Presneta Poljska! (II.)

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Nadaljevanje prispevka Presneta Poljska! (I.)

Liberalna »demohisterija«

Poljska liberalno-demokratična struja se je po zmagi konzervativne demokracije poslužila grobe »bruharije« o nekakšni okupaciji državnih medijev kot »nevtralnih« zaščitnikov poljskega »demokratičnega raja«, o nepravnem poseganju v poljsko ustavo in poskusih totalitarnega prevzemanja poljskega sodstva, čeprav naj bi sama v nedavni preteklosti počenjala podobne stvari. »Kričanja« o domnevnih poljskih »fašističnih politikih«, »putinizaciji Poljske« ali celo »diktaturi«, pa so se kaj hitro nalezli tudi v tujini, še zlasti v Nemčiji, pa tudi ZDA in Britaniji, čeprav se slednja v zadnjem času malce spogleduje s Poljsko in celo prihaja do sodelovanja v povezavi z evroskeptičnimi nastavki britanske politike. In kakšna je druga plat zgodbe? Ko govorimo o poljski liberalni demokraciji se ne smemo ustaviti pri neki stranki ali posameznih politikih kot sta Tusk oziroma Komorowski, ker so pogosto zgolj marionete interesov iz ozadja, tako domačih kot tudi tujih. Liberalni politični struji je namreč po propadu komunističnega sistema uspelo doseči velikanski vpliv, še zlasti v medijskem prostoru.

Ob tem ne gre spregledati ene pomembne osebe, ki je pravzaprav nekakšen »epicenter« liberalnega političnega aktivizma na Poljskem – Adama Michnika. Gre za poljskega publicista in političnega aktivista, ki se je v zgodovino zapisal že v sivih stalinističnih časih, ko je bil priznani član gibanja Solidarnost. Tedaj je bil tudi preganjan in zaprt kot politično oporečen. Po koncu komunizma je ustanovil enega najvplivnejših tiskanih medijev na poljskih tleh-Gazeto Wyborczo, ki ima vse od poljske osvoboditve izpod »rdečega totalitarizma« ključen vpliv na javno mnenje v domačem okolju. Le-ta poljskemu bralcu sicer ponuja bogat repertoar kakovostnih člankov, a je hkrati zaznamovana z očitno politično in ideološko pristranskostjo, še zlasti antikatolicizmom. Tolikšnega hujskaštva proti duhovništvu in Cerkvi, kot veje iz mnogih objav omenjenega javnega občila, pri nas ni mogoče zaslediti. Obenem je zanjo značilno »prepevanje« slavospevov »v celofan transparentne publicistike zavitim« liberalnim vrednotam kot edinim »zveličavnim« in »pravičnim« ter kultiviranje ateizma kot nečesa naprednega in »razsvetljenskega« znotraj »zaplankane« poljske družbe, ki se še vedno »drogira« z religijo. In čeprav je v slovenskem prostoru zaznati kar precej »pljuvaštva« po vsem, kar je povezano z Institucijo, takšne »medijske ihte« kot jo ponujajo gospod Michnik in njegovi zvesti podrepniki, nisem opazil.

Resda je na Poljskem še vedno zaznati kar precej nezdravega klerikalizma, ki na mnoge deluje kot nekaj suhoparnega in neživljenjskega, pa se takšno blatenje s strani poljskih liberalnih krogov, zdi že kar malce »patološko« in odraža neugasljivo željo po tem, da bi »doktor« Michnik končno ozdravil svojo domovino vseh njenih kroničnih bolezni, še zlasti »pretirane religioznosti« in »nazadnjaštva«. Podoben odnos ima omenjeni urednik tudi do številnih politikov z bolj tradicionalnimi nazori, saj jih obtožuje nazadnjaštva, antisemitizma, šovinizma, netolerantnosti in še vsega drugega, kar spada v ta skupni koš »liberalnega rohnenja«, predvsem pa jih ves čas »oblagodarja« s posebej strupenim cinizmom, kar je sicer precej razširjen pojav v poljskem medijskem prostoru. Zakaj je omenjeni publicist tako zelo nastrojen do skoraj vsega »katoliškega« in »tradicionalnega« bi se dalo razložiti z njegovo osebno zgodbo, saj je po rodu poljski Jud. Tam na severu je še dandanes pri nekaterih katoličanih mogoče zaznati antisemitska čustva. Vsekakor so to le še posamezniki, saj se je odnos katoličanov do njihovih »starejših bratov v veri« tudi globalno že opazno izboljšal. Michnikova »medijska liberalna zajedljivost« bi lahko imela svoje korenine v neprebolelih občutkih zavrženosti in strahu njegovega rodu v preteklih desetletjih in stoletjih. Prav verjetno bi se bolj varno počutil znotraj »svobodnjaške« in bolj multikulturne poljske družbe, kot pa v družbi, ki stremi h kulturni »monolitnosti« in čislanju nacionalnih vrednot. Michnikovo medijsko »divjanje« pa se ne ustavlja zgolj pri »problemu pretiranega katolicizma«, marveč se zelo obsežno loteva še zlasti njemu neljubih konzervativnih politikov, ki so znani po svojem boju proti splavu, homoseksualnim zakonom in umetnemu oplojevanju žensk z metodo »in vitro«. Ta antikonzervativna gonja se v povezavi z nedavnim političnim zasukom na poljskih tleh le še stopnjuje, kar je mogoče povezati s frustracijami, ki jih preživlja nesrečna liberalno-demokratična srenja ob izgubljanju svojih vplivov v medijih in sodstvu.

