Razumevanje demokracije in svoboda govora v Sloveniji

Nedavno je izšla knjiga avstrijskega politologa Antona Pelinka, ki obravnava pojem fašizem, s podnaslovom »O samovolji političnega izraza«, v kateri opozarja na zlorabo tega izraza kot tudi izraza antifašizem. Tej zlorabi smo priča seveda tudi v Sloveniji. Pelinka navaja, da je »vsakodnevno obmetavanje z obtožbami fašizma in priznanji antifašizma namenjeno pridobivanju točk v vsakdanji politiki. To ne krepi zmožnosti demokracije, da se brani, temveč jo celo slabi; tudi zato, ker vse, kar se imenuje antifašistično, ni nujno demokratično – tako kot ni vse, kar se pretvarja, da je demokratično, zares demokratično.« Spomnimo se samo, da se je Vzhodna Nemčija imenovala Nemška demokratična republika, dejansko pa je imela totalitarni sistem, ki bi ga lahko v širšem pogledu imenovali fašistični.

V Sloveniji je trenutno na oblasti gibanje z zvenečim imenom Svoboda, ki pa ima očitno popolnoma zgrešeno predstavo o tem, kaj pomeni fašizem oz. antifašizem, kar kaže tudi na popolno nepoznavanje zgodovine. Iz tega sledi, da tudi nimajo prave predstave, v čem se razlikujeta demokracija in fašizem oz. kaj pomenita pojma demokracija in svoboda. Kot se lahko skoraj vsak dan prepričamo, če sledimo sejam parlamenta oz. poslušamo izjave različnih predstavnikov vlade, prevladuje mnenje, da je demokracija vladavina večine in da je zato večini dovoljeno vse. Očitno je dovoljeno tudi to, da se nekomu prepreči, da zasede določeno funkcijo. Z drugimi besedami, prevladuje mnenje, da lahko trenutna politična večina v parlamentu, ki je sedaj na vladi, kot z buldožerjem povozi vsa drugačna mišljenja, stališča in dejanja. Predočimo si, kako se odvijajo aktualne debate v parlamentu, ko predsedujoči iz vrst koalicije neprestano jemljejo poslancem besedo z argumentom, da to, kar govorijo, ni tema debate oz. da je vsaka ostra kritika sovražni govor. Na strani pustimo, da se ne znajo spodobno obnašati, da so arogantni in pogosto žaljivi. Diskurz v parlamentu se omejuje z izrednimi sejami, po hitrem postopku, brez poglobljene diskusije se sprejemajo zakoni. To je seveda tudi zloraba poslovnika. Z vsem tem se krši eden od temeljnih postulatov demokracije. Parlament bi moral nuditi širok prostor za izmenjavo zelo različnih mnenj in stališč, seveda pa bi bilo dobro, če bi tudi drugje prišlo do izmenjave mnenj, vendar je v Sloveniji zelo razširjena praksa, da se z nasprotnimi mnenji politiki (velja tudi za zgodovinarje) nočejo soočiti.

Večina v parlamentu ne bi smela omejevati temeljnih pravic, med njimi tudi ne svobode govora. Spomnimo se, da sta Mussolini in Hitler v določenem času vladala z veliko podporo ljudstva in vendar ne moremo trditi, da sta bili Mussolinijeva Italija in Hitlerjeva Nemčija demokraciji. Demokratične ureditve namreč vsebujejo tudi omejitev vladavine večine. Demokracija torej ne pomeni samo vladavino večine, pomeni prav tako spoštovanje manjšine. Posamezniki in manjšine imajo univerzalne, neodtujljive pravice, ki so zapisane v ustavah demokratičnih držav in v številnih mednarodnih kodeksih, ki seveda veljajo tudi v Sloveniji. Demokracija sloni na političnem pluralizmu in pokaže svojo moč, ko v smislu Churchilla prizna, da je polna napak. Winston Churchill je mnogokrat citiran, ker je izjavil, da demokracija ni posebno dobra oblika državne ureditve, ampak da je najboljša od vseh, ki jih pozna.

