Običajno človek pri javnosti namenjenem pisanju uporablja bolj diplomatski jezik kot v bolj zasebnih okoliščinah. A recimo, da mi je trenutno bolj vseeno kot sicer, zato bom usekal naravnost. Kot katoličanu iz Slovenije in srednje Evrope z zgodovinsko izkušnjo, kakršna je pač temu prostoru lastna, se mi zdi simbolno sporočilo nedavnega srečanja med papežem Frančiškom in patriarhom Moskve in vse Rusije na havanskem letališču pod egido komunističnega samodržca Raula Castra čista katastrofa. Spoštujem občutja tistih, ki jim omenjeni dogodek predstavlja znamenje upanja in veselja, a mene njegova inscenacija navdaja z bojaznijo pred vnovičnim zdrsom cerkvenega vodstva v flirtanje z avtoritarnimi režimi, ki je naredilo toliko škode v 20. stoletju, tokrat z izgovorom, da je nujna obramba pred brezbožnim liberalizmom in zahodno dekadenco, in v ponavljanje napak “vzhodne politike” Pavla VI., katere sadove je ob jugoslovanskih razmerah najbolje opisal zagrebški nadškof Kuharić s krilatico: “Tito i Papa se rukuju, a raja strada”. Močno dvomim, da bi v teh dneh pogosto omenjana Janez Pavel II. in Benedikt XVI. pristala na takšno kuliso, četudi sta si gotovo zelo želela srečanja z ruskim patriarhom.
Fiktivno tisočletje
Še bolj čudno se mi zdi močno pretiravanje v zvezi s pomenom tega srečanja. Čudim se, da je neutemeljeno zatrjevanje, češ da gre za stisk rok, na katerega je menda ves svet čakal tisoč let, našlo pot celo v razmišljanje dr. Bogdana Dolenca, ki je gotovo eden najboljših poznavalcev pravoslavja pri nas. Manj nenavadno je, da je večina novinarjev s strahospoštovanjem prepisala nekaj, o čemer se jim sploh ne sanja.
Pred tisočletjem kajpak ni bilo Moskve (ki v zgodovino kot še nepomembno mesto vstopi malo pred letom 1147), še manj je v njej stoloval kak patriarh. Do tega naslova je cerkveni poglavar prestolnice carjev prvič priplezal leta 1589, se pravi, pred manj kot petimi stoletji. Tukaj zdaj ni tako pomembno, da je bil po reformah Petra Velikega že čez dobrih sto let in za slabih dvesto let znova degradiran v metropolita.
Verjetno se bo našel kak junak, ki bo skušal črto Kirilovih predhodnikov podaljšati vse tja v Volodimirjev Kijev, kot jo podaljšuje sam. Tamkajšnji metropolit se je namreč v 14. stoletju res preselil v Moskvo. S takšno mahinacijo bi sicer prišli do želenega tisočletja. A težava je v tem, da Kiril ni edini, ki bi si upravičeno lastil kijevsko dediščino. Ker je tako, niti ni prvi naslednik kijevskega metropolita, ki se je srečal z rimskim škofom (eden od kijevskih metropolitov s sedežem v Moskvi pa je v 15. stoletju tako ali tako postal katoliški kardinal).
Toda najpomembnejša omejitev je, da je današnji silni prestiž ruskega pravoslavja v pravoslavnem svetu razmeroma nova zadeva. Delno so ga tlakovali ruski duhovni velikani 19. in 20. stoletja, še bolj pa eksodus maloazijskih Grkov in pogromi kemalistične Turčije nad njihovimi konstantinopelskimi tovariši na eni ter lomastenje sovjetskih tankov po vzhodu stare celine v zadnjih osmih desetletjih. Zato ni moč mimo ugotovitve, da je pravo “tisočletno srečanje” že potekalo, in sicer pred dobrimi petdesetimi leti. Ampak “na žalost” je bilo tedaj papežu ime Pavel VI., medtem ko je bil njegov sogovornik ekumenski patriarh Atenagora.