Liberalna politika se počuti nemočno

Agresija, »renčanje« in razdražljivost so pogosti odzivi nekoga, ki se počuti ogrožen, ki preživlja agonijo. To je vsem poznana reakcija tako iz človeškega kot tudi živalskega sveta, zato jo gre sprejeti s sočutjem in razumevanjem. Ob tem pa ne mislim zgolj na izgubo vpliva v medijih in sodstvu, ki poljskim »varuhom ljudske svobode« povzroča nočne more in preganjavice, ampak gre izpostaviti tudi razne finančne koristi, saj naj bi Gazeta Wyborcza izgubila velik delež državnih donacij, s čimer ji želijo konzervativci »natakniti nagobčnik« in tako malce utišati njen »medijski lajež«, v poljski kulturni prostor pa vnesti več patriotizma in katoliških vrednot, ki se počasi izgubljajo v vrtincu moralne dekadence, materializma in globalizacije. Takšno ravnanje pa ne skrbi le domačih, marveč tudi tuje lobije, še zlasti v Nemčiji in ZDA, ki Poljsko dojemajo kot svoj »rudnik zlata«. Mnoga tuja podjetja naj bi se izogibala plačevanju dajatev, z novo poljsko vlado, pa se pojavlja bojazen, da bi se stvari na tem področju malce bolje uredile. Obenem Zahod pričakuje klečeplazenje poljske politike zaradi evropskih donacij – »drobtinic iz gospodarjeve mize« za izgradnjo avtocestne infrastrukture, kar je enako kot povsem predano in pokorno izpolnjevanje ukazov »ob udarcu na gong« »ljubeče mačehe Nemčije«, ki do svoje »posvojenke« navkljub lekcijam iz 2. svetovne vojne, še vedno goji precej pokroviteljski odnos. S poljskim ravnanjem bi namreč lahko futuristični projekt »Združene države Evrope« padel v vodo. Zahod gleda na Poljsko le kot na svojo kolonijo in si nikakor ne želi nacionalno, versko in politično močne ter gospodarsko neodvisne države. Govori se celo o možnosti »poljskega Majdana« oziroma »oranžne revolucije«, ki bi stvari spet vrnila na »prave« tire. Zahod prav »materinsko« skrbi za »preživetje« poljske ljudovlade, čeprav so ljudje na Poljskem na zadnjih volitvah demokratično izbrali svojo pot in imajo do nje vso pravico. Ni prišlo do nikakršnega državnega udara ali revolucije, temveč si je trenutno oblast izbral poljski človek sam. Ob nemških in drugih strahovih se pojavlja vprašanje v čigavem interesu je pravzaprav t. i. projekt »liberalna demokracija«. V domačem ali pa morda kakšnem drugem? Skupina poljskih navijačev je na nedavni športni tekmi v Nemčiji cinično odgovorila na nemške strahove z besedami: »Varujte svoje ženske, ne pa našo demokracijo!«. Te besede se nanašajo na silvestrske pedofilske napade domnevnih migrantov na nemške ženske. Oh, kako boli! Zadetek v polno, ni kaj dodati.

