V povezavi z migrantsko oziroma begunsko krizo v Evropi se pri nas v minulih dneh soočamo še z enim velikim političnim problemom, ki se je v javnosti udomačil s poimenovanjem »sovražni govor«. Osebno sem prepričan, da je javni in politični diskurz o »sovražnem govoru«, kakršnemu smo trenutno priča v Sloveniji, dolgoročno veliko nevarnejši kot vse dogajanje okrog migrantov v Evropi.
Naj uvodoma razjasnim, da se v prispevku ne bom opredeljeval do migrantske problematike, ne z vidika varnosti in ne s človekoljubnega vidika. Migrantsko vprašanje je zgolj platforma mojemu osnovnemu cilju, t.j. stopiti v bran mojim temeljnim ustavnim pravicam in svoboščinam. Zato prispevek tudi pišem v prvi osebi. Temu dodajam še, da se do sedaj nisem javno opredeljeval do migrantske problematike in nisem sodeloval na nobenem tovrstnem javnem zboru. Ker zaupam vladi in parlamentu, da bosta v okviru svojih pristojnosti in zakonodaje to problematiko reševala s splošno dobro.
Moje osebno opažanje je, da slovenska politična in ideološka levica ter anarholiberalci že dalj časa z uvajanjem diskurza o »sovražnem govoru« grdo zlorabljajo slovenski javni in politični prostor. Tako imenovani »sovražni govor« postaja eminentno politično orodje levičarjev in anarholiberalcev na vseh družbenih in celo osebnih področjih, kjer se srečata politika in ideologija.
Mislim, da mi ni potrebno posebej navajati dogodkov ali okoliščin, ki so pri nas privedle do zaskrbljujoče javne (politične in medijske) razprave o svobodi govora. Lep primer za to sta nedavni referendum o družinski zakonodaji in trenutna migrantska problematika. V obeh primerih je tako imenovani »sovražni govor« postal politični pertpetuum mobile levičarjev in anarholiberalcev. Z opredeljevanjem nasprotnih stališ, kot so njihova za sovražni govor, so se slovenski levičarji samooklicali za edine varuhe človekovih pravic. Kakšna zloraba!
To kar nam dnevno servirajo mediji, predvsem pa levičarske ter anarholiberalne skupine in posamezniki je nedemokratično, povsem nesprejemljivo in obsodbe vredno. Neprestano obtoževanje in javno etiketiranje posameznikov, ki demokratično izražamo svoje politično stališče z rasisti, nacionalisti, populisti, nedemokrati, ksenofobi in ne vem, s čim vse, in to zgolj zato, ker ne sledimo levičarskemu in anarholiberalnemu mainstreamu, je preseglo vse meje dobrega okusa in politične korektnosti.
In kje so levičarji in anarholiberalci tokrat odkrili »sovražni govor«? Na zborovanjih proti nastanitvi/ naselitvi migrantov v Kidričevem, Šenčurju, Kranju, Logatcu, Vrhniki in Ljubljani. Kolikor vem na nobenem od javnih protimigrantskih shodov ni bilo nasilja nad migranti ali komerkoli drugim, javnih pozivov na linč, pozivov po nasilni menjavi aktualne oblasti ali drugačnega kršenja slovenske zakonodaje. Šlo je za demokratično izražanje političnega prepričanja in stališč do migrantske problematike ter ravnanja aktualnih slovenskih in EU oblasti s tem v zvezi. In pri tem je s stališča svobode vesti, govora in združevanja povsem vseeno ali je to levičarjem in anarholiberalcem všeč ali ne. Kdo pa so oni, da bi moral jaz svoja politična stališča in vrednote ravnati po njih?
Vendar ne, levičarji so ta zborovanja, pod pretvezo »sovražnega govora«, izkoristili za odkrit poziv k prepovedi izražanja drugačnih stališč, kot so njihova. Levičarji in anarholiberalci javno pozivajo k prepovedi shodov drugače mislečih, javno pozivajo k kaznovanju »sovražnega govora« po njihovi meri, k redefinicijo »sovražnega govora«, ki bo ustrezala njihovim potrebam, javno pozivajo k zasmehovanju drugače mislečih, itd.
Zavedam se, da svoboda govora ni absolutna. Vendar se v primeru omenjenih shodov lahko pogovarjamo izključno o kulturi govora, o (ne)primerni ikonografiji, o (ne)sprejemljivih moralnih stališčih, o (ne)empatiji, itd. Nikakor pa ne moremo in ne smemo pod vprašaj postaviti svobode vesti, svobode izražanja in pravice do zbiranja in združevanja teh, ki so se javno opredelili do aktualne družbene problematike. Levičarji in anarholiberalci pa žal počno ravno to!
