Čustva kot ustvarjalci stanja posameznika
Ob spremljanju Arene na RTV Slovenija v nedeljo, 18. septembra (ob 20h), se mi je še posebej vtisnil nastop Mojce Šetinc Pašek. Predvsem se me je dotaknilo njeno hudo sovraštvo do vseh, ki ne mislijo tako, kot ona misli. To me je spomnilo na to, da to ni značilno samo zanjo, temveč za mnoge privržence totalitarizma. Pri tem sami sebe zmeraj ocenjujejo za izjemne demokrate, vse druge, ki samo malo odstopajo od njihove predstave, kako naj bi nekdo razmišljal in deloval, pa za nevarne demokraciji. Pa uporabimo malce behavioristke (psihosociologije) in fizike in poskusimo o tem nekaj reči.
Čustva so za vsakega posameznika zelo pomembna. Nekateri s(m)o bolj, drugi manj čustveni. Obstoj čustev, ki jih običajno pripisujemo samo človeku, jih pa vseeno pogosto lahko posamezniki odkrijejo ali pa ne priznavajo tudi pri živalih, zaznamuje specifična čustvena stanja posameznika. Tu so predvsem znana naslednja stanja: potrtost, bes, sovraštvo, ljubezen, vzhičenost, žalost, veselje ipd. Poleg samega stanja je pomembna komplementarnost stanj. Tipična komplementarna stanja so: potrtost-vznesenost, žalost-veselje, še posebej pa ljubezen-sovraštvo ipd.
Fizikalne zakonitosti marsikaj pojasnijo
Če bi si poskušali to ponazoriti fizikalno, lahko to komplementarnost vidimo kot dve skrajni legi na nihalu. Na eni strani ravnovesne lege je npr.: potrtost, na drugi strani pa vznesenost. Tu je izjemnega pomena tudi amplituda (odmik od ravnovesne lege) oz. intenzivnost posameznega stanja. Najlaže to razumemo na primeru močne ljubezni oz. hudega sovraštva. Pogosto pravim, da je poroka iz ljubezni nekaj podobnega kot ustanovitev d. o. o. s prijateljem po petih popitih mericah piva (ali litru vina). Takrat je vse super, takrat vidimo samo pozitivne stvari, pred nami ni nikakršnih ovir ipd.
Skratka vse je naj naj naj in možnost za neuspeh ne obstaja (1). Nato pa se zjutraj zbudimo oz. kmalu ugotovimo, da pa vendarle vse ni tako idealno. Večja ko je ljubezen oz. bolj, ko nam je zamegljen vid, hujša je streznitev. Naše stanje (zaljubljenosti ipd.) oz. amplituda na našem nihalu pada. Hitrost spremembe stanja pa se proti ravnovesni legi (2) povečuje in se ne ustavi na ravnovesni legi. Pogosto ne pride do streznitve, temveč se požene nihalo naprej proti naslednji skrajni legi (3) – sovraštvu. Za lažje razumevanje je to prikazano na skici ob strani.
Samo razumevanje fizike ne omogoča razumevaje ravnanja posameznika
Ker pa življenje ni tako enostavno, kot je fizika, se zgodi še nekaj. Zaradi nesposobnosti samorefleksije in posledično nepriznavanja kakršnekoli osebne krivde, in če je to pri obeh partnerjih (v zakonu), se sovraštvo samo še poglablja in nato služijo odvetniki, zgubljajo pa vsi udeleženci spora, še najbolj pa pri tem (vsaj na začetku) povsem nedolžni: otroci. Starši imamo pri tem lahko tudi veliko masla … Tukaj je nekaj že jasno: ljubezen je večinoma kratkotrajno stanje (med se poliže, skorja pa ostane), sovraštvo pa je mnogo trajnejše in se s časom samo še poglablja. Sovraštvo pa so zelo slaba očala, ki nam ne omogočijo izboljšave vida, ampak povzročajo vedno slabši vid. Zato tudi pravimo, da skrajno stanje (tudi zaljubljenost) zamegli vid.
Osebnostnih lastnosti ni mogoče spremeniti, nam pa marsikaj pojasnijo
Sedaj pa še nekaj behavioristke. Vsak človek je osebnost zase. Ne glede na to kako se osebnost definira (Robbins govori o 16 parih osebnostnih lastnost: npr. natančen-površen ipd.), velja, da se osebnost težko ali pa sploh ne spreminja. Spreminjajo se lahko vrednote in verovanja. To izvirajo predvsem iz socialnega okolja, najpomembnejša je družina (od tu rek: jabolko ne pade daleč od drevesa), medtem ko so osebnostne lastnost bolj genetskega izvora. To se sicer ne sklada z ljubitelji teorije gender (socialne teorije spola), ampak o tem s skrajnimi feministkami (in njihovimi sledilci) nima smisla debatirati.
In kaj imajo osebnostne lastnosti z na začetku opredeljenimi čustvenimi stanji? Predvsem je pomembna intenzivnost čustev, ki je tesno povezana z osebnostnimi lastnostmi. Ljudje, ki hitro eksplodirajo, lahko ustvarjajo izjemno skrajna čustva, vendar se hitro vrnejo v prvotno stanje. Introvertirani oz. posamezniki, ki ne kažejo čustev, pa ta stanja lahko močno poglabljajo in na koncu to izbruhne kot hudo sovraštvo in zamera. Zamero je zelo težko preseči.