Dvorni kaplan in čudne navezave
Podobno neokusno je v tem kontekstu slikanje ruskega patriarha kot pomembnega duhovnega voditelja in vzornika našega časa. Takšne primerjave me spomnijo na rimskega zgodovinarja Kurcija Rufa, ki je, da bi še bolj povzdignil uspehe Aleksandra Velikega, povprečneža Dareja III. slikal kot nadarjenemu Makedoncu domala enakovrednega vojskovodjo. Kiril je gotovo vpliven in marsikje občudovan mož, a ni bistveno več kot dvorni kaplan enega osrednjih svetovnih trdorokcev. V svojem dosedanjem slavnem vodenju vseruske Cerkve je že uspešno spisal eno najsramotnejših poglavij v zgodovini odnosov med krščanskimi hierarhijami in posvetnimi oblastniki, za katero dvomim, da bo ostalo brez dolgoročnih hudih posledic za rusko pravoslavje. Kajti njegovi predhodniki in vzorniki, pa najsi gre za katoliške, pravoslavne ali protestantske cerkvene voditelje, so se po večini udinjali vsaj ljudem, ki so izhajali iz krščanskega okolja. Kirilovi oboževanci in sponzorji so bili tako rekoč vsi po vrsti deležni “solidne sovjetske patriotske vzgoje”, v kateri ni bilo prostora za pravoslavje, marveč kvečjemu za borbeni ateizem. Če komu, mora biti slovenskim katoličanom jasno, kako v glavah partijskih aparatčikov in nomenklaturnih uradnikov kotira vsakršna religioznost, ne glede na intenzivnost poljubljanja križev pri liturgičnih opravilih.
Zato mi kot prebivalcu srednje Evrope ni čisto vseeno, če se vrhovni pastir moje Cerkve, ki mu po definiciji dolgujem sinovsko spoštovanje, podkriža pod izjavo, v kateri je sicer precej hvalevrednih mest, zlasti v zvezi s preganjanjem kristjanov na Jutrovem, vendar v štirinajsti točki vsebuje tudi slabo zastrto hvalnico verski politiki sedanjega ruskega režima, ki da je ustvaril zlato dobo za razcvet krščanskih skupnosti. Sam, kot rečeno, močno dvomim v to, da lahko nekdanji neoporečni sovjetski patrioti in borbeni ateisti res vzpostavijo razmere za delovanje katere koli verske skupnosti v pristni svobodi, pač pa slednji (tudi obilne) drobtine s svoje mize namenjajo zgolj kot koristni dekli (Stalin pa je v povezavi s pridevnikom “koristen” v podobnem smislu uporabljal še kak drug samostalnik). O tem je treba še toliko bolj razmišljati, ker je uradno rusko pravoslavje še manj kot druge krščanske skupnosti srednje in vzhodne Evrope opravilo refleksijo o svojem odnosu do sedemdesetletne komunistične vladavine in se nikakor ni soočilo s kagebejevskimi demoni iz tega obdobja, kar dela voljno sodelovanje s kagebejevskim oficirjem na čelu države še bolj samoumevno.
Presežek zgodovinskosti
V izjavi seveda ni nikjer duha in sluha o kakem obžalovanju vseruske Cerkve, ker je po drugi svetovni vojni zavzeto ministrirala pri povsem neupravičenem zatrtju uniatske Cerkve v Galiciji in Zakarpatju ter potem dolga desetletja goreče pomagala vzdrževati sramotno stanje, ko je bila sredi Evrope v ilegalo potisnjena in prepovedana večmilijonska katoliška skupnost. Izgovori, češ da je šlo za “vrnitev” in “združitev” z materno cerkvijo, od katere da so bili ukrajinski katoličani vzhodnega obreda nasilno odtrgani, ne pridejo v poštev, saj v Galiciji in Zakarpatju slednji niso občutili nobene posebne duhovne bližine z moskovsko Cerkvijo, poleg tega pa so se do leta 1946 že zdavnaj odločili, da nočejo biti ne Rusi ne pravoslavci.
Morda bo kdo rekel, da je Frančišek od Kirila iztržil veliko že, ker je v izjavi sploh rečeno, da že obstoječi grkokatoliški verniki lahko še naprej obstajajo. (In morda bo zaradi tega kakšne pikre v Rusiji deležen tudi Kiril.) Seveda pa bo takšna formulacija vsakogar, ki pozna malo cerkvene zgodovine, spomnila na tisti ledeno mrzli “Ut denuo sint Christiani”, “Pa naj bodo kristjani”, na smrtni postelji napol spreobrnjenega preganjalskega cesarja Galerija. Nisem čisto prepričan, da je to tisto, kar pričakuješ od svojega duhovnega očeta.
Če k temu prištejemo še, da bodo lahko nekateri celo manj sporne dele izjave uporabili kot domnevno papeževo ploskanje docela netransparentnim ruskim akcijam v Siriji, ni mogoče skleniti drugače, kot da me od takšne zgodovinskosti, kot smo jo videli v petek, precej boli glava. Vendar pristavljam, da sem pač siten Slovenec, ki ne more mimo določenih naukov bližnje preteklosti.
