Poljsko in slovensko dojemanje Rusije
Rusija je iz slovenskega gledišča precej drugačna kot iz poljskega. Prepričan sem, da bi večina Slovencev ob vprašanju »Ali se bojite ruske okupacije?« odgovorila negativno, kar pa za Poljake ne drži. Nedavni obisk Medvedjeva ob proslavi pri ruski kapelici na Vršiču, ravno v času najhujše krize v rusko-evropskih odnosih, se je zdel v očeh Zahoda nekaj neverjetnega. Tudi na Poljskem so se pojavili glasovi, da je Putin v Sloveniji našel svojega novega zaveznika. Pri njih si kaj takšnega nebi mogli zamisliti niti v sanjah, saj so bili prav Poljaki najostrejši nasprotnik nedavnega ruskega vmešavanja v notranje politične zadeve Ukrajine. Da bi bolje razumeli zakaj je tako, se je potrebno ozreti v preteklost poljskega naroda. Stoletja trajajoči napeti medsosedski odnosi, zaznamovani z vojnami, vstajami in političnimi trenji so v Poljakih ustvarili globok občutek nezaupanja do Rusije, ki se okrepi ob vsakokratnem ruskem razkazovanju vojaških »mišic«. A po drugi strani je Rusija »vredna poželenja« še zlasti za poljske podjetnike – predvsem zaradi svojega kolosalnega in nenasitnega trga. Tudi zato je nedavno poslabšanje političnih odnosov med slovanskima državama močno prizadelo njuno gospodarsko sodelovanje. Rusija je namreč na evropske ekonomske sankcije odgovorila s podobnimi povračilnimi ukrepi. Tako je tudi poljsko kmetijstvo iz evropskega vzhoda prejelo izredno boleč Putinov »udarec na gobec«.
Razplet ukrajinske krize
Pred nekaj meseci je ukrajinska kriza dobila malce bolj »zamrznjeno obliko«, zato se je tudi preteča ruska invazija v poljski soseščini vsaj začasno ustavila in se je mnogo »zelenih stričkov«, ki so zaključili svoje »partizansko urjenje na stepskih ravnicah«, rajši odpravilo reševat sirskega despota Asada. Tako se je strah pred nevarnostjo iz vzhoda malce polegel, a kljub temu se zdi nedavni preobrat v poljsko-ruskih odnosih pravcato presenečenje. Poljska namreč v svoji veliki sosedi na vzhodu ne vidi več svojega sovražnika, temveč v njej celo išče oporo in možnosti za sodelovanje. Je Poljska kar na lepem postala »dementna« in pozabila na svoje boleče zgodovinske izkušnje? Ali pa gre vzroke za spremembe iskati drugje?
Politični preobrat na Poljskem
Po osmih letih prozahodno usmerjene vladavine poljskih liberalcev, so se na zadnjih parlamentarnih volitvah zgodili pravcati tektonski premiki, saj je zatriumfirala »politika tradicionalnih vrednot« Jarosława Kaczyńskega in se nemudoma lotila obsežnih reform na področju medijev in sodstva ter menjave strokovnih kadrov na drugih pomembnih položajih v državi. Vse do nedavnega je dežela prvega slovanskega papeža veljala za pomembnega zaveznika ZDA in nemške proevropske politike ter bila pogosto razumljena celo kot »poslednji branik demokracije« na vzhodu. Njeno stališče je bilo tako zelo antirusko, da to ni povsem ugajalo niti Nemčiji, ki je na tihem pravzaprav ves čas upala, da do evropskih gospodarskih sankcij, dirigiranih s strani Washingtona ne bo prišlo. Obenem je bilo za Poljsko le še vprašanje časa, kdaj bo sprejela liberalne zakone po vzoru mnogih zahodnoevropskih držav in ZDA. Prav iz tega vzroka so bili že pripravljeni učbeniki, ki bi »gender trojanskemu konju« na široko odprli vrata v poljsko šolstvo. Z nedavno zmago konzervativnih političnih sil, pa je ta »svobodnjakarski projekt« padel v vodo, ali pa mu je vsaj krepko spodrsnilo in si od bolečega »padca« še lep čas ne bo opomogel. Ob tem se pojavlja vprašanje, zakaj so se Poljaki odločili za tako nenaden preobrat v svoji družbeno-politični stvarnosti, ki ima močan vpliv tudi na zunanjo politiko njihove države. Mnogi poznavalci situacije so mnenja, da so liberalni državniki razočarali zaradi številnih afer in svoje politične neučinkovitosti, drugi pa dodajajo tudi vpliv evropske gospodarske krize in strah pred »rusko nevarnostjo« v povezavi z ukrajinsko krizo.
Pomen evropske begunske krize
Med vzroki za politično-ideološki preobrat pa se prav tako omenja evropsko begunsko krizo, za katero se zdi, da še lep čas ne bo dočakala svojega epiloga, temveč se bo le še stopnjevala. Prvi veliki begunski valj se napoveduje že ob nastopu spomladanske odjuge. Pomanjkanje učinkovite rešitve, ki bi uredila nastale težave na ravni celotne regije, v ljudeh vzbuja strah. Kot odgovor na evropsko negotovost in bojazen pred »invazijo islamizma« se pojavlja iskanje rešitve nastalih težav na državni ravni, saj imajo Poljaki občutek, da so v njihovih rokah stvari bolj pod nadzorom. Tako naj bi »državne vajeti« v svoje roke prevzela močna nacionalna politika s katoliškim pridihom, ki v nasprotju z mehkužnim liberalnim »politikantstvom« nudi več gotovosti in trdnosti ter se je sposobna spopasti z izzivi sodobnega časa. Poljska se zapira pred množicami imigrantov, Nemci pa navkljub številnim protestom domačega prebivalstva še vedno ohranjajo politiko »na stežaj odprtih vrat« in dojemanje evropskih vrednot v smislu odprtosti in tolerantnosti, kar je lahko tudi posledica neslavne nacistične preteklosti in občutkov krivde za gorje 2. svetovne vojne. Na Poljskem in v preostalih državah Višegrajske skupine, pa se »evropske vrednote« dojema malce drugače, in sicer še zlasti kot nekaj kar je Evropo, kot jo poznamo danes, »ustvarilo« in jo ključno zaznamuje še v današnjem času. Ob tem gre navesti zlasti krščanske vrednote in z njimi povezano kulturno tradicijo. V skladu s tem prepričanjem je potrebno to »evropsko dediščino« ubraniti pred »invazijo zagorelih bradatih huliganov«, da ne bo izbrisana iz obličja Sveta: da ne bodo naše cerkve postale džamije, da ne bodo zasužnjili naših žena in jim nataknili burke ter da bomo lahko še naprej veselo jedli svinjino in jo poplaknili z dobrim pivom. Na Madžarskem takšen način razmišljanja potrjuje že sama ograja na njeni južni meji, Slovaki in Čehi pa pravijo, da razen posameznih kristjanov iz Bližnjega vzhoda, migrantov na domačih tleh ne želijo videti, na Slovaškem baje tudi zato, ker se »zaradi pomanjkanja džamij nebi preveč dobro počutili«. Zdi se, da Evropa nima nekega skupnega koncepta glede tega, kaj so »evropske vrednote«. Na evropskem vzhodu je sicer v splošnem mogoče opaziti tiho neodobravanje vsakršne »tujerodne invazije«, torej ne le tiste iz »planinskega raja raznih »stanov« Srednje Azije«, temveč vakršne, ki s seboj prinaša bistveno drugačne kulturne, rasne ali jezikovne »elemente«. To bi lahko pripisali vsiljevanju stalinizma ter nacističnemu rovarjenju v nedavni preteklosti, pa tudi drugim nevarnostim, ki so se zapisale v srednjeevropsko in vzhodnoevropsko zgodovino. Te kraje so si svoj čas lastili tako Nemci kot Avstrijci. Ogrožala jih je sultanova vojska. Ljudje teh krajev so trpeli zaradi plenjenja Džingis Khanovih konjeniških tolp, roparskih pohodov Krimskih Tatarov, okupacije Carske Rusije, boljševiško divjanje in še bi lahko naštevali. Vzhodnoevropski človek z izjemo Rusov, ni koloniziral drugih celin, marveč je bil sam mnogokrat žrtev brutalnega kolonializma. Prav zato doživlja mnogo večje občutke strahu in nelagodja, ko se v