Tako kot se sam ne strinjam z večino levičarskih in anarholiberalnih stališč do družbenih vprašanj, vendar jih spoštujem, zahtevam, da tudi levičarji in anarholiberalci spoštujejo moja politična in ideološka stališča ter zavzemanje za ohranjanje tradicionalnega slovenskega načina življenja. Brez vsiljenega multikulturalizma, relativizacije narodne pripadnosti ali razvrednotenja tradicionalnih vrednot.
Nek predstavnik Združene levice, Mirovnega inštituta, Sveta za odziv na sovražni govor, Alternativne akademije ali novinar tednika Mladina oziroma katerekoli levičarske in anarholiberalne (od vlade financirane) nevladne organizacije zaradi svoje politične in ideološke provenience nima prav nobenih pravic več kot jaz ali kot sleherni drugače politično in vrednostno opredeljen posameznik iz Kidričevega ali Šenčurja. Slovenski levičarji in anarholiberalci pač niso etalon, merska enota za določanje demokratičnosti slovenske družbe ter nimajo prav nobene pravice določati kdo v tej državi lahko kaj govori in kaj ne, kdo ima v kakšni zadevi prav in kdo ne, kdo je pravi in kdo ne. Celo marksistični filozof in levičarski ideolog Slavoj Žižek je pred časom izjavil, da prezira levičarsko “fancy” človekoljubnost.
Sicer pa izvolite spoštovani levičarji in anarholiberalci. Če ste zares tako globoko prepričani, da je v državi potrebno prepovedati drugačno razmišljanje, govorjenje in združevaje od vašega in ga sankcionirati, potem to naredite zakonito in ne z ideološko revolucijo. Verjamem, da dobro poznate 16. člen ustave, ki vam s tem v zvezi nalaga: »…določene človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.«. Torej, razglasite izredno stanje ali celo vojne razmere in mi zakonito omejite moje pravice in svoboščine. Pri tem pa bodite pošteni in vesoljni Sloveniji jasno obelodanite, da izredne razmere razglašate zato, da boste lahko utišali politične in idejne nasprotnike. In ne sklicujte se na lažno, sprevrženo pretvezo zaščite človekovih pravic migrantov oziroma katerihkoli manjšin.
V nasprotnem primeru pa vas vljudno prosim, da se prenehate obregovati v moje politično prepričanje, vrednostne opredelitve in moje družbeno življenje. Do mojega načina imam vso pravico, kot vi do vašega. O vsem se lahko pogovarjamo in soočamo stališča, vendar z argumenti in civilizirano. Na pa na način zasmehovanja, žaljenja, omalovaževanja ali celo z grožnjami po kaznovanju in nedemokratični spremembi zakonodaje po vaši meri. Kar je vaša praksa že kar nekaj časa. Ker vam sploh ne gre za skrb in prizadevanje za odprt javni prostor. Nasprotno, povsem brezsramno izkazujete popolno nerazumevanje demokratičnosti javnega prostora z vidika svobode vesti, govora in združevanja. Še več, levica brezkompromisno zahteva, da je ta prostor samo njen, tak kot ga razume ona. Vse kar ni v njenem kontekstu pa razglasi za nepravo, neprimerno in vredno obsodbe.
Vendar imam kot pošten državljan Republike Slovenije možnost in pravico jasno in glasno povedati ter zagovarjati svoje stališče do katerega koli družbenega pojava v svoji domovini. Svoboda vesti, svoboda izražanja ter pravica do zbiranja in združevanja so moje z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tega mi nima pravice kratiti ali prepovedovati nihče; ne oblast, ne posamezne politične ali vrednostne skupine, ne mediji in ne posamezniki. Teh pravic in svoboščin si tudi ne pustim odvzeti. Zanje si bom prizadeval in jih branil vedno, povsod in v vseh okoliščinah, jih priznaval vsem in nasprotoval vsakomur, ki bi neupravičeno in nezakonito posegel vanje.
Zato sem dvignil glas proti poskusom slovenske politične levice in anarholiberalcev, da bi zaradi njihovih dnevnopolitičnih hotenj in potreb omejili moje temeljne človekove pravice in svoboščine. Zato tudi upravičeno pričakujem, da bo aktualna slovenska oblast zavarovala moje (in sleherne državljanke in državljana Republike Slovenije) ustavne pravice in svoboščine.