Obstaja velika nevarnost, da se po tridesetih letih vračamo nazaj v smeri enoumja. Pravkar je bil sprejet zakon o RTV, sledi sicer referendum, ki pa mora doseči določen kvorum. Sedaj, ko se končno po malem poročanje RTV nekoliko spreminja, ker se tudi v informativnih oddajah nekoliko bolj spoštuje načelo audiatur et altera pars (Naj se sliši tudi druga stran), tako vodenje oddaj seveda ne ustreza vladajočim, ki skušajo vsako mišljenje, ki odstopa od njihovega, zatreti v kali. Še vedno pa se pri RTV krši načelo, da je potrebno enake primere obravnavati po enakih kriterijih, različne pa po različnih. Novi zakon v svetih zavoda RTV ne upošteva  pravic gledalcev in poslušalcev, civilne družbe, katerih predstavniki bodo, če bo zakon prišel v veljavo, sedeli v svetih zavoda, pa so izbrane tako, da bo politika pod krinko depolitizacije lahko povsem prevzela javni zavod. Preprečiti ali pa vsaj omejiti se skuša delovanje privatnih medijev in neposlušnih novinarjev, ki so kritični do trenutne vlade. Kam to pelje, lahko nazorno spremljamo v Rusiji in na Kitajskem. Nekateri zagovorniki sedanje koalicije ne skrivajo simpatije do takih oblik vladanja. Privatni mediji in novinarji, ki poročajo v njihovem smislu, pa so nedotakljivi. Eden od osnovnih kazalcev, ali je neka država demokratična ali ne, je tudi dostop opozicije do medijev. Ima opozicija v Sloveniji priložnost, da jo državljani slišijo? Trenutno je tako, da je pretežna večina medijev levo usmerjena, tudi RTV, čeprav se tam očitno počasi nekaj spreminja, kar pa je po mnenju vladajočih in nekaterih tam zaposlenih novinarjev potrebno že na začetku zatreti.

Naloga novinarja naj bi bila kontrola politike, ne pa propaganda za določeno politično opcijo. V Sloveniji pa je večina levih novinarjev nekritično vedno na strani levih in levosredinskih strank – ne glede na to ali so te stranke na vladi ali v opoziciji. Posebno pa pade v oči, da so nekateri novinarji, ki so celo kandidirali na volitvah, do volitev nastopali v informativnih oddajah kot »neodvisni«, »nepristranski«, dejansko pa so brez sramu navijali za določeno politično opcijo ali celo bili kandidati določene stranke. Po volitvah so potem zasedli poslanske stolčke (ali celo vladne) in sedaj so najglasnejši med tistimi, ki hočejo zatreti drugače misleče novinarje oz. medije. Tukaj prevladuje še vedno miselnost časov, ki so za nami.

Poročanje novinarjev, posebno na javni RTV, bi moralo biti neodvisno, politično nevtralno in uravnovešeno. Seveda je na prvem mestu potrebno izpostaviti resnicoljubnost. Dolžnost vsakega novinarja, ki se drži načel stroke je, da dejstva, ki jih širi, temeljito preveri in da je pri tem pošten in odprt. Informacij ne sme ponarejati ali prirejati tako, da ustrezajo zgodbi, ki si jo je že vnaprej zamislil. Če primerjamo na primer Slovenijo z Nemčijo, ugotovimo, da so tudi v Nemčiji posamezni novinarji kršili novinarski kodeks, čeprav ne tako očitno kot v zadnjem času pri nas, še za manjše zdrse se je sprožila preiskava (npr. trenutno na nemški javni televiziji ARD).

V Sloveniji smo tudi priča čistkam, ki nas vračajo v »mračne čase« pred letom 1990. Takih čistk, ki jih vladajoči izvajajo brez vsakega sramu, čeprav so pred volitvami zaradi veliko manjših zamenjav ostro kritizirali prejšnjo vlado, v samostojni Sloveniji še ni bilo. Normalno je, da nova vlada, da lahko učinkovito deluje, zamenja določene funkcionarje, sedanja vlada pa zamenjuje vse povprek ljudi na vodilnih položajih na vseh mogočih pozicijah, uradih, podjetjih, znanstvenih inštitucijah itd., ker so politično nevšečni ali preveč nevtralni ali pa so imeli smolo, da jih je imenovala prejšnja vlada. Popolnoma vseeno je, ali so bili odstranjeni tudi strokovnjaki, ki so na svojem delovnem področju bili izredno uspešni. Zamenjujejo brezkompromisno, čeprav sami nimajo ustreznih ljudi. Da vladi tudi samostojna Slovenija ni posebna vrednota, kaže namen, da se Muzej slovenske osamosvojitve ukine oz. združi z Muzejem novejše zgodovine – in s tem, podobno kot v drugih primerih, odstrani neljubi vrh.

Pouk o tem, kaj pravzaprav pomeni demokracija, kako jo je potrebno spoštovati in varovati, je v Sloveniji več kot potreben. Politika tukaj nosi posebno odgovornost.