Če čustvo zaljubljenosti izvira iz idealiziranja druge osebe in je kot tako drugačno od čustva ljubezni, ki izvira iz čustvenega povezovanja, potem lahko jasno sklepamo, da ni treba pričakovati avtomatskega premika iz zaljubljenosti v ljubezen. Čeprav zaljubljenost ni prvi korak k ljubezni, je lahko prvi korak v ljubezensko zvezo. Odrasli ljudje vemo, da v realnosti ne obstajajo idealni partnerji. Zato je zaljubljena oseba po pravilu prej ali slej, bolj ali manj razočarana nad drugim, tako da lahko rečemo, da je zaljubljenost vedno prvi korak razočaranja.
Ker večina ljudi vstopa v zveze in zakon tako, da se najprej zaljubijo v drugega, posledično razočaranje naredi nadaljnjo usodo teh zvez nepredvidljivo. Različni statistični podatki prikazujejo, da je naš model izbiranja čustvenega partnerja na osnovi zaljubljanja neuspešen. Kljub temu zaljubljanje še kar naprej kolektivno mistificiramo in slavimo kot visoko življenjsko vrednoto.
Izhajajoči iz dejstva, da je model izbiranja z zaljubljenostjo neuspešen, lahko postavimo dve pomembni vprašanji: Kako preseči zaljubljanje? Kako naj potem izbiramo partnerja, če ne na osnovi zaljubljanja?
V psihoterapevtskem delu z osebami, ki so nesrečno zaljubljene v nekoga, ki jim ne vrača naklonjenosti, dostikrat uporabimo tehnike odljubljanja. Osebo, ki idealizira konkretnega drugega človeka, vodimo, da si ga začenja zamišljati v takih situacijah, ki bodo v njej ustvarjale nasprotna in odbojna čustva. Tako je mogoče uničiti idealizacijo in zaljubljenost v konkretno osebo, ne pa sposobnosti zaljubljanja te osebe v bodoče. Kako doseči, da se človek ne bi več zaljubljal?
Čustvo zaljubljanja je posledica tega, da nekdo veruje v ideal, da mu bo drug človek kot pravi partner prinesel veliko ljubezen in večno srečo. To, da spajamo dve veliki vrednoti, ljubezen in srečo, v eno super vrednoto, omogoča nastanek zaljubljanja.
Kljub vsem dokazom, da model izbiranja na podlagi zaljubljenosti pogosto vodi v neko obliko ljubezenske nesreče namesto sreče, se ga mnogi krčevito oklepajo in ga branijo, verujoči (prepričani), da bi bilo življenje brez sposobnosti zaljubljanja zasnovano na preračunljivosti, brez čustev in “brez kemije«. To bi bilo res, če bi bila zaljubljenost edina oblika velike privlačnosti, ampak je zaljubljenost v resnici samo ena od oblik. Obstaja namreč veliko različnih razlogov, zaradi katerih eno bitje močno privlači drugo bitje.
Oseba, ki ne idealizira, ki dobro vidi realnost, ki realistično opazuje sebe in partnerja, ne izgubi sposobnosti doživljanja intenzivne privlačnosti. Iz besede »privlačnost« izhaja mnogo različnih pomenov in psiholoških mehanizmov. Ne samo tistih zdravih, ampak predvsem tistih drugih, ki tako kot zaljubljenost vodijo v ljubezenski neuspeh. Dokler jih bolje ne spoznamo in ne poimenujemo, ostajamo v nekem stanju ljubezenske nepismenosti.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
