Nekega dne sem se odločila, da svojo življenjsko pot obarvam malo drugače, da pogledam čez ograje, tvegam in izkusim druge svetove. Oktobra 2011 sem se odločila, da malce spremenim ravno življenjsko pot, odložim redno službo in se odpravim v Afriko; želela sem si delati z uličnimi otroci. Za odhod v Afriko (Etiopija, Kenija) sem se odločila, ko sem bila nekoč med dopustom prvič na dopustu v eni od afriških držav. Tam sem videla resnične potrebe velikih množic ljudi in sem tudi sama začutila, da smo jim dolžni pomagati. Zato sem se tudi odločila porušiti zidove svojega varnega življenja (služba, stanovanje, avto, socialni krog …) in oditi v neznano in narediti nekaj »več«. Priznam, da se mi je velikokrat zdelo delo za ljudi v Afriki veliko bolj smiselno kot pri nas. Tam je očitno, kakšne so potrebe, kje lahko pomagaš in nekaj narediš, kolikor je pač v tvoji moči. Seveda je omejeno, dotakneš se lahko le peščice, vendar če ne drugega, lahko vsaj nasitiš nekoga, ki je resnično lačen. Pa čeprav za en dan.
Po štirih letih Afrike sem zdaj že več kot štiri mesece zopet v Sloveniji. Ob vprašanju, kako se ob tem počutim, dostikrat ne vem, kaj odgovoriti, ker večinoma ni časa razmišljati o tem, kako se počutim. Ritem življenja doma me je v trenutku posrkal v svojo hitrost. Predvsem zaradi nove službe v vzgojnem zavodu, kar je bil eden glavnih razlogov, da sem se vrnila v Slovenijo. Pojavlja se tudi vprašanje, če pogrešam Afriko. Seveda jo pogrešam. Afrika se ti dobesedno za vedno usede v srce. Pogrešam afriški kaos, raznolikost, neposrednost, veličino, raznobarvnosti, toplino in toploto, nepredvidljivost, adrenalin… Seveda mi je lepo biti tudi doma, kjer je vse precej poznano, majhno, varno, predvidljivo, blizu, predvsem pa biti blizu domačih. Priznam, da mi je tudi težko biti v Sloveniji. Toliko nesmislov in razglabljanja o nesmislih, da dostikrat ne morem verjeti svojim ušesom. Materializem, potrošništvo, gonja za uspehom, in vsak dan manj zdrave pameti, ki bi nas vodila v neko razumno smer razvoja. Ko sem bila v Keniji, so se najbolj čudili, ko sem rekla, da nas je v Sloveniji le dva milijona. Vedno so rekli, da je to zagotovo »raj na Zemlji«, saj imamo tako le eno pleme, en jezik in torej skoraj nič razlogov za težave in konflikte. Večinoma jim raje nisem razlagala, da temu ni čisto tako, ker jim niti ne bi znala razložiti, zakaj ne. In še vedno ne znam. Kako naj jim razložim, da so tudi pri nas revni in zapuščeni, celo zlorabljeni otroci, čeprav imamo socialni, zdravstveni in šolski sistem, ki ga ni treba plačevati ob vsaki storitvi, za razliko od Kenije, kjer se socialni sistem črpa iz dobrodelnosti od zunaj (državnega NI), šola je plačljiva od vsega začetka, če ne želiš, da otrok pristane na ulici, zdravstveni sistem pa deluje po principu: »Plačaj najprej, potem povej, kaj ti je.« Da kljub temu, da smo vsi »isto pleme« z enim jezikom, ne najdemo skupnega jezika. Da jim raje ne bi naštevala tem in problematik, ki so v debatah javnosti in politike, ker bi me vprašali, kateri planet je to. Da jim slik domov povprečnih Slovencev raje nikoli nisem kazala, ker bi še bolj mislili, da denar raste na drevesih in da smo jim dolžni pomagati.
Velikokrat mi nekdo racionalizira pomoč Afričanom, češ, da si mora Afrika sama pomagati, da ne moreš pomagati vsem, da je dovolj »lačnih« tukaj in da je treba pomagati doma… Nisem se obremenjevala s takšnimi očitki, ker vem, da so le izgovori, da ne naredimo ničesar in da se raje ne izobrazimo, zakaj je lakota v Afriki, ko pa se pri nas na tone hrane zmeče stran. Poleg tega, da si operemo roke nad revščino ljudi na drugih kontinentih, se v svoji državi peremo roke z jamranjem, s kritiziranjem politikov in drugih, ki naj bi nas vodili, zgražanjem nad tistimi na drugem bregu, tistimi ki so Za ali Proti, in mislimo, da bomo že z vsem tem spremenili karkoli. Odgovornost za vse slabo pripisujemo »njim«, organiziramo pohode, pišemo bloge in poste, v iluziji, da mi že vemo, kaj bi bilo treba narediti, kakšni bi vsi morali biti, kako bi bilo treba voditi državo, resor itd… Bolj negativni in kritični smo v svojih javljanjih, večkrat nas »všečkajo«. Medtem ko se borimo z mlini na veter, pa bi, vsak v svojem kraju, lahko naredili to, kar delajo mnogi npr. v Afriki: nasititi lačnega, v danem trenutku in na danem kraju. Namesto tuljenja v rog, mahanja s transparenti, lahko čisto tiho polepšam dan sočloveku. Ne morem rešiti sveta, lahko pa pomagam tistemu, ki je poleg mene, zdaj; materialno, z nasmehom, lepo besedo, z razumevanjem, empatijo.
