.
Slovenija je poseben primer, tu namreč niti v zadnjih dveh desetletjih in pol formalne demokracije nismo imeli prave svobode, nikoli nismo uspeli v celoti vzpostaviti temeljev svobodne družbe, svobodne gospodarske pobude in transparentnega delovanja države (ter njenih ustanov) v službi državljanov in branjena njihove svobode.
»Can I get an Halleluiah!« je na odru s skoraj bojnim krikom zaklicala Sarah Palin, ko je v torek uradno podprla Donalda Trumpa pri nominaciji za predsednika. O vprašanju, ali je Palinova dobro izkoristila, ugodno izrabila ali pa morda celo zlorabila verski jezik za podporo Donaldu Trumpu, presodili ameriški volivci sami. Če bo njena prošnja uslišana z nekaj tisoči, bo Donald kmalu sedel na prestol zmage.
Poznavalci menijo, da je pred nami dolgotrajni boj s terorizmom tudi zato, ker ta pojav premalo poznamo. A slišati je še drugačne glasove, češ da je zadeva preprosta. To je stališče posebne izdaje satiričnega tednika Charlie Hebdo, ki je izšla ob obletnici terorističnega napada na uredništvo. Tako prikazuje stvari Tine Hribar v razpravi »Mojzesov pokol in islamski terorizem«.
Ko govorimo o revoluciji, imamo največkrat v mislih dogajanja v Ljubljanski pokrajini, kjer se je revolucija najprej in najbolj razdivjala in je zato zahtevala sorazmerno največ žrtev. O boju na Turjaku in Grčaricah, o kočevskem »procesu« in jelendolskih žrtvah vemo veliko podrobnosti. Zelo malo ali skoraj nič pa ne vemo, kaj se je v tistih težkih časih godilo na Primorskem. Primorci se o tem niso razpisali.
“Ljudstvo”, beseda, ki je tako draga tisti vrsti filozofije, ki ji rečemo “ideologija”. Danes se še vedno na veliko uporablja ta beseda, čeprav so se časi tako zelo spremenili, da mnogi najbrž niti ne vejo … Beri dalje
Da ženska ne more povedati, kar bi lahko in morala, nosi odgovornost tudi sodobni feminizem. Ni mu bilo treba postati to, kar je postal. Lahko bi ostal oster, celo popadljiv v odnosu do patriarhalne družbe in religije, nepopustljiv v svoji zmerni politični agendi. Njegov skok v naročje kulturnega marksizma, teorije spola in relativizma ga je odrezal od realne ženske našega časa.