Krščanski nauk nam omogoča preseganje sovraštva in zamere z odrešujočim odpuščanjem
Ampak to je značilno za vse ljudi. Skupnost brez posega v to ne more dobro funkcionirati in le to onemogoča resen razvoj družbene skupnosti. In posega že od pradavnega časa po vzpostavljenih normah obnašanja oz. pravnih normah, ki so sankcionirale odklone od sprejemljivega obnašanja posameznika. Nekje bolj strogo, drugje manj strogo. Vendar do večjega preskoka ni prišlo pred vzpostavitvijo inštituta odpuščanja, ki ga uvede Jezus Kristus, ko nam je podal ekumensko molitev (jo molimo vsi kristjani, ne glede na veroizpoved): Oče naš.
Pri kristjanih se predvsem poudarja ljubezen do bližnjega. Verjetno zato, ker se lepo sliši, težko pa se ljubezen do bližnjega udejanja v praksi. Mnogo zahtevnejša pa je sposobnost odpuščanja. Kljub pogosti zlorabi instituta odpuščanja, ki je uveljavljen pri kristjanih, pa vendarle velja, da je ukoreninjeno v krščanski vzgoji in potem v ravnanju povprečnega kristjana v vsakodnevni praksi. Tu ne gre toliko za spoved, kesanje in sprejem obhajila, temveč za vsakodnevno prakso. Da poenostavimo. Kristjani vseh veroizpovedi smo načeloma bolj blagi in manj zamerljivi. Pri kristjanih je sovraštvo kot temelj za vsakodnevno ravnanje veliko redkejše kot pri nekristjanih.
Pri ateistih so negativna stanja zelo pogost vzgib za delovanje
Pri posameznikih, ki niso vzgojeni krščansko, pa so sovraštvo in vsa druga negativna stanja (potrtost, žalost ipd.) kot temeljni vzgib za izvajanje aktivnosti veliko pogostejša. Ne smemo pozabiti, da pozitivna stanja (ljubezen, vznesenost, veselje ipd.) skorajda brezpogojno preidejo prek ravnovesne lege v negativna stanja. In tu nato pogosto ostajajo dolgo časa ali celo ves čas. Kaj to pomeni v vsakodnevni praksi, kot nestrokovnjak za psihologijo ne bom razpredal. Brez sposobnosti odpuščanja pa je nemogoče pričakovati, da bi nekdo v življenju bil sposoben spremeniti sovraštvo ali druga negativna stanja, v katera posameznik zabrede skozi življenjske preizkušnje, v pozitivna stanja (npr. ljubezen).
Svet nikakor ni črno bel. Takega vidijo predvsem zaslepljeni zaradi sovraštva. Tudi med kristjani so mnogi podvrženi negativnim stanjem (sovraštvu, potrtosti, žalosti ipd.), vendar jih je na splošno veliko manj kot pa pri ateistih, pri katerih negativna stanja prevladujejo. Ali je zaslepljenost zaradi sovraštva rdeča (internacionalni socialisti), črna, rjava (nacionalni socialisti) ali zelena (islamisti) ipd. ni pomembno. Vsi so si pri svojem ravnanju bili, so in bodo zelo podobni, če ne celo enaki, kar se tudi vidi zadnji agresiji Rusije nad Ukrajino. Tudi ko vidiš Svetlano Slapšak in njej podobne feministke, vidiš pri njih enak žar sovraštva do drugače mislečih. Velja za vse zagovornike frankfurtske šole, ki uničujejo vse, kar je ustvarilo krščanstvo skozi tisočletja.
Vse ideologije, ki temeljijo na sovraštvu, so si v izvedbi zelo podobna
Skrajna čustva, med katera zagotovo spada sovraštvo, nimajo nič skupnega z razumom. Zato z nekom, ki ga vodi sovraštvo, ni možno debatirati. Vse ideologije so nastale na osnovi sovraštva. Pri tem se v osnovni ideji oz. rdeči niti Marxov Komunistični manifest in Hitlerjev Moj boj ali Maova Rdeča knjižica ipd. med seboj bistveno ne razlikujejo. So samo strahoviti netilci sovraštva za sledilce ideologij. Krščanstvo, ki je s svojim pristopom k odpuščanju omogočilo razvoj zahodne družbe (o tem je napisana kopica izjemno kvalitetnih del), je zato za vse ateistične ideologije (ki so v resnici globoko verne ideologije, temelječe na sovraštvu) najhujši sovražnik.
Upam, da Slovenci preživimo sedanji val sovraštva
Večina teh ideologij se zaradi pristopa, ki temelji na sovraštvu do vseh, ki se ne uklonijo njihovi ideologiji, razleti v prafaktorje. Pri tem pa na žalost naredijo izjemno škodo. Upajmo, da bo krščanstvo preživelo, tako kot do sedaj, tudi sedanje izjemno agresivne ideologije. Svoboda kot tudi njej pridruženi derivati komunističnega (ali SZDL-jevskega) izvora izkazujejo izjemno mero sovraštva kot vzgiba za delovanje. Upam, da bomo Slovenci kot (krščanski) narod preživeli njihov sovražni napad na vse, kar je slovensko vključno s slovensko državo, ki smo si jo tako srčno in malce tudi srečno priborili pred tremi desetletji.
