Pred dnevi je v kolumni na Časniku Peter Sušnik predstavil zagate socialne države in se zavzel za racionalizacijo servisa socialne države pri nas. Eden od komentatorjev pod člankom, je glavni usmeritvi Sušnikovega članka nasprotoval z … Beri dalje
V povezavi z migrantsko oziroma begunsko krizo v Evropi se pri nas v minulih dneh soočamo še z enim velikim političnim problemom, ki se je v javnosti udomačil s poimenovanjem »sovražni govor«. Javni in politični diskurz o »sovražnem govoru«, kakršnemu smo trenutno priča v Sloveniji, je dolgoročno veliko nevarnejši kot vse dogajanje okrog migrantov v Evropi.
Skrajni čas je, da si zastavimo vprašanje, kako to, da je bilo tako malo truda vloženega v iskreno prizadevanje za to, da bi ta država zrasla na temeljih, ki bi bili vsaj približno skupni vsem njenim državljankam in državljanom. In čemu pravzaprav služi obkladanje tolikšnega števila sodržavljanov, ki si drznejo na svoj način izraziti strah pred nedoumljivo preizkušnjo, s fašisti in rasisti?
Ker večina ljudi vstopa v zveze in zakon tako, da se najprej zaljubijo v drugega, posledično razočaranje naredi nadaljnjo usodo teh zvez nepredvidljivo. Različni statistični podatki prikazujejo, da je naš model izbiranja čustvenega partnerja na osnovi zaljubljanja neuspešen. Kljub temu zaljubljanje še kar naprej kolektivno mistificiramo in slavimo kot visoko življenjsko vrednoto.
Propaganda na plakatu je le še eno vsiljevanje ideologije spola kot neke sorte nove uradne ideologije, čeprav smo se komaj, pa ne še čisto, izvili iz totalitarne »uradne ideologije«, komunizma. Je pa res, da je ideologija spola naravna naslednica levičarskega totalitarizma, ki z zlorabo države in zakonodaje vsiljuje svoje arbitrarne poglede.
Z vstopom v leto 2016 se je v sirskem Aleppu začelo intenzivno bojno delovanje vladnih sil in ruskega letalstva proti upornikom. V mestu je aktivna Jezuitska služba za begunce (JRS – Jesuit Refugee Service), kakor … Beri dalje
V Sloveniji smo prevzeli splošno prepričanje, da je država tista, ki nosi odgovornost za usodo posameznika. Vzela si je na svoja pleča skrb, da namesto nas poskrbi za vse tisto, kar se nam lahko zgodi in pri tem uveljavlja ideal povprečja. Prepričanje smo razširili v tri ključne smeri: v davčno politiko, v izgradnjo vsemogočnega državnega in javnega sektorja ter končno v proizvodnjo predpisov.
Dotaknil se bom še ene Titove prevare, ki osvetljuje nekatere njegove značajske značilnosti in pojasnjuje, nekatere njegove odločitve. Peter Batty navaja, da je bil vnuk tlačana. Ta podatek ni točen, je del velike prevare. Te svoje trditve ne morem opreti na arhivsko gradivo in jo opiram na pripovedi mojega očeta, ki je Tita, takrat še Jožo Broza, poznal od najzgodnejših otroških let.
Scruton je kritičen do Žižkove popustljivosti do marksističnega revolucionarnega nasilja, zlasti do njegovih razlikovanj med nacističnimi koncentracijskimi taborišči in sovjetskimi gulagi. Edini namen Badioua in Žižka naj bi bil promocija niča, ničesar, za kar pa zahtevata odsotnost vsake kritike; nič, ki hkrati nudi odrešenje vsem, ki ga zagovarjajo.
Luka Lisjak Gabrijelčič: “Prevladujeta nelagodje in posnemanje preživelih vzorcev, ki so za sodobno demokratično družbo pogosto pregrobi in tudi žaljivi. V pluralni družbi takšna poenostavljanja rojevajo odpor, s čimer gojenje javnega spomina izgublja svoj pomen in postane orožje za politično obračunavanje.”
