S spominskimi državnimi proslavami v božičnem času ob 25-letnici znamenitega referenduma, na katerem smo se Slovenci odločili za demokracijo(!) in samostojno državo, se je začelo jubilejno petindvajseto leto obstoja slovenske države. Majhen jubilej za države, velik za Slovence, ki je v zgodovini nikoli nismo imeli.
Zaradi velikih pričakovanj, Slovenci smo pričakovali, da bomo ustvarili podalpsko Švico, je nad lastno državo zadnjih deset let večina ljudi razočaranih. Dejstvo je, da gre po Janševi prvi vladi vse navzdol. Tudi, ne pa predvsem zaradi mednarodnih razmer. Trenutno se, vsaj statistično, nekaj svetlika, toda nihče ne verjame v opazno izboljšanje življenja večine prebivalstva.
Glede na veliko udeležbo in še večje soglasje na referendumu takega razpleta ni nihče pričakoval. Vzrokov za to je več. Kot prvega bi navedli, da Slovenci svoje države nismo vajeni, da smo za njo premalo skrbeli in smo vse prepustili v roke politikom.
Osamosvojitelji so bili polni načrtov in volje do dela, primanjkovalo pa je znanja. Tega so se nekdanji komunistični politiki dobro zavedali. Ker so zaradi težav ob osamosvajanju in neenotnosti osamosvojiteljev onemogočili vsaj minimalno lustracijo, iz javnega življenja bi namreč morali odstraniti vse, ki so aktivno delali na kratenju človekovih pravic, so se čutili opogumljene. Z izgubo privilegijev takrat in v prihodnosti se niso bili pripravljeni sprijazniti. Najprej so ustvarjali in širili razdore, ključno vlogo so pri tem imeli stari udbovci na čelu z dr. Zdenkom Rotarjem, specialistom za boj proti Cerkvi in demokraciji nasploh ter glavnim svetovalcem prvega predsednika Milana Kučana. Še danes je kljub visoki starosti eden najvplivnejših ljudi iz ozadja. Udba je bila nadvse razvejana in je segala na vsa področja življenja in dela, zlasti na banke, zavarovalnice, mednarodno gospodarsko delovanje, velika podjetja, znanost, kulturo, da o medijih, šolstvu in sodstvu niti ne govorimo!
Velike posledice je pustila tudi državljanska vojna 1941–1945, o katere vzrokih in ciljih se niti osamosvojitelji niso nikoli sporazumeli. Tipičen je odnos do povojnih pobojev, kjer je konsenz le glede zločina, zločincev pa ne po ideologiji ne kot storilcev ni.
Spreminjanje ali bolje ponarejanje ciljev slovenske osamosvojitve je pri »nekdanjih« zelo sistematično. Najprej so trdili, da smo se Slovenci le osamosvojili, ne pa spreminjali režima. V bistvu zanikajo demokracijo oziroma jo priznavajo samo toliko, kolikor jo potrebujejo za legitimiranje svoje oblasti, kar ob kontroli medijev in šolstva ter sodstva niti ni težko.
Naslednji argument za krepitev in legitimiranje nekdanje komunistične oblasti je ponarejanje zgodovine v tem smislu, da trdijo, da so se med drugo svetovno vojno borili le za svobodo in samostojno slovensko državo, ne pa revolucijo. Pri tem so lahko tako prozorni, da hkrati zagovarjajo Tita, ki je bil Jugoslovan in je preganjal vsakega, ki je mislil na lastno državo in samostojno Slovenijo. Tu jim nasedajo zlasti starejši, ki Tita povezujejo s svojo mladostjo in trditvami, da so takrat imeli vsi službe in plače, da nihče ni bil revež, pridobivajo tudi nekatere mlade. Pri tem jim veliko pomaga šolska vzgoja.
S sklicevanjem na nacionalni interes ovirajo zasebno podjetništvo in ovirajo prihod tujega kapitala in znanja. Tako smo načrtno in po njihovi zaslugi tam, kjer smo.
S pomočjo medijev dokazujejo, da so neuresničevanja pričakovanj, kraj in uničenj nekdanjih velikih državnih podjetij krivi osamosvojitelji. Resnica je ravno nasprotna. Laž je tako kot nekdaj njihovo najmočnejše orožje. Posebno je na udaru Janez Janša, kateremu ne mine teden, da ga ne bi česa na novo obtožili. Čeprav po dolgih letih na sodiščih zmaguje, sta vendar ugled in zaupanje v demokracijo pri ljudeh načeta in mnogi več ne hodijo na volitve.
Komentar je bil najprej objavljen v reviji za Slovence po svetu Naša luč.