njegovem življenjskem okolju pojavijo »tujerodni elementi«, kot pa zahodnoevropski človek, ki je stoletja dolgo ošabno gospodoval nad »drugorazrednimi polljudmi »barvnih« celin«. Francozi, Angleži, Španci, Portugalci, Belgijci, Nizozemci, Danci, pa tudi Nemci in Italijani, so bili stoletja dolgo »gospodarji na plantažah z bičem v roki«. Oni so bili tisti, ki so mnogokrat uničevali in zatirali druge narode, čeprav stvari ne gre povsem posploševati, saj je bil na primer španski kolonializem manj rasistično obarvan od angleškega, kar dokazuje pogostejše mešanje Špancev s staroselci. V nasprotju z njimi se je vzhodnoevropski človek stoletja dolgo boril za svoj goli obstoj pred invazijo tujih zavojevalcev in se posluževal gverilskih taktik, da bi ubranil svojo družino, svojo vero in svojo zemljo, kar pa še ne pomeni, da ni prihajalo tudi do »notranjega kolonializma«, torej posameznih vzhodno in srednjeevropskih narodov nad drugimi. Tudi Poljaki so svoj čas zavojevali obsežne dele vzhodne Evrope poseljene z drugimi etnijami (npr. Ukrajinci).
Kdo v Zahodni Evropi se spominja Bitke na Kosovem polju, poljskih bojev s Turki na območju Ukrajine, ali pa izgube litvanske neodvisnosti ob delitvi njenega ozemlja med Rusijo in Prusijo? Kateremu zahodno-evropskemu »politokratu« iz Bruslja je to vsaj malo jasno? To zgodovinsko razliko med evropskim vzhodom in zahodom se je v preteklosti že večkrat dajalo v nič, še zlasti ob »posiljevanju« evropskega vzhoda z nekakšnimi »obveznimi kvotami« migrantov, kot da se Zahod nebi zavedal, da takšno ravnanje lahko v evropski prostor vnese še več razkola in dodobra zamaje skupne evropske politične temelje. Ta evropski »teater« nam lahko v bližnji prihodnosti postreže s pravcato geopolitično tragikomedijo. Tako se zdijo nemški medijski pozivi »da bi bilo Poljake treba prisiliti, da sprejmejo migrante«, prav pomilovanja vredni, pa naj imajo Nemci na Poljskem še toliko gospodarskih in drugih vzvodov, da to dosežejo. In če bi se to »posilstvo« že zgodilo, bi to le še bolj razkrojilo evropsko enotnost, kar se ob trenutnih britanskih prizadevanjih, da bi Otok izstopil iz Evropske unije, ne zdi nič kaj obetavno. Poleg tega bi negodovanje verjetno okusili tudi begunci na lastni koži.
»Vzhodnoevropsko« ravnanje se v resnici zdi »manj krščansko« in ni preveč podobno drži usmiljenega Samarijana, čeprav je sam papež nedavno pozval k sprejemanju migrantov po župnijah, a četudi bi evropski vzhod sprejel večje število prebežnikov, to nastalih težav nebi dolgoročno rešilo. Prav je beguncem pomagati, a si obenem prizadevati za končanje vojne tragedije in pomoč pri obnovi njihove domovine, ker integracije pri večini ni za pričakovati, razen s pomočjo kakšne represivne metode »pranja mozga«. Težave z migranti so in bodo, verjetno vse večje in večje. In kdo bo prevzel odgovornost zanje? Nemški politiki s »frau« Merkel na čelu, ali pa kakšni goreči bruseljski »politokratski« verniki globalistične in »multi-kulti« ideologije? Verjetno ne bo nikogar. Zahodne in druge elite so razmetale »Bližnjevzhodni peskovnik«. In kdo ga bo pospravil?
Drugi del prispevka boste na Časniku lahko brali v prihodnjih dneh.