Vsako drugo postno nedeljo poslušamo evangeljski odlomek o Jezusovi spremenitvi na gori, ki ima bogato sporočilo ne samo za naše postne, temveč tudi za življenjske boje. V življenju vidimo kar malo preveč črno, ko pridejo … Beri dalje
Kaj mislite, ali obstaja “ljubezen na prvi pogled”? Tisti, ki so sposobni dobro razlikovati ljubezen in zaljubljenost, povedo, da lahko obstaja zaljubljenost na prvi pogled, nikakor pa ne ljubezen na prvi pogled. Ker imamo lahko radi samo tisto osebo, ki smo jo poprej dobro spoznali in sprejeli.
Ponekod bi radi naredili preteklost črno-belo, pri nas pa črno in rdečo. In črna in rdeča se v našem družbenem kontekstu zelo slabo mešata. Rdeča zvezda, rdeč komunisti, črni kleriki, črni oz. beli belogardisti, domobranci, ki so tudi črni. Ko na trenutek pomisliš, da so se stvari pomirile, spet udarijo.
Nadaljevanje prispevka Presneta Poljska! (I.) Liberalna »demohisterija« Poljska liberalno-demokratična struja se je po zmagi konzervativne demokracije poslužila grobe »bruharije« o nekakšni okupaciji državnih medijev kot »nevtralnih« zaščitnikov poljskega »demokratičnega raja«, o nepravnem poseganju v poljsko ustavo … Beri dalje
Kot katoličanu iz Slovenije in srednje Evrope z zgodovinsko izkušnjo, kakršna je pač temu prostoru lastna, se mi zdi simbolno sporočilo nedavnega srečanja med papežem Frančiškom in patriarhom Moskve in vse Rusije na havanskem letališču pod egido komunističnega samodržca Raula Castra čista katastrofa. Spoštujem občutja tistih, ki jim omenjeni dogodek predstavlja znamenje upanja in veselja, a mene njegova inscenacija navdaja z bojaznijo pred vnovičnim zdrsom cerkvenega vodstva v flirtanje z avtoritarnimi režimi.
Rusija je iz slovenskega gledišča precej drugačna kot iz poljskega. Prepričan sem, da bi večina Slovencev ob vprašanju »Ali se bojite ruske okupacije?« odgovorila negativno, kar pa za Poljake ne drži. Na Poljskem so se pojavili glasovi, da je Putin v Sloveniji našel svojega novega zaveznika. Pri njih si kaj takšnega ne bi mogli zamisliti niti v sanjah, saj so bili prav Poljaki najostrejši nasprotnik nedavnega ruskega vmešavanja v notranje politične zadeve Ukrajine.
“Kaj pa če nisi fajn in imaš težave? Pozabljamo, kako krhki smo navsezadnje. To misel izrivamo in nismo sposobni dojeti vrednosti trpljenja in se z njim soočiti. Naučiti se moramo spoprijemati s trpljenjem. Življenje brez trpljenja je morda samo teoretična možnost, praktično pa je to nemogoče.”
Ko sem pred časom na informativnem dnevu ene od treh zasebnih osnovnih šol (toliko o pluralnosti izbire) poslušal ravnateljico, da morajo starši tam vpisanih otrok še vedno plačevati 15 % stroškov za izvajanje državnega programa … Beri dalje
Zaradi agresivnega sekularizma vlada v Sloveniji popolna religijska nepismenost na vseh področjih od šolstva do medijev. Ljudje zaradi nje sledijo predsodkom, stereotipom in klišejem, ki povsem izkrivljajo stvarnost. Tako so npr. tisti, ki o religiji zares nič ne vedo, zase prepričani, da so zaradi tega napredni, verujoče pa razglašajo za zaostale in neumne.
V evropski in slovenski javnosti ter v medijih je begunski val, ki je v zadnjih dveh treh letih pljusknil v Evropo, razumljen kot nekaj popolnoma spontanega. Tega splošnega mnenja ne delim, saj mislim, da je zgrešeno. Prepričan sem, da je begunski val, ki vstopa v Evropo po balkanski poti, dobro vodeno in usklajevano gibanje, ki ima za cilj izvajati pritisk na Evropsko unijo.