Od Zahoda k »materi« Rusiji

In ker trenutna poljska oblast ne najde svojih zaveznikov na Zahodu, se je prisiljena zatekati na vzhod, k Rusiji. Slednja se v zadnjih letih prav tako poslužuje političnih odločitev, ki krepijo tradicionalne, pravoslavne vrednote in zavračajo zahodnjaško moralno erozijo. Njena trenutna težava pa je v tem, da jo tare oslabljeno gospodarsko sodelovanje z večino evropskih držav, pa tudi nizke cene naravnih surovin in je zato politično oslabljena, s tem pa je oslabljen tudi njen vpliv v Evropi, četudi že od nekdaj kaže svoje politične in gospodarske ambicije na Stari celini in ji ugaja vsaka tovrstna priložnost za povezovanje. V Evropi že ves čas išče evroskeptične politike »tipa Orban« z namenom njene destabilizacije in posledično bolj svobodnega »krmarjenja in ribarjenja« v evropskem prostoru, kjer bi rada med drugim povrnila svoj vpliv v nekaterih državah, ki so trenutno pod vplivom Nata in EU ter jih zopet spravila pod svojo »taktirko«. Takšen primer so Baltske države, do katerih Rusija čuti zgodovinsko pravico. Poljska konzervativna politika, ki je v preteklosti do Rusije kazala precej zadržanosti, celo sovražnosti, danes v njej išče svojo »politično berglo«. A niti rusko-poljskega sodelovanja so zelo tanke in se lahko kaj hitro pretrgajo ob morebitni spremembi poljske oblasti in ob drugih dogodkih po Evropi, saj nekje v ozadju »svežega« prijateljstva, še zlasti na poljski strani, ostaja globoka zgodovinska brazgotina nezaupanja, brezno, ki ga bo le stežka mogoče napolniti s pozitivnimi sentimenti, do velike vzhodne sosede.

Ima enotna Evropa prihodnost?

Pred leti je vodja poljske desnice Jarosław Kaczyński izjavil da bo nekega dne v Varšavi Budimpešta. Danes so te besede obrodile sadove, saj Poljska stopa na madžarsko pot evroskepticizma, krepitve tradicionalnih družbenih vrednot in narodne zavesti in se s tem vse bolj oddaljuje od interesov Zahoda. Lokalne in zahodne liberalne elite besnijo od sovraštva in so polne sožalja do »umirajočih« demokracij Višegrajske skupine ter »sluzastih« slavospevov vrednotam, ki jih same imenujejo za demokratične in pravične, vsako odstopanje od »šabloniziranih« vzorcev pa zmerjajo s šovinizmom in nacizmom. Gre potemtakem res še za demokracijo, ali pa le za zaščito svojih lastnih interesov? Ni »domokracija« pravica do izbire? Tudi do izbire poljskega naroda, da sam kroji svojo prihodnost in se sam odloča kdo mu bo vladal? Ali mora biti ta prihodnost za vsako ceno, »z lepa ali pa z grda« »liberalno-demokratična« v skladu z željo nekih »samooklicanih skorumpiranih angelov varuhov«? Vse skupaj malce smrdi po nekakšnem »liberalnem fašizmu«. Poljski narod se je odločil za politiko ohranitve svojih narodnih in krščanskih vrednot. Katolicizem in nacionalnost sta na Poljskem pravzaprav le dve plati istega kovanca. In če mnogi domači in tuji politiki vidijo dogajanje na Poljskem kot vrnitev v sive stalinistične čase, kjer sta bila teptana človekova svoboda in demokracija, številni Poljaki trenutno dogajanje v svoji državi dojemajo kot upanje za prihodnost svojih otrok in njihovo zaščito pred agresivno, nikdar ustavljivo poplavo moralne degradacije in perverzije, mikavno zavite v celofan »svobode po zahodnih standardih«. Na širšem območju vzhodnega dela srednje Evrope se oblikuje politično-ideološki blok, ki vključuje vsaj Poljsko, Slovaško, Češko in Madžarsko, zato se pojavlja vprašanje evropske enotnosti v bližnji prihodnosti. So tudi takšni, ki znotraj tega bloka vidijo še Romunijo, Ukrajino, pribaltske države in celo države nekdanje Jugoslavije. Govori se o nekakšnem »Medmorskem projektu«. Bo prihodnost prinesla vsaj tri Evrope: vzhodno, zahodno »staroselsko« in zahodno »priseljensko«, pretežno islamske veroizpovedi, ki se nima namena integrirati v večinsko družbo, temveč želi prav nasprotno: integrirati svoje gostitelje? Ali pa bo znotraj Stare Evrope v naslednjih 10, 20 ali 30 letih prišlo do hudih medetničnih trenj, o kakršnih se nam danes niti ne sanja. So bili nedavni dogodki v Franciji in Nemčiji le varnostni alarm pred nečem apokaliptičnim? S čim nam bo postregla (vzhodno)nemška Pegida? Želim si ohranitev celovitosti Evropske unije, pa ne za lobije, temveč za njene